Jedro

Prednostne terjatve iz 21. člena ZFPPIPP je tožnik imel do svojega delodajalca zaradi sklenjenega delovnega razmerja. Odškodninska odgovornost tožene stranke je podana na drugih pravnih podlagah, ne na delovnopravni, zato tožnik v postopku prisilne poravnave nima prednostne terjatve do tožene stranke po določbah ZFPPIPP.

Zgolj dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri razopažanju na gradbišču, samo po sebi objektivne odgovornosti tožene stranke še ne utemeljuje. Vsako delo na gradbišču oziroma vsako razopaženje še ni nevarno delo.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke in stranskega intevenienta se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (I. točka izreka) in v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2010 do 10. 5. 2012, vse v roku 48 mesecev, šteto od pravnomočnega sklepa o prisilni poravnavi (3. 1. 2013,) ki ga je pod opr. št. St 000 izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna povrniti pravdne stroške tožeči stranki v višini 3.290,36 EUR in stranskemu itervenientu v višini 2,90 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev so se pritožili obe pravdni stranki in stranski intervenient. 3. Smiselno zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 21. in 106. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave1. Tožeča stranka je delala na gradbišču tožene stranke, vsa navodila za delo je prejemala od delovodje tožene stranke, prav tako je bil ves gradbeni material na gradbišču od tožene stranke. Določba 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da med prednostne terjatve sodi odškodnina zaradi poškodbe, ki je v zvezi z delom pri dolžniku, kar je bilo nesporno tudi v konkretnem primeru. Do poškodbe je prišlo na gradbišču tožene stranke in v zvezi z opravljanjem dela za toženo stranko. Samo dejstvo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu, nima vpliva na obstoj prednostne terjatve, saj je pomembno le, da je terjatev nastala v zvezi z delom pri toženi stranki, ni pa relevantno, v kakšnem razmerju sta bili ti dve med seboj. Glede na to, da gre za prednostno in ne za navadno terjatev, je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 160. člena ZFPPIPP upravičena do plačila celotne terjatve. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1905/2009 z dne 19. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 353/2013 z dne 23. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago in se je samo v izreku sodbe opredelilo, da gre za navadno terjatev, ki jo mora tožena stranka izplačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni pristojno, da samo odloča o tem za kakšno vrsto terjatve gre, temveč se o tem odloča v postopku prisilne poravnave.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku2. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Navaja, da je vzrok za nastanek nezgode, v kateri se je tožnik poškodoval, tožnikovo malomarno ravnanje, zato je dolžan sam nositi posledice. Tožnik ni upošteval varstvenih ukrepov. Odstranjevanje opaža se ni lotil pravilno. Tožnik pred izvajanjem odstranjevanja opaža ni poskrbel za postavitev ustreznega delovnega poda oziroma delovnega odra in ni zahteval postavitve drugačnega delovnega poda, na katerem bi se odstranjevanje opaža varno izvajalo. Tožnik je bil skupinovodja oziroma delovodja petih delavcev in zato odgovoren za varno delo, ne le sebe, ampak tudi sodelavcev. Tožnik je po poklicu kvalificiran tesar in je že zaradi poklicnih znanj najbolj usposobljen za ugotovitev, ali je delovni pod za delo varen ali ne. Neposredno pred odstranjevanjem opaža tožnik ni preverjal pritrjenosti opaža, zaradi česar je prišlo do nezgode, ko ga je nepritrjeni opaž odrinil z neustreznega delovnega poda. Tožnik je sicer zatrjeval, da je pritrjenost opaža z matico preveril, preden je odšel na malico, vendar te trditve ni mogoče preveriti. Edino logično bi bilo, da bi tožnik preveril pritrjenost opaža neposredno preden je dejansko začel odstranjevati opaž, in ne že pred odhodom na polurno malico. To še posebej velja zato, ker je tožnik izjavil, da pred odhodom na malico z razopažanjem sploh še ni začel. Ker je tožnikov sodelovec Đ. že pred malico začel odstranjevati opaž in ga je del že odstranil, bi moral tožnik po vrnitvi z malice preveriti, ali lahko varno nadaljuje z odstranjevanjem opaža in še posebej preveriti pritrjenost opaža z matico, saj je matica velika od 8 do 9 centimetrov in je ni mogoče spregledati. Ker se je tožnik zavedal možnosti, da bi v času njegove odsotnosti drug delavec lahko potreboval material za delo, bi moral po prihodu z malice še posebej natančno preveriti, ali lahko varno odstrani opaž oziroma bi moral preveriti pritrjenost opaža z matico. Ročna odstranitev opaža je bila v konkretnem primeru primerna in varna. Tožnik je izpovedal, da je posamezni del opaža tehtal med 30 in 50 kilogramov, zato je ocenil, da bo opaž s sodelavcem Đ. lahko varno odstranil, kar bi se tudi zgodilo, če bi se odstranjevanje opaža lotil na zgoraj opisani varen način z uporabo varnega poda in preverbo pritrjenosti opaža neposredno pred izvajanjem del. V sodbi je nasprotje glede presoje ali je tožnik opravljal delo na višini. Tako sodišče na 5. strani sodbe navaja, da se je delo opravljalo na višini, na 9. in 10 . strani sodbe pa, da ni šlo za delo na višini. Sodišče neupravičeno toženi stranki ni omogočilo dokazovanja z gradbiščno dokumentacijo. Ker se vprašanje obstoja gradbiščne dokumentacije do izdelave izvedenskega mnenja v postopku ni pojavilo, tožena stranka prej navedenega dokaza ni predlagala, saj obstoj oziroma neobstoj gradbiščne dokumentacije ni bil vzrok za nezgodo tožnika Šele ko je izvedenec G. v mnenju zapisal, da bi bilo za gradbišče potrebno imeti varnostni načrt in drugo gradbiščno dokumentacijo, je tožena stranka s predložitvijo dokumentacije izkazala, da je dejavnost na gradbišču, kjer se je poškodoval tožnik, izvajala ob upoštevanju predpisov in dokumentacije, na katero je opozoril izvedenec. Pritožba meni, da je sodišče tožniku presodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Stranski intervenient se zoper ugodilni del sodbe prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Napačen je zaključek sodišča, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke. V konkretnem primeru se je tožnik poškodoval pri razopaževanju, ko je del opaža, ki ni bil ustrezno pritrjen, padel na tožnika, tako da je ta padel z višine približno 1,5 metrov. Zgolj dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu na gradbišču objektivne odgovornosti tožene stranke še ne utemeljuje. Vsako delo na gradbišču še ni nevarno delo. Ročna domontaža opažev je povsem običajno, osnovno gradbeno opravilo, pri katerem je potrebno odstraniti posamezne kose opaža (lesene, kovinske plošče) od neke konstrukcije, za izdelavo katere je bilo potrebno postaviti opaž. Sodišče ni jasno obrazložilo, katere vse so tiste okoliščine, na podlagi katerih je odločilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tako je sodišče glede višine s katere je padel tožnik v prvem odstavku 6. točke sodbe navedlo, da je potrebno upoštevati, da se je delo opravljalo na višini, pri čemer je tožnik stal na odru na višini 1,5 metrov, med tem ko je bil izkop globok okoli 3 metre, v predzadnjem odstavku 8. točke sodbe pa je navedlo, da ni šlo za delo na višini. Sodišče je nepravilno upoštevalo okoliščino na kakšni podlagi je ob delu stal tožnik. Po mnenju izvedenca je tožnik res stal na neprimerni podlagi, to je dveh prosto položenih deskah, vendar tožnik ni zatrjeval, da je karkoli narobe s podlago na kateri je stal. Celo nasprotno. Tožnik je trdil, da je bil delovni oder pravilno postavljen. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu odločilo mimo oziroma v nasprotju s trditveno podlago tožnika. Sodišče je napačno presodilo tudi krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnik je krivdno odgovornost tožene stranke utemeljeval le s trditvami, da tožena stranka ni zagotovila žerjava oziroma avtodvigala za razopažanje velikih in težkih opažev. Sodišče je zaključek o krivdni odgovornosti tožene stranke naredilo na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodba pa v tem delu dejansko nima razlogov, saj sodišče ne pojasni in ne obrazloži, na kakšni podlagi je zaključilo, da so bili opaži tako težki, da jih je bilo ročno praktično nemogoče razopažiti. Sodišče ni ugotovilo teže opaža, ob čemer intervenient opozarja, da tožnik sploh ni dokazal, da bi bil opaž težak od 150 do 200 kilogramov in visok 3 metre. Sodišče je povsem nekritično sledilo trditvi tožnika, da je bil opaž tako težak in da je razopaževanje zahtevalo uporabo avtodvigala, pri tem pa je spregledalo mnenje izvedenca, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti mehanizacijo le, če bi bil montažni element, ki sta ga delavca nameravala demontirati težji od 90 kilogramov. Sodba se do teže opaža ne opredeli, zato je odločitev sodišča, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke nepravilna, sodba pa v tem delu nima razlogov, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je napačno presodilo vzročno zvezo med dejstvom, da tožnik ni imel na razpolago avtodvigala in škodo. Tudi, če bi bilo avtodvigalo na razpolago, bi do škodnega dogodka vseeno prišlo, saj je bilo najprej potrebno dva dela opaža razpeti oziroma razkleniti. Da je šlo za vogalni opaž iz dveh delov, ki je bil spet skupaj, izhaja tako iz trditvene podlage, kot tudi iz izpovedbe tožnika in prič. Tožnik je jasno povedal, da je bilo potrebno najprej razpeti oba dela opaža, ki sta bila sklenjena s fiksnim vogalnikom zato, da bi potem vsak kos posebej odstranili. Do te faze je bilo potrebno delo v vsakem primeru opraviti ročno, saj avtodvigalo vogalnikov ne more razpeti, ampak je namenjeno temu, da dvigne in odstrani posamezni del opaža. Do padca in poškodbe tožnika pa je prišlo povsem na začetku tega opravila, ko je tožnik ob pomoči sodelavca skušal razpeti dva dela opaža, torej v fazi, ko avtodvigalo sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče je prezrlo vlogo tožnika v navedeni delovni nesreči. Tožnik je bil skupinovodja, imel je 30-letne delovne izkušnje v gradbeništvu in tudi ustrezne izobrazbo. Sam je ocenil, da se lahko varno loti ročnega odstranjevanja opaža. Dokazni postopek je pokazal, da je bil tožnik tisti, ki neposredno pred pričetkom montaže opaža ni preveril ali je opaž sploh pritrjen. Prav tako pa je bil tudi tožnik tisti, ki ni poskrbel za postavitev ustreznega delovnega poda, na katerem bi se varno izvajalo odstranjevanje opaža. Tudi izvedenec je potrdil, da se tožnik dela ni lotil pravilno. Intervenient meni, da je tožnik za škodni dogodek v pretežnem delu vsaj soodgovoren. Pritožuje se tudi glede višine prisojene odškodnine. Opozarja, da je sodišče tožniku neupravičeno priznalo stroške obeh izvedencev ter tolmača, saj so bili vsi ti stroški plačani iz sredstev sodišča, ker je tožnik z odločbo Bpp oproščen plačila stroškov postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta sta utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil v času škodnega dogodka tožnikov delodajalec K. d.o.o. in da je tožnik opravljal dela na delovišču tožene stranke kot glavnim izvajalcem del. 7. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom St 000 potrdilo prisilno poravnavo nad toženo stranko, zato bi bila tožniku lahko priznana odškodnina le v obsegu in pod pogoji, kot izhajajo iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

8. S pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali v drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ za navedene terjatve (četrti odstavek 212. člena ZFPPIPP) v višjem deležu od deleža, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, ki so določeni v potrjeni prisilni poravnavi ter obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi (214. člen ZFPPIPP). Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP). Prisilna poravnava pa ne učinkuje za prednostne terjatve (213. člen ZFPPIPP). Temeljno načelo insolvenčnega prava je načelo enakopravne obravnavanje upnikov. Zakonske določbe o priviligiranih terjatvah so izjema od tega načela. Prednostne terjatve pa v 21. členu ZFPPIPP so: odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku in poklicne bolezni (2. tč. prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP), plače, odpravnine in nadomestila za letni dopust. Skupna navezna okoliščina navedenim prednostnim terjatvam je delovno razmerje z delodajalcem, ki je postal insolventen. Iz navedenih razlogov terjatve tožnika niso prednostne. Prednostne terjatve je imel tožnik do svojega delodajalca, zaradi sklenjenega delovnega razmerja, odškodninska odgovornost tožene stranke pa je podana na drugih pravnih podlagah, ne na delovnopravni, zato tožnik v postopku prisilne poravnave nima prednostne terjatve do tožene stranke po določbah ZFPPIPP3. V zadevi Pdp 353/2013, na katero se sklicuje tožeča stranka, se je Višje sodišče opredelilo do temelja odškodninske odgovornosti za nesrečo pri delu tako delodajalca, ki odgovarja na podlagi delovnopravne zakonodaje, kot do izvajalca, pri katerem je tožnik delo opravljal, in ki odgovarja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava iz 131. čl.OZ, ni pa se opredelilo do vprašanja, ali je terjatev tožnika do izvajalca prednostna, saj očitno to vprašanje ni bilo aktualno. Zmotno pritožba meni, da je prvo sodišče prekoračilo trditveno podlago. Prvo sodišče je po opozorilu stranskega intervenienta, da je nad toženo stranko dne 3.1.2013 postala pravnomočna potrjena prisilna poravnava, navedeno dejstvo pri presoji tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo.

9. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbah tožene stranke in stranskega intervenienta

10. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči dne 29. 7. 2008, ko se je telesno poškodoval zaradi padca z višine, ko je skupaj s sodelavcem poskušal razopažiti (odstraniti montažni kovinski opaž) na vogalu stavbe. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je tožnik delo opravljal v izkopu globine treh metrov, na odru višine 1,5 metrov. Razopažanje stene poteka tako, da se najprej odstrani tisti del opaža, ki ni pričvrščen za steno. Ker je opaž iz dveh delov in sicer dela, ki je pričvrščen ob steno in dela, ki ni pričvrščen ob steno, je potrebno ta dva dela, ki sta med seboj povezana s klemami (sponami) najprej razdvojiti. Ko se klemena odstranijo, del opaža, ki ni pričvrščen in ki se nahaja pravokotno glede na pričvrščeni del stene, sam odpade. Pričvrščen del opaža, ki je narejen iz dveh delov, mora po odstranitvi klem ostati na svojem mestu. Ta je namreč fiksiran na steno z vijakom dolžine 80 cm, ki ima na vsaki strani pritrjeno matico. Ko se je tožnik lotil razopažanje stene, in je začel odstranjevati prvo klemo, se je nenadoma del opaža, ki je bil pričvrščen, odvojil od stene in ga udaril tako, da je ta od udarca izgubil kontrolo in padel z višine 1,5 metrov na tla. Ugotovljeno je bilo, da je do odvojitve dela opaža, ki je udaril tožnika, prišlo zato, ker je bila na notranji strani iz vijaka odstranjena matica. Tožnik meni, da bi bilo potrebno opažanje in razopažanje opažev tako velikih dimenzij (višina treh metrov in teže 150 do 200 kg) obvezno opraviti z žerjavom ali vsaj avtodvigalom.

11. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da je do nesreče prišlo zaradi nestrokovnega dela tožnika. Tožnik bi moral stanje pritrjenosti opaža preveriti pred njegovim odstranjevanjem, česar ni storil. Tudi delovni oder za izvajanje del na opažu ni bil postavljen ustrezno. Tožnik je bil tisti, ki je bil odgovoren za varno delo sebe in delavcev v skupini, saj je bil skupinovodja petih delavcev.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka odgovarja tako na podlagi objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti.

13. Objektivno odškodninska odgovornost je sodišče prve stopnje utemeljevalo s tem: - da je do nezgode prišlo pri razopažanju opažnih plošč, ki je na podlagi Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih opredeljeno med posebno nevarnimi deli; - da se je delo opravljalo na višini, pri čemer je tožnik stal na odru na višini 1,5 metrov, med tem ko je bil izkop globok okoli 3 metre, - da po stališču sodne prakse delo na gradbišču predstavlja nevarno dejavnost. Krivdno odgovornost tožene stranke pa je utemeljevalo s tem: - da je moral tožnik ročno razopažati velike in težke opaže, saj žerjava ali avtodvigala ni imel na voljo; - da je tožnik delo opravljal na delovnem odru, ki ni bil ustrezen za varno delo; - da na gradbišču ni bilo dovolj materiala za nemoteno delo, zato je eden od delavcev v času malice odstranil matico z opaža in pustil opaž nepritrjen; - da tožena stranka ni imela varnostnega načrta, odločbe o odgovornih vodij del, pisnega sporazuma za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, navodila in obvestila delavcem ter knjige ukrepov za varno delo; - ter da bi predmetno delovno nesrečo morala prijaviti inšpekciji dela.

14. V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) pa izjema. V zvezi z objektivno odškodninsko odgovornostjo je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 150. člena OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Po stališču sodne prakse je nevarna stvar (149. člen OZ) tista stvar, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njenega uporabnika. Kljub veliki skrbnosti jo ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. 15. Po mnenju pritožbenega sodišča zgolj zatrjevano dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri razopažanju na gradbišču samo po sebi objektivne odgovornosti tožene stranke še ne utemeljuje, kajti vsako delo na gradbišču oziroma vsako razopaženje še ni nevarno delo.

16. Pritožbeno sodišče se strinja, da delo na odru na višini 1,5 metrov, med tem ko je izkop globok 3 metre, predstavlja nevarno delo, vendar pa tožena stranka in stranski intervenient utemeljeno grajata, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo protislovne ugotovitve glede opredelitve do vprašanja, ali je tožnik opravljal delo na višini. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 6. točke obrazložitve sodbe navedlo, da je tožnik delo opravljal na višini, medtem ko je v predzadnjem odstavku 8. točke obrazložitve navedlo, da ni šlo za delo na višini. Opisano nasprotje med razlogi sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar je že samo po sebi narekovalo razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

17. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede pravno odločilnega vprašanja o krivdni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo navedlo, da tožena stranka za varnost in zdravje delavcev na gradbišču ni poskrbela, saj so morali delavci ročno, brez žerjava oziroma avtodvigala, razopažiti velike in težke opaže, kar je bilo praktično nemogoče. Pritožba pravilno opozarja, da prvo sodišče ni napravilo dokazne ocene, kot jo terja 8. člen ZPP za zaključek, da so bili opaži veliki in težki, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Od ugotovitve navedenega dejstva je odvisen odgovor na vprašanje, ali bi tožena stranka za razopažanje morala zagotoviti žerjav oziroma avtodvigalo. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da bi šele v primeru, ko bi teža opaža presegala težo 90 kilogramov, bilo potrebno uporabiti mehanizacijo (lahko tudi avtodvigalo, ki bi imelo dovolj dolgo roko, da bi doseglo delovno mesto in bilo pri tem parkirano od roba brežine vsaj en meter), del opaža v skupni teži 90 kilogramov pa bi lahko dva delavca ročno dvignila.4

18. Odškodninska odgovornost se presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je potrebno primarno ugotoviti kako je do nezgode prišlo oziroma kakšen bi moral biti pravilen delovni proces odstranjevanja oziroma razopažanju montažnih kovinskih opažev. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti, ali je odstranjevanje klem, s katerimi naj bi bila dva dela opaža pritrjena, ne glede na njuno težo, mogoče opraviti le ročno, in ali je pri ročnem razpenjanju klem težkih opažev potrebna mehanizacija, ki opaža v trenutku ročnega odstranjevanja klem, fiksira.

19. V konkretnem primeru je sodišče kršilo tudi razpravno načelo, saj je samoiniciativno, brez trditvene podlage ugotavljalo dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev. Če namreč tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, mora določno opredeliti nedopustno škodljivo dejstvo, ki ga je moč pripisati odgovorni osebi. Sodišče prve stopnje je dejstva, da delavni oder za varno delo ni bil ustrezen5, da tožena stranka ni imela varnostnega načrta, odločbe odgovornih vodij del, pisnega sporazuma za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, navodila in obvestila delavcem ter knjige ukrepov za varno delo, ugotavljalo brez pravočasne trditvene podlage tožnika. Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje jasno razmejitvi trditveno podlago strank od izvedenih dokazov ter pri tem upoštevati, da je izvedeniško mnenje potrebno upoštevati kot dokaz le glede dejstev v zvezi s katerimi je bil podan dokazni predlog.

20. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bil tožnik kot skupinovodja petih delavcev odgovoren za varno delo sebe in delavcev; da oder za izvajanje dela na opažu ni bil postavljen ustrezno; da odstranjevanje opaža ni poteklo strokovno in varno; ter da bi tožnik moral preveriti stanje pritrjenosti opaža pred odstranjevanjem. Sodišče prve stopnje se do prvih treh ugovorov ni opredelilo. Navedene okoliščine pa so za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke bistvene, zaradi česar sodišče prve stopnje s tem, ko se do teh navedb ni opredelilo, ni zadostilo standardu dolžnosti sodišča, da navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

21. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je tožnik s tem, ko je preveril pritrjenost opaža z matico pred malico, zadostil varnostnim predpisom in mu zato (so)odgovornosti za nastanek poškodbe ni mogoče očitati. Ni le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Ni sporno, da je bil tožnik kot skupinovodja izkušen in usposobljen delavec z izobrazbo tesarja, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča moral preveriti stanje pritrjenosti opaža z matico tik pred njegovim odstranjevanjem, zlasti ob dejstvu, da se je zavedal, da je na gradbišču materiala zmanjkovalo. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je podana odgovornost tožene stranke, bo moralo ugotavljati tudi vprašanje soprispevka tožnika.

22. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP v ugodilnem delu sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje, glede na gornjo obrazložitev, niso potrebni. Zaradi delne razveljavitve je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka ter o pritožbenih stroških odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 V nadaljevanju ZFPPIPP. 2 V nadaljevanju ZPP. 3 Glej odločbo VSL sodba I Cp 2029/2015. 4 Tožnik je zatrjeval, da je bil opaž težek od 150 - 200 kg, izpovedal pa, da posamezni del opaža tehta med 30 in 50 kilogramov. 5 Tožnik postavitev neprimerne podlage toženki ni očital. Celo nasprotno. Trdil je, da je bil delovni oder pravilno postavljen in je šele po prvem naroku začel zatrjevati, da oder ni bil pravilno postavljen.