Jedro

Terjatev tožnikov, ki temelji na prvem odstavku 104. člena ZOR (ta se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, zastara v splošnem 5 letnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR. Odškodninska terjatev na podlagi 108. člena ZOR, izhaja iz nepogodbene odškodninske obveznosti nasprotne pogodbene stranke, za katero pa ne veljajo zastaralni roki, določeni za zastaranje terjatev iz posameznih pogodb, temveč zastaralni roki iz 376. člena ZOR, ki urejajo zastaranje odškodninskih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna prvemu tožniku plačati znesek 1.109,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 5. 2005 do plačila, vse v roku 15 dni, v II. točki pa je odločilo, da je toženka dolžna drugi tožnici in tretjemu tožniku plačati znesek 894,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2005 do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je v III. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še, da so tožniki dolžni toženki povrniti 4.590,00 EUR stroškov postopka, stranskemu intervenientu pa 4.734,12 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka) in posledično stroškovno odločitev (IV. točka izreka) se pravočasno po pooblaščencu pritožujejo tožniki, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da bi se sodišče prve stopnje v skladu s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1042/2011 z dne 10. 1. 2012, s katerim je razveljavilo v zadevi že izdano sodbo sodišča prve stopnje II P 817/2007 z dne 2. 6. 2010, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnjen, v ponovnem sojenju ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka, moralo ukvarjati z višino terjatve ter prisoditi zamudne obresti. Zaradi ugotavljanja utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, bi moralo v postopek pritegniti izvedenca gradbene stroke, da bi ta lahko ugotovil tržno vrednost stanovanja. Opisujejo dejanske okoliščine ob sklenitvi pogodb o nakupu stanovanj in ob kasnejši pravnomočni ugotovitvi njihove ničnosti. Sklicujejo se na 108. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kot pravno podlago za njihov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nastopa ničnosti. Menijo, da se je do ugovora zastaranja opredelilo že sodišče druge stopnje, zato ta okoliščina več ni predmet spora in je v konkretnem primeru treba uporabiti 5 letni splošni zastaralni rok. Ne sprejemajo prvostopenjskega zaključka, da po višini niso izkazali zahtevka za plačilo tržne vrednosti stanovanja, ki naj bi glede na lokacijo ter tržno vrednost na m2 stanovanja znašal najmanj 110.000,00 EUR. Sodišče bi namreč prav zaradi dokazovanja višine v postopek moralo pritegniti že v tožbi predlaganega izvedenca gradbene stroke, česar pa ni storilo. Prav tako je spregledalo, da zneska plačane kupnine predstavljata le 40 % pogodbene vrednosti stanovanja, ker so tožniki plačali kupnino v enkratnem znesku. V zvezi z prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa ocenjujejo, da bi jim te pripadale od sklenitve pogodbe o prodaji stanovanja naprej, torej za prvega tožnika od dne 2. 12. 1994 in za drugo tožnico ter tretjega tožnika od dne 8. 8. 1994, ne pa šele od 26. 5. 2005 dalje, kot je o njih odločilo sodišče prve stopnje. Na koncu pritožbe opozarjajo še na identično pravno zadevo, ki naj bi v zvezi s stanovanji v isti večstanovanjski hiši tekla pred istim sodišče prve stopnje in poudarjajo, da tožniki ne morejo biti v slabšem položaju, kot so bili drugi tožniki v tisti identični pravdni zadevi. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (v zavrnilnem delu) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev priglašenih stroškov pritožbe.

3. Zoper obsodilni del sodbe (I. točko izreka) se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega zahtevka in s tem kršilo določbo 2. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Poudarja, da iz tožbenih navedb, kakor tudi iz nadaljnjih pravočasnih navedb tožnikov jasno izhaja, da naj bi jim v posledici ničnosti predmetnih prodajnih pogodb nastala škoda, ki se kaže v zmanjšanju premoženja, ta pa predstavlja tržno vrednost stanovanja, ki glede na lokacijo in vrednost stanovanja na m2 znaša najmanj 110.000,00 EUR. V stanovanjih naj bi zaradi njihovega izredno slabega stanja ob nakupu, opravili tudi določena vlaganja. Zaradi ničnosti sklenjeni prodajnih pogodb pa naj bi jim nastala tudi škoda v smislu izgubljene priložnosti za nakup druge ustrezne nepremičnine, katero so dejansko imeli možnost kupiti pod enako ugodnimi pogoji kot predmetne nepremičnine. Tožniki so torej uveljavljali odškodninsko terjatev na podlagi 108. člena ZOR in niti v okviru tožbenih navedb, niti z dokazom po zaslišanju niso omenili, da bi njihov tožbeni zahtevek lahko predstavljal terjatev za povračilo kupnine. Sodišče prve stopnje ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka v okviru podane dejanske podlage spora, temveč je s svojo odločitvijo prekoračilo meje postavljenega zahtevka, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka, pri čemer se sklicuje na pravno teorijo, ki navedeno kršitev opredeljuje kot takšno. Prav zato menijo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe (v obsodilnem delu) in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožbeni odgovori niso bili vloženi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pri tem pa ocenjuje, da je sodišče prve stopnje povsem razjasnilo v zadevi relevantne dejanske okoliščine in pri sprejemanju odločitve tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava, pri tem pa tudi ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Tožniki so v okviru pravočasnih navedb v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2009 navedli, da njihov zahtevek za plačilo tržne vrednosti stanovanja vsebuje vlaganja in vrnitev kupnine (list. št. 50) in da so že v tožbi predložili prodajni pogodbi, v katerih je jasno navedena kupnina, ki so jo za nakup stanovanj plačali (prilogi spisa A5 in A7), s svojimi izpovedbami pa so tudi potrdili, da jim kupnina, ki so jo ob nakupu stanovanj plačali, ni bila vrnjena. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo, kot je sprejelo izpodbijano odločitev o vračilu tistega, kar so stranke na podlagi pogodb, ki so bile kasneje pravnomočno ugotovljene kot nične, druga od druge prejele. Zato je neutemeljena pritožbena graja toženke, da je sodišče prve stopnje odločalo „zunaj“ postavljenega zahtevka, dejanska podlaga sprejete izpodbijane odločitve je bila podana, pa čeprav tožniki svojega zahtevka materialnopravno niso izrecno tako opredelili, vendar pa je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in pri odločanju ni vezano na pravno podlago spora, ki jo podajo pravdne stranke (tretji odstavek 180. člena ZPP).

8. Terjatev tožnikov, ki temelji na prvem odstavku 104. člena ZOR (ta se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, zastara v splošnem 5 letnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR. Odškodninska terjatev na podlagi 108. člena ZOR, izhaja iz nepogodbene odškodninske obveznosti nasprotne pogodbene stranke, za katero pa ne veljajo zastaralni roki, določeni za zastaranje terjatev iz posameznih pogodb, temveč zastaralni roki iz 376. člena ZOR, ki urejajo zastaranje odškodninskih terjatev.

9. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da so tožniki uspeli izkazati, da so ob sklenitvi prodajnih pogodb za nakup stanovanj plačali kupnino, v zneskih, kot izhajajo iz predloženih prodajnih pogodb, ki jim ni bila vrnjena. Zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da jim je toženka na podlagi določbe 104. člena ZOR dolžna prejeto kupnino povrniti. Pritožbene trditve tožnikov, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da zneska plačane kupnine predstavljata le 40 % pogodbene vrednosti stanovanja, ker so tožniki plačali kupnino v enkratnem znesku, so kot prepozne na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sicer neupoštevne, hkrati pa so, glede na določbo 104. člena ZOR, ki glasi, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe, nebistvene, saj tožniki ne morejo na njeni podlagi zahtevati več kot so dali, ne glede na razlog.

10. Ob tem, ko je terjatev tožnikov za plačilo odškodnine na podlagi 108. člena ZOR zastarala, pa tožniki utemeljenosti svojega zahtevka v presežku, torej nad prisojenim zneskom, do vtoževanega, tudi sicer niso izkazali. Njihove pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine (tržne vrednosti stanovanja) v posledici 108. člena ZOR moralo izvesti v tožbi predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke in prav zaradi tega njihov zahtevek po višini ni izkazan, merijo na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 213. členom ZPP, ki pa bi jo tožniki v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morali že pravočasno grajati v postopku pred sodiščem prve stopnje, torej najkasneje ob zaključku glavne obravnave. Ker tega niso storili (list. št. 143 - 145), je njihovo uveljavljanje šele v pritožbi prepozno, zaradi česar jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

11. Pritožbena izvajanja tožnikov, s katerimi grajajo začetek teka prisojenih zakonskih zamudnih obresti od dne 26. 5. 2005 in si prizadevajo za njihovo prisojo od sklenitve ničnih prodajnih pogodb, torej za prvega tožnika od od dne 2. 12. 1994 in za drugo tožnico ter tretjega tožnika od dne 8. 8. 1994, so neutemeljena. Tožniki so s tožbenim zahtevkom zakonske zamudne obresti zahtevali od dne 26. 5. 2005 in so jim bile od tega datuma tudi prisojene. Ker zakonskih zamudnih obresti niso zahtevali od sklenitve pogodb, bi takšna odločitev sodišča, predstavljala odločanje „preko postavljenega zahtevka“ za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

12. V zvezi s pritožbenim opozarjanjem, da tožniki ne morejo biti v slabšem položaju kot so bili drugi tožniki v „identični“ pravdni zadevi glede drugih stanovanj v isti večstanovanjski hiši, sodišče druge stopnje dodaja, da vsak spor v katerem nastopajo drugi tožniki, ne glede na morebiti na prvi pogled zelo podobno dejansko stanje, zaradi konkretnih trditev pravdnih strank v posamezni zadevi in predlaganih ter izvedenih dokazov, predstavlja specifično, od drugih neodvisno pravdno zadevo, zato je tudi položaj tožnikov v obravnavani zadevi specifičen in neodvisen od položaja drugih tožnikov v drugih, podobnih zadevah.

13. Pritožbi prvostopenjske odločitve o stroških postopka izrecno ne izpodbijata, vendar pa se obe pravdni stranki pavšalno pritožujeta zoper sodbo kot celoto. Zato je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem zaključuje, da odločitev pravilno temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, potrebni stroški pa so odmerjeni v skladu s 155. členom ZPP, Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) ter 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra).

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Nobena pravdna stranka s pritožbo ni uspela, zato vsaka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.