Jedro

Tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na atletskih igrah, ki se jih je udeležil kot aktivni tekmovalec in pri tem zapustil kraj bivanja. Tudi če bi tožnik osebno zdravnico obvestil o nameravani udeležbi na igrah, mu ta dovoljenja ne bi dala. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) mora osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času bolniškega staleža. Delavec se mora držati navodil zdravnika, zato da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. POZZ nalagajo delavcu obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivanja. Ker tožnik za udeležbo na atletskih igrah ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice, je podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 10. 2011 in sklep št. ... z dne 23. 11. 2011; da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke in izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 29. 11. 2011 do 31. 10. 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je, da se postopek v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo za nedoločen čas, na uradniško delovno mesto višji svetovalec pod šifro.. in obračunati plače za čas od 1. 12. 2012 do ponovne reintegracije, ustavi ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in II. točko sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik za udeležbo na D. tekmovanju, izven kraja svojega bivanja, ni imel soglasja lečeče zdravnice. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je rekreativen športnik in član Društva A. v B. ter da mu je udeležba na C. igrah, kjer je zasedel prvo mesto v panogi hitre hoje na 5000 metrov, koristila za hitrejšo ozdravitev. Zdravnica pa mu je tudi svetovala več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje, saj je tožnik bil v bolniškem staležu predvsem zaradi psihičnih težav, ki jih je imel zaradi razmer v službi. Udeležba na igrah in druženje sta bila pozitivni stimulant za njegovo zdravljenje in je po udeležbi na C. igrah tudi odšel na delo, ker bolniškega staleža ni več potreboval. Tožnik je še navajal, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s strani lečeče zdravnice prejel jasna navodila glede ravnanja v času bolniškega staleža. V ponovljenem sojenju je bila sicer zaslišana zdravnica, ki pa je na zastavljena vprašanja podala le svoje osebno mnenje, ki pa za konkreten primer tožnika ni mogoče šteti, da je tožnik prejel jasna navodila. Navodilo lečeče zdravnice je bil počitek in jemanje analgetikov ter čimprejšnje razgibavanje, po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze, zaradi drugo obravnavanega bolezenskega stanja pa mu je zdravnica svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje. Navedeno navodilo pa je tožnik razumel in dojel tako, da se lahko, po umiritvi bolezenskega stanja zaradi bolečin v vratu, čim več giba v naravi in druži s prijatelji. Tožnik je navedeno upošteval tudi, ko se je udeležil D. tekmovanja. Prav tako tožnik z udeležbo na igrah ni zlorabljal svoje odsotnosti z dela zaradi bolezni, saj se je C. iger udeležil v soboto, to je na dela prost dan. Tožnik pa se tudi ne strinja z navajanjem sodišča prve stopnje, da naj bi nadaljnja okoliščina - izrečeno pisno opozorilo predstavljalo ustrezno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je izpovedal priča E.E., se je opozorilo nanašalo na ravnanje tožnika, ko je opravljal krvodajalsko akcijo, zato ni upoštevno za izrek izredne odpovedi. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da tožnik ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da se tožnik šele v pritožbi sklicuje, da navodila, ki jih je prejel s strani zdravnice, niso bila jasna, s čimer pa je tožnik prekludiran. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje, da je predčasno zaključil bolniški stalež ravno zaradi svoje udeležbe na tekmovanju, saj navedeno ni podkrepil z nobenimi dokazi. Prav tako za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonskega pogoja, da bi moral delodajalec predhodno podati pisno opozorilo delavcu in zato opozorilo, ki ga je prejel tožnik zaradi očitane kršitve v zvezi z ravnanjem v času krvodajalske akcije, za presojo izredne odpovedi ni relevantno. Prav tako pa se obe kazenski ovadbi podani zoper tožnika nahajata v sodnem spisu (priloga B3 ter B22 do B24) zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da tožena stranka ovadb sploh ni predložila sodišču. Sicer pa je bilo tudi ravnanje tožnika usmerjeno zoper delodajalca in njegovega zakonitega zastopnika (žaljiva obdolžitev po 160. členu KZ) kaže na to, da ni bilo mogoče več nadaljevati s tožnikom delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je tožnik zelo odklonilno naravnan zoper delodajalca in tudi zoper zakonitega zastopnika delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in II. točko sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je enkrat že odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo in sklep opr. št. I Pd 1972/2011 z dne 30. 11. 2012 in takrat je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijano sodbo in 2. točko sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotili pritožbenega sodišča in ponovno odločilo v skladu z modificiranim tožbenim zahtevkom tožnika. Tožnik se je z dnem 31. 10. 2012 upokojil, zato je zahteval le še priznanje delovnega razmerja za čas od 29. 11. 2011 do 31. 10. 2012, sicer pa je umaknil tožbeni zahtevek glede vrnitve nazaj na delo.

Tožnik očita delovnemu sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri tem pa ne navede, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi izpodbijane sodbe medseboj v nasprotju ter v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP presojalo le v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, vendar ni ugotovilo nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2007 in pripadajočimi aneksi (zadnji je bil sklenjen 30. 3. 2010), zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec. Tožena stranka je tožniku dne 13. 10. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zlorabe bolniškega staleža dne 3. 9. 2011, zoper katero je tožnik vložil pritožbo in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je dne 23. 11. 2011 pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Na podlagi dokončnega sklepa, ki je bil tožniku vročen 29. 11. 2011, je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 13. 10. 2011, na podlagi 8. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ker se je tožnik dne 3. 9. 2011, v času bolniškega staleža, udeležil D. tekmovanja izven kraja svojega bivanja in ni imel dovoljenja lečeče zdravnice za zapuščanje kraja bivanja v času bolniškega staleža in tudi ne dovoljenja za udeležbo na tekmovanju. ZDR v 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo osebno zdravnico tožnika H.H., dr. med., ki je izpovedala, da je tožniku po anamnezi in opravljenem kliničnem pregledu postavila dve diagnoze in priporočala krajši bolniški stalež, počitek, analgetik ter čimprejšnje razgibavanje, po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze ter za drugo obravnavano diagnozo je tožniku svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje, po umiritvi prvo obravnavane simptomatike. Izpovedala je, da s tožnikom nista govorila o morebitnem odhodu tožnika izven kraja bivanja, v času bolniškega staleža in da tožnik tudi kasneje zdravnice ni obvestil ali vprašal za dovoljenje za sodelovanje na C. igrah v I., ki so se odvijala v soboto 3. 9. 2011. Ob dodatnem zaslišanju je osebna zdravnica tudi izpovedala, da tožnik ob dejstvu, da se je pri njej oglasil 31. 8. 2011, C. iger pa se je udeležil že po 3 dneh, ni bil sposoben takšnih obremenitev in tudi v kolikor bi jo tožnik seznanil z nameravano udeležbo na C. igrah, mu navedenega ne bi odobrila ter bi mu povedala, da je potrebno bolniški stalež zaključiti vsaj dan pred udeležbo na tekmovanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na C. igrah dne 3. 9. 2011, ki se jih je udeležil kot aktivni tekmovalec in pri tem zapustil kraj bivanja. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je udeležba tožnika na C. igrah, kvečjemu pripomogla k njegovi ozdravitvi in skrajšanju bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi z očitano kršitvijo in se je tudi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami), ki določa pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije zavarovancu dati navodila o ravnanju v času bolniškega staleža. Osebna zdravnica tožnika je prepričljivo izpovedala, da je tožniku dala navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela ter da mu tudi, če bi jo tožnik obvestil o nameravani udeležbi na C. igrah, dovoljenja ne bi dala. Delavec se mora držati navodil zdravnika, zato da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Glede navedenega so POZZ jasna in nalagajo delavcu obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivanja. Nespoštovanje določbe 233. člena POZZ, posredno pa tudi 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR predstavlja odpovedni razlog. Ker tožnik za udeležbo na C. igrah ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice, je vsekakor podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

V skladu z drugim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbe. (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).