Jedro

Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost. Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena.

Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem ravnanju lahko seznanjena z dejstvi, ki utemeljujejo sklep o ustrezni kategorizaciji konkretne prometne nezgode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. V tej pravdi tožeča stranka (zavarovalnica) uveljavlja povračilni zahtevek zoper toženca. Ta je kot voznik vozila, katerega lastnik in zavarovalec je tretja oseba, povzročil prometno nezgodo. V njej nastalo materialno in nematerialno škodo je zavarovalnica plačala oškodovancem, sedaj pa ta znesek terja od toženca. Toženec je namreč zapustil kraj prometne nezgode, ne da bi prijavil škodni dogodek ter naj bi se zato po zavarovalnih pogojih štelo, da je vozil pod vplivom alkohola.

2. Na nižjih stopnjah je postopek tekel večkrat. Nazadnje je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo do zneska 8.188,13 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški, pritožbeno sodišče pa je pritožbo toženca zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 164/2017 z dne 20. 6. 2017 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je mogoče v zadevi kot pravno podlago uporabiti zavarovalno pogodbo in glede vprašanja skrbnosti toženca po nastanku prometne nezgode.

**Povzetek navedb v revizijskem postopku**

4. Toženec je nato vložil dopuščeno revizijo. V njej navaja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka škodni dogodek v skladu s 109. členom Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) utemeljeno obravnavala kot prometno nezgodo prve kategorije. Takrat nobeden od treh drugih soudeležencev ni utrpel zaznavnih telesnih poškodb ali zahteval prve pomoči. Drog javne razsvetljave, ob trku s katerim se je vozilo naposled ustavilo, pa ni kazal nobenih vidnih poškodb. Zato so udeleženci škodnega dogodka poškodovano vozilo skupaj umaknili in ga prestavili na bližnji dom lastnika vozila, policijo pa je voznik o nastanku škodnega dogodka obvestil šele 23 ur kasneje, ko je zdravniško pomoč poiskal eden od sopotnikov.

5. Tožena stranka trdi, da določil zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev ni mogoče uporabiti, ker toženec ni bil sklenitelj zavarovalne pogodbe in tako tudi ne prejemnik splošnih pogojev. Zato meni, da ga slednji ne morejo zavezovati in je regresni zahtevek mogoče utemeljiti zgolj na določilih 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Te ne predvidevajo domneve, na kateri tožeča stranka utemeljuje regresni zahtevek (domneva alkoholiziranosti). Toženec ni soglašal s pogoji sklenjenega zavarovanja in mu ti tudi niso bili znani. Po takšni logiki bi zavarovalnica od naključnih uporabnikov vozil lahko terjala tudi neplačane zneske premij, če jih ne bi plačali zavarovalci. To gotovo ne vzdrži resne pravne presoje in je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Zahtevek lahko temelji le na 7. členu ZOZP, ki v tretjem odstavku našteva primere, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačane odškodnine od odgovorne osebe. V nobenem od taksativno naštetih primerov zakonodajalec ni predvidel domneve, na uresničitvi katere tožeča stranka utemeljuje svoj regresni zahtevek. Ob tem pa postane pomembno, da tožena stranka po nastanku škodnega dogodka kraja prometne nezgode ni takoj zapustila in je ravnala s skrbnostjo povprečnega voznika. Tam se je zadržala, vsem oškodovancem ponudila prvo pomoč in potrebne podatke. Škode na objemki na stebru javne razsvetljave pa v času škodnega dogodka ni bilo mogoče zaznati, niti ugotoviti lastnika tega stebra.

6. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija je utemeljena.

8. Narava zavarovalne pogodbe, sklenjene po pravilih o obveznem zavarovanju v prometu, ki jo preveva načelo socializacije rizika, je dvojna. Po eni strani nudi zanesljivo, od plačilne sposobnosti odškodninsko odgovorne osebe neodvisno varstvo oškodovanca. Ta prvina je tudi tista, ki ustavnopravno upravičuje, da je lahko obveznost zavarovanja zakonsko zapovedana. Obveznost zavarovalnice, da oškodovancu povrne škodo, je podana vselej, kadar je podana odškodninska odgovornost voznika vozila, v zvezi s katerim je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje. Ta obveznost je relativno samostojna, saj je podana ne glede na morebitne izključitve zavarovalnega kritja oz. ne glede na „izgubo zavarovalnih pravic“.

9. Po drugi strani pa zavarovalna pogodba ščiti tudi odgovorno osebo - bodisi da je to zavarovanec ali sozavarovana oseba. Vendar jo – drugače kot v razmerju do oškodovanca - ščiti le v mejah zavarovalne pogodbe. Če gre za primer, ki sega onkraj pogodbenega zavarovalnega primera, potem podlage, da bi zavarovalnica ščitila dolžniški položaj odškodninsko odgovorne osebe, več ni. Meje zavarovalnega primera so praviloma določene prav s primeri izključitve zavarovalnega kritja. Zato v takšnih primerih zneske, ki jih je bila zavarovalnica po samem zakonu (20. člen ZOZP - actio directa) dolžna plačati oškodovancu, lahko uveljavi od odgovorne osebe. Položaj je enak kot pri subrogaciji. V resnici gre za tipičen primer subrogacije (glej splošno določbo 275. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ o zakonski subrogaciji, ter specialno določbo o subrogaciji pri zavarovalni pogodbi v 963. členu OZ.) 1

10. Pravna podlaga subrogacijskega zahtevka tako ni zavarovalna pogodba, marveč zakonsko pravilo o subrogaciji, ki ga soopredeljujejo še pravila ZOZP. Izhajajoč iz opisane dvojne narave zavarovalne pogodbe po ZOZP je položaj (pod predpostavko, da so zavarovalne pravice izgubljene) naslednji: zavarovalnica je bila na podlagi 20. člena ZOZP dolžna ugoditi oškodovančevemu direktnemu zahtevku, to je zahtevku, katerega izvor je v voznikovi odškodninski odgovornosti. Uresničevala je torej ne le svoj pravni interes, temveč celo svojo pravno obveznost. Ker pa zavarovalni pogoji in s tem zavarovalna pogodba samega zavarovanca ne varujejo (zaradi izgube zavarovalnih pravic) to nazadnje ustreza položaju po splošni določbi 275. člena OZ2 ter lahko znesek uveljavi od odškodninskega dolžnika.

11. Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost. 12. To, da je toženčev položaj izenačen s položajem, ki bi ga imel v regresni pravdi sam zavarovanec, pa še ne pomeni, da je zahtevek tudi utemeljen. Ključno vprašanje je, ali v konkretnem primeru zavarovalna pogodba zavarovanca ščiti (torej: da ima zavarovalne pravice) ali ne. Če ga ščiti, potem je podan položaj, ko subrogacije ni (glej opombo 3 in načelo nemo contra se subrogasse censetur). Če pa so bile zavarovalne pravice izgubljene, tedaj ga ne ščiti ter je zato podan opisan prej opisan položaj po 275. členu OZ.

13. Nižji sodišči sta presodili, da ga ne ščiti ter se pri tem sklicevali na določbe splošnih pogojev3 v 3. točki prvega odstavka 3. člena o izgubi zavarovalnih pravic, ki se glasi: Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola, če po nesreči zapusti mesto prometne nesreče in nemudoma ne posreduje upravičencu svojih podatkov ali ne obvesti policije v skladu z ZVCP, da je bil udeležen v prometni nesreči in ne omogoči policiji ogleda kraja prometne nezgode.

14. Revident temu nasprotuje. Že cel čas pravde se sklicuje na okoliščine konkretne prometne nezgode, ki po njegovem mnenju ne utemeljujejo sklepa o neskrbnem ravnanju. Prav to je tudi predmet drugega dela dopuščenega vprašanja.

15. Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena. Tretji odstavek 7. člena ZOZP zamejuje primere, v katerih zavarovalnica sme uveljavljati povračilo od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V 7. točki je tako določen primer, ko voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Razlaga, ali so ti podatki tudi tisti, ki so namenjeni ugotavljanju okoliščin iz 4. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP (vožnja pod vplivom tam opredeljenih substanc) ni nerazumna, kajti sicer bi odgovorna oseba zanjo neugodne okoliščine iz 4. točke navedene določbe zlahka prikrila. Te podatke je po ZPrCP pooblaščena zbirati policija. To pa pomeni, da je mogoče 7. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP napolniti z obveznostjo, da se na kraj nezgode pokliče policija in sicer tedaj, ko je po splošnih pravilih treba klicati policijo. To pa velja le v primerih, ko gre za prometno nezgodo II., III ali IV. kategorije (četrta točka drugega odstavka 110. člena ZPrCP). Te obveznosti pa ni, ko gre zgolj za prometno nezgodo I. kategorije (to je prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda – 1. točka drugega odstavka 109. člena ZPrCP).

16. V obravnavani zadevi je sicer očitno, da prometna nezgoda ni bila zgolj prve kategorije, a vprašanje je, ali je voznik to vedel oziroma ali bi to vsaj moral vedeti.

17. Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem ravnanju lahko seznanjena z dejstvi, ki utemeljujejo sklep o ustrezni kategorizaciji konkretne prometne nezgode.

18. Ker revident trdi, da s temi dejstvi ob vsej skrbnosti ni mogel biti seznanjen, nižji sodišči pa sta tak njegov ugovor očitno šteli kot pravno nepomemben, je podan položaj, ko je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ustrezne, zgoraj opisane razlage 7. člena ZOZP) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

19. Ker je tako, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbi nižjih sodišč na podlagi procesnega pooblastila iz drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sporno pravno razmerje glede obstoja toženčeve povračilne obveznosti bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presoditi upoštevaje pravilo, da vozniku, ki mu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja po nastanku prometne nezgode, ni mogoče naprtiti povračilnega zahtevka, češ da je kršil obveznost iz 7. točke 7. člena ZOZO. To pomeni, da mu ni mogoče očitati, da ni poklical policije, če ni vedel in ob vsem skrbnem ravnanju tudi ni mogel vedeti za obstoj okoliščin, ki prometno nezgodo opredeljujejo kot prometno nezgodo druge, tretje ali četrte kategorije.

1 G. Ristin v komentarju sicer konceptualno ločuje položaje regresa in subrogacije, češ , ker je „pravica zavarovalnice izpeljana iz pravice zavarovanca (vstop v njegove pravice), je logično, da proti zavarovancu ni subrogacije (nemo contra se subrogasse censetur).“ Glej: G. Ristin v: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 66-71. 2 „Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.“ 3 Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti zavarovalnice Maribor AO-07, ki veljajo od 15. 10. 2007 dalje.