Jedro

Glede na to, da ima sporna terjatev odškodninsko naravo, za njeno zastaranje veljajo zastaralni roki iz 376. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati 1.107,00 EUR, drugi tožnici in tretjemu tožniku (skupaj) pa 894,19 EUR, vsem skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo. Tožnikom je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke in stranskega intervenienta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožniki so zoper navedeno vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej navajajo, da je pritožbeno sodišče v prvotnem sojenju napotilo sodišče prve stopnje na uporabo splošnega petletnega zastaralnega roka ter da se mora ukvarjati z višino terjatve in prisoditi zamudne obresti, to pa je namesto, da bi se ukvarjalo z višino terjatve ter v ta namen tudi pritegnilo izvedenca gradbene stroke, opravilo narok le "pro forma". Pooblaščenec tožnikov je na naroku navedel, naj se opravi postopek v skladu z navodili pritožbenega sodišča. To je pomenilo, da tožniki z dokazom za postavitev izvedenca gradbene stroke niso bili prepozni, saj so ga predlagali že v tožbi, niso ga nikoli umaknili, sodišče druge stopnje pa je navedlo, naj se sodišče ukvarja z višino terjatve. Navajajo, da vtožujejo plačilo odškodnine, ki se kaže v višini tržne vrednosti stanovanja. Premoženjska škoda tožnikov je v tem, da so izgubili lastninsko pravico na nepremičninah, ki so imele določeno tržno vrednost, v kolikor pa bi ta (po ugotovitvah izvedenca) presegla kupnino in vlaganja, pa bi bilo s tem zmanjšano njihovo premoženje. Ne morejo se znebiti vtisa, da gre za politično odločitev in da bodo morali nič dolžni nič krivi zapustiti svoja stanovanja. Poudarjajo, da gre pri njihovi terjatvi za neposlovno odškodninsko obveznost in da je toženka dolžna dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Ne glede na navedeno so tudi uspeli dokazati, da dejansko niso imeli možnosti sklenitve prodajne pogodbe za druga stanovanja, višino terjatve pa bi dokazali z izvedencem. Drži, da so imeli že od prejema sodbe sodišča druge stopnje možnost zahtevati povračilo škode od toženke, vendar je sodišče prezrlo, da so po prejemu te vložili tudi revizijo. Vrhovno sodišče jo je zavrglo iz razlogov na strani tožnice. Da terjatev tožnikov ni zastarala, se je opredelilo že sodišče druge stopnje v prvotnem sojenju, zato to ni več predmet tega pravdnega postopka. Sodišči sta jim prisodili zgolj plačani kupnini, pri čemer pa sta pozabili, da ti pomenita zgolj 40 % pogodbene vrednosti stanovanja, ker so tožniki plačali kupnino v enkratnem znesku. Znova pa poudarjajo, da vtožujejo premoženjsko škodo zaradi izgube nepremičnin, ki so imele tržne vrednost. Opozarjajo na identično pravdno zadevo II P 634/2005 in da ne morejo biti v drugačnem ter v slabšem položaju kot tisti tožniki, pri katerih pa je sodišče angažiralo izvedenca gradbene stroke. Sodišče je očitno pozabilo na vzorčni postopek in neutemeljeno navaja, da gre za specifične, od drugih neodvisne zadeve. Obe zadevi je obravnavala ista okrožna sodnica in ista višja sodnica poročevalka, zato bi morale biti stranke v enakem položaju, vsak drugačen zaključek pa kaže na neenako obravnavanje strank v postopku.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožniki so vtoževali plačilo tržne vrednosti stanovanj, za katera so sklenili prodajne pogodbe, ki so bile ugotovljene za nične po 88. členu Zakona o denacionalizaciji. Trdili so, da je za sklenitev ničnih pogodb odgovorna toženka, ki jim je ob ponudbi za odkup stanovanj izrecno navedla, da nekdanji lastnik stanovanj ni sprožil postopka za njihovo vrnitev. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da jim je toženka v skladu s 104. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) dolžna vrniti prejeto kupnino. Glede njihovega zahtevka v presežku je poudarilo, da gre za odškodninsko terjatev po 108. členu ZOR, za katero velja zastaralni rok iz 376. člena ZOR, ki je do vložitve tožbe že pretekel. Dodalo je, da tožniki svojega zahtevka nad prisojenim tudi sicer niso izkazali.

7. Izpodbijanje presoje, da je terjatev tožnikov za znesek nad prisojenim zastarala, je neutemeljeno. Kot poudarjajo tožniki v reviziji in kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, ima sporna terjatev, ki temelji na 108. členu ZOR, (nepogodbeno) odškodninsko naravo. Za njeno zastaranje zato ne velja splošni (petletni) zastaralni rok, ki sta ga sodišči uporabili glede terjatve tožnikov za vračilo kupnine po 104. členu ZOR (in zgolj glede te)1, ampak zastaralni roki iz 376. člena ZOR. Subjektivni zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel in smel terjati povračilo nastale mu škode (actio nata); ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za vse elemente, ki so mu omogočali vložiti tožbo. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni, da je zastaranje začelo teči najkasneje takrat, ko je bila tožnikom vročena odločba drugostopenjskega sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so prodajne pogodbe za sporna stanovanja nične, to je 17. 8. 2002. Opozarjanje tožnikov na relevantnost trenutka odločitve o njihovem izrednem pravnem sredstvu je zato zmotno. Presoja, da je bil njihova tožba z dne 16. 8. 2007 vložena po izteku triletnega zastaralnega roka, je glede na obrazloženo pravilna.

8. Odločilni razlog za zavrnitev zahtevka za znesek nad prisojenim je ocena o zastaranju z njim uveljavljene terjatve, ki kot pojasnjeno, ni obremenjena z revizijsko zatrjevanimi kršitvami. Z ostalimi uveljavljenimi kršitvami, ki se nanašajo na presojo predpostavke škode in dokazovanje njene višine z izvedencem, se zato Vrhovno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

9. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tudi v prvotnem sojenju je drugostopenjsko sodišče uporabo petletnega zastaralnega roka izpostavilo v zvezi z zahtevki, ki temeljijo na 104. členu ZOR.