Jedro

Za odločitev ni pomembna le okoliščina, ali je tožnik pri tožencu že pred dnem nezgode delal na višini, pač pa zlasti okoliščina, ali je imel za delo na višini navodilo delodajalca tudi ob nezgodi. V zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec ob odhodu z gradbišča delavcem naročil, naj pripravijo les, da ga bo kasneje, ko se bo vrnil, pritrdil na ostrešje. Kljub temu se je tožnik brez zaščitnih sredstev in ne da bi komu izmed še prisotnih na gradbišču to povedal, sam lotil dela na ostrešju. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je torej toženec delavcem dal izrecna navodila, katero delo naj v času njegove odsotnosti opravljajo. To delo pa ni vključevalo dela na višini. Upoštevaje izrecna toženčeva navodila delavcem, katero delo naj v času njegove odsotnosti opravljajo, ni mogoče zaključiti, da je tožnik v času nezgode delal po navodilih toženca zgolj zato, ker je že kdaj prej delal na višini.

Upoštevaje ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi delo na ostrešju kritičnega dne dokončali šele po vrnitvi toženca na gradbišče in da se ga je tožnik kljub drugačnim toženčevim navodilom sam lotil že pred tem, revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim očitkom o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji obstoja toženčeve odškodninske odgovornosti. Po oceni revizijskega sodišča toženec glede na delavcem dana navodila tožnikovega dejanja ni mogel pričakovati, niti se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Zato se je glede na drugi odstavek 153. člena OZ uspel v celoti razbremeniti odškodninske odgovornosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožencu njegove pritožbene stroške v znesku 1.422,30 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Stranski intervenient sam krije svoje pritožbene stroške.

Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 754,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 89.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mesečno rento od 1. 9. 2004 dalje v višini 221,16 EUR in od 18. 3. 2004 dalje v višini 50,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencu odmerjene stroške postopka.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo tako, da je razsodilo, da se kot vmesna sodba glasi: „Ugotovi se, da je toženec za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu 3. 9. 2004 odškodninsko odgovoren v višini 50%, tožnik pa je zanjo soodgovoren v višini 50%.“ Sodbo prvostopenjskega sodišča je delno razveljavilo glede odločitve o tožbenem zahtevku po višini, upoštevajoč odločitev po temelju v navedeni vmesni sodbi ter glede odločitve o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka). Odločilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (III. točka izreka).

3. Proti prvi in tretji točki odločbe pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da pritožbeno sodišče odločitve ni sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in da ni podalo objektivne ocene verodostojnosti dokazov. V celoti je verjelo tožniku, čeprav njegove izpovedbe ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, ki so bile na kraju škodnega dogodka in čeprav je tožnik prišel v svojih izpovedbah sam s sabo v nasprotje glede bistvenih okoliščin. Njegova izpoved ni bila ne prepričljiva ne logična. Vse priče so izpovedale, da je tožnik kritičnega dne opravljal pomožna dela na tleh in na betonski plošči in so izrecno zanikale, da je tistega dne delal na višini. Četudi bi kdaj prej opravljal dela na višini, ni nobenega dokaza o tem, da je tako delo opravljal kritičnega dne. Tožnik je prišel v bistvenih delih izpovedbe sam s sabo v nasprotje - tako glede tega, od kod naj bi padel, kako visoko naj bi padel, kaj naj bi delal tik pred nezgodo, kje je opravljal delo kritičnega dne in ali je bil ob nezgodi sam na ostrešju. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik pomožni delavec, da je pri tožencu opravljal pomožna dela in da ni nikoli izvajal montaže ostrešja. Tega v postopku tudi ni zatrjeval. Kritičnega dne pred nezgodo pa naj bi opravljal ravno to delo in sicer povsem samostojno. B., ki sta bila takrat edina prisotna na gradbišču, tega dela nista opravljala pri tožencu niti kritičnega dne niti kdaj prej. Izkustveno gledano ni logično ne verjetno, da bi toženec ravno tega dne za čas svoje odsotnosti z gradbišča dal tožniku navodilo, naj opravlja montažo ostrešja. Tožnik je najprej izpovedal, da je bil sam na ostrešju in vlačil špere, po izvedi priče B., da tega dela ne more opraviti en sam delavec, pa se tožnik ni več spomnil, ali je bil tedaj sam ali pa mu je kdo pomagal pri delu. Pri presoji tožnikove izpovedbe je sodišče prezrlo dejstvo, da je tožnik zavestno kršil predpise s področja varstva pri delu, saj je bil v času nezgode pod vplivom alkohola in ni nosil zaščitnih sredstev, ki jih je imel na voljo. Navedeno dokazuje, da je bil vajen kršiti pravila in ravnati samovoljno. Ni verjetno, da bi toženec kot podjetnik z dolgoletnimi izkušnjami dopustil ali celo odredil alkoholiziranemu pomožnemu delavcu, da v njegovi odsotnosti opravlja dela montaže ostrešja na višini. Nadalje izpodbija zaključek sodišča, da so priče F. B., J. B. in J. H. pristranske, ker naj bi bile ekonomsko odvisne od toženca, saj delajo zanj. Takšno trditev je prvič v pritožbi podal tožnik, vendar ji je toženec že v odgovoru na pritožbo nasprotoval, ker ni resnična. F. in J. B. nista bila nikoli zaposlena pri tožencu in pri njem nista nikoli dela redno opravljala. Šlo je zgolj za občasno priložnostno delo, ki pa ni predstavljalo nobene ekonomske odvisnosti od toženca. V času nezgode sta bila stara 67 oziroma 70 let in sta bila oba že upokojenca z lastnima pokojninama. F. B. je z občasnimi deli pri tožencu prenehal leta 2004, J. B. pa tožencu pomaga le še izjemoma. Tudi J. H. ni bil nikoli zaposlen pri tožencu in pri njem ni redno delal. Pomagal mu je priložnostno v letu pred nezgodo, kasneje pa ne več. Tudi on je bil takrat že upokojen. Četudi bi tožnik kdaj prej delal na višini, to še ne pomeni, da mu je bilo to delo dejansko odrejeno s strani toženca oziroma, da naj bi šlo za njegove običajne delovne naloge, zlasti pa ne dokazuje, da bi mu bilo takšno delo odrejeno tudi kritičnega dne. V zvezi z okoliščino, ali so z delom tistega dne delavci na gradbišču že končali, poudarja, da v delovna opravila praviloma štejejo tudi postranska opravila, kot je pospravljanje orodja in materiala ob zaključku dela. Iz izjav prič in toženca je razvidno, da je toženec ravno prišel nazaj na gradbišče, ko naj bi prišlo do padca. Ni pa nujno, da so priče njegov prihod zaznale istočasno, zato razhajanje v njihovih izjavah ne pomeni, da so govorile neresnico. Opozarja, da iz zapisnika z naroka dne 7. 7. 2008 ne izhaja, da je toženec izjavil, da bi bili za delo na višini usposobljeni le oba V., njegova brata in on. Opozarja tudi, da J. H. v svoji izpovedi ni omenjal dela na višini. Izjavil je, da je na „ruštu“ delal toženec, sam pa mu je pri tem delu pomagal, kar pa ne pomeni nujno, da je delal na višini. Pomoč je predstavljala podajanje orodja in šperovcev iz betonske plošče, ograjene z zidom, kar ne predstavlja dela na višini. Ker je tožnik na naroku 7. 7. 2008 izjavil, da je bil na ostrešju pred padcem sam in da je vlačil špere, je drugačna navedba pritožbenega sodišča v nasprotju z to tožnikovo izjavo. Meni tudi, da je izpodbijana odločitev glede soodgovornosti tožnika v višini 50% nepravilna, tudi če bi bile gornje revizijske navedbe neutemeljene. Sodišče je pri tej oceni upoštevalo le tožnikove delovne izkušnje in opustitev uporabe zaščitnih delovnih sredstev, ni pa upoštevalo, da je bil tožnik v času nezgode pod vplivom alkohola. Slednje je nedvomno okoliščina, zaradi katere bi morala biti sokrivda tožnika ocenjena bistveno višje. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča tako, da v celoti zavrne tožnikovo pritožbo in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, tožniku pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožniku in stranski intervenientki na strani toženca, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavke 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

7. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik 3. 9. 2004 utrpel škodo pri delu, ko je pri izdelavi lesene konstrukcije ostrešja padel z višine treh metrov na betonska tla in se hudo telesno poškodoval. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženec tega dne tožniku ni odredil dela na ostrešju, temveč se je ta samoiniciativno povzpel na ostrešje. Tožniku je bilo odrejeno delo na tleh, za katerega so mu bila na voljo ustrezna sredstva za delo in za katerega je opravil preizkus usposobljenosti za varno delo na svojem delovnem mestu. Po pogodbi o zaposlitvi je bil tožnik pri tožencu zaposlen kot pomožni delavec z delovnimi nalogami prenašati les in opeko pri krovskih delih. Po zaključku prvostopenjskega sodišča se je nesreča pripetila izključno zaradi ravnanja tožnika, ki se je na lastno iniciativo povzpel na ostrešje. Ker toženec tega ni mogel pričakovati ne preprečiti, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da se je toženec uspel razbremeniti objektivne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8. Pritožbeno sodišče je po opravljeni obravnavi ugotovilo, da je tožnik pri tožencu v osmih letih, ko je delal zanj, delal tudi na višini. Zaključilo je, da ni nobenega razloga, da bi bilo kritičnega dne drugače in da bi mu bilo odrejeno le delo na tleh. Hkrati je sledilo izpovedi toženca in prič F. B. in J. B., da je toženec ob odhodu z gradbišča delavcem dejal, naj zadeve pripravijo na tleh oziroma naj pripravijo les, ker ga bo potem, ko se vrne, zabil na ostrešje. Tožnik pa je po odhodu toženca z gradbišča želel dokončati svoje delo in je pri tem padel z ostrešja. Po zaključku pritožbenega sodišča je do delovne nezgode prišlo ob tožnikovem izpolnjevanju delovnih obveznosti. Ker je delo na višini nevarna dejavnost, je presodilo, da je toženec tožniku za nastalo škodo objektivno odgovoren. Ugotovilo je tudi, da je toženec ravnal v nasprotju s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu in da je zato njegovo ravnanje protipravno. Pritožbeno sodišče je tudi zaključilo, da je tožnik za nezgodo v 50 % sam odgovoren. Delo na objektu je bilo ob odhodu toženca z gradbišča prekinjeno, saj je toženec delavcem naročil, naj pripravijo les, da ga bo kasneje, ko se bo vrnil, pritrdil na ostrešje. Tožnik pa je kljub temu brez zaščitnih sredstev in ne da bi komu izmed še prisotnih na gradbišču to povedal, želel sam dokončati delo na ostrešju, verjetno z namenom, da bi delo čimprej opravil. Vendar pa se dela ni lotil dovolj pazljivo in previdno. Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je pri tožencu delal že osem let, tako da mu je bilo delo poznano in je bil iz izkušenj seznanjen z njegovimi nevarnostmi. Pri delu bi moral uporabljati zaščitna sredstva, ki jih je imel na razpolago, a jih ni.

9. Revizijsko sodišče poudarja, da je vezano na povzete dejanske ugotovitve pritožbenega sodišča, saj po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz ugotovitev pritožbenega sodišča kot tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da je bil tožnik v času nezgode pod vplivom alkohola. Toženec v reviziji zvezi s to okoliščino pritožbenemu sodišču ne očita procesnih kršitev (npr. pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih). Zato ne more uspeti s trditvami, da bi moralo sodišče tožnikovo alkoholiziranost upoštevati pri oceni njegovega prispevka k nastanku škode.

10. Revizijsko sodišče zavrača revizijske trditve, s katerimi toženec izpodbija dokazno oceno pritožbenega sodišča, da je tožnik pri njem opravljal tudi dela na višini. Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče dokazno oceno o tej okoliščini opravilo skladno z napotki iz 8. člena ZPP. Toženec v reviziji neutemeljeno navaja, da tožnik ni trdil, da bi pri njem opravljal dela montaže ostrešja in da to med strankama ni bilo sporno. Že v tožbi je navedel, da je z gradbenimi deli pri izdelavi konstrukcije ostrešja izpolnjeval obveznosti v okviru toženčevih navodil in da se je poškodoval pri izvrševanju svojih delovnih obveznosti. Toženec pa je te navedbe prerekal v odgovoru na tožbo s trditvami, da tožniku ni bilo odrejeno delo na ostrešju. Da je tožnik pri tožencu delal tudi na višini, je pritožbeno sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in izpovedi prič A. P., F. B. in posredno J. H.. Manjše nedoslednosti v tožnikovi izpovedi same po sebi ne vzpostavljajo njene neverodostojnosti. Sicer pa je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je do njih prišlo tudi v posledici poškodb, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi. Po presoji pritožbenega sodišča je toženčeve trditve, da tožnik ni delal na višini, ovrgla izpoved priče J. H., da je tožencu pomagal na „ruštu“, čeprav po izpovedbi samega toženca ta ni bil usposobljen za delo na višini. Da sta dela na ostrešju kritičnega dne za razliko od ostalih prisotnih delavcev opravljala le toženec in H., je namreč v vlogi z dne 7. 1. 2010 navedel tudi sam toženec. Zato z revizijskimi trditvami, da delo na „ruštu“ ne pomeni nujno dela na višini kot tudi s trditvami, da ni izjavil, da so bili za delo na višini usposobljeni le oba V., njegova brata in on, toženec v reviziji neutemeljeno sprevrača pomen izpovedi omenjenih prič in s tem neuspešno izpodbija dokazno oceno pritožbenega sodišča. Neutemeljeno tudi prikazuje nepristranskost prič J. B., F. B. ter J. H. z zatrjevanjem, da njihovo občasno priložnostno delo pri njem ni vplivalo na verodostojnost njihovih izpovedi. Pri presoji verodostojnosti izpovedi priče ni nepomembna okoliščina, da stranka postopka priči zagotavlja dodaten zaslužek, četudi ta ne pomeni pričine popolne ekonomske odvisnosti od stranke postopka. V zvezi s tem predvsem ne gre prezreti, da je pritožbeno sodišče deloma upoštevalo izpovedi prič F. B. in J. H. 11. Toženec v reviziji neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka s trditvami, da je tožnik na naroku 7. 7. 2008 izjavil, da je bil na ostrešju pred padcem sam in da je vlačil špere. Pritožbeno sodišče je res zapisalo, da tožnik v postopku ni trdil, da je bil na ostrešju sam. Vendar je kljub temu ugotovilo, da se je tožnik po odhodu toženca z gradbišča sam lotil dela na ostrešju. Tega odločilnega dejstva torej ni oprlo na delno protispisno povzeto izpoved tožnika. Zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec v uvodu revizije navaja, da jo vlaga tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar te kršitve v reviziji ne konkretizira, zato je revizijsko sodišče ni upoštevalo.

12. Revizijsko sodišče poudarja, da za odločitev ni pomembna le okoliščina, ali je tožnik pri tožencu že pred dnem nezgode delal na višini, pač pa zlasti okoliščina, ali je imel za delo na višini navodilo delodajalca tudi ob nezgodi. V zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec ob odhodu z gradbišča delavcem naročil, naj pripravijo les, da ga bo kasneje, ko se bo vrnil, pritrdil na ostrešje. Kljub temu se je tožnik brez zaščitnih sredstev in ne da bi komu izmed še prisotnih na gradbišču to povedal, sam lotil dela na ostrešju. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je torej toženec delavcem dal izrecna navodila, katero delo naj v času njegove odsotnosti opravljajo. To delo pa ni vključevalo dela na višini. Upoštevaje izrecna toženčeva navodila delavcem, katero delo naj v času njegove odsotnosti opravljajo, ni mogoče zaključiti, da je tožnik v času nezgode delal po navodilih toženca zgolj zato, ker je že kdaj prej delal na višini. Ker iz ugotovitev pritožbenega sodišča izhaja, da tožniku v času nezgode ni bilo odrejeno delo na višini, pač pa je imel navodilo za opravljanje drugega dela, so brezpredmetni revizijski očitki pritožbenemu sodišču, da naj bi pri sprejemu nasprotne ugotovitve zagrešilo procesne kršitve.

13. Upoštevaje ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi delo na ostrešju kritičnega dne dokončali šele po vrnitvi toženca na gradbišče in da se ga je tožnik kljub drugačnim toženčevim navodilom sam lotil že pred tem, revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim očitkom o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji obstoja toženčeve odškodninske odgovornosti. Po oceni revizijskega sodišča toženec glede na delavcem dana navodila tožnikovega dejanja ni mogel pričakovati, niti se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Zato se je glede na drugi odstavek 153. člena OZ uspel v celoti razbremeniti odškodninske odgovornosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu njegove pritožbene in revizijske stroške. Zavrnilo je zahtevo stranskega intervenienta za povrnitev zahtevane kilometrine, saj se po prvem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Da javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času ali da je moral iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, pooblaščenec stranskega intervenienta ni izkazal (drugi odstavek 9. člena navedenega pravilnika). Revizijsko sodišče je tožencu priznalo 1625 stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, 650 točk od 1300 zahtevanih za zastopanje na naroku pred pritožbenim sodiščem (po 2. točki tar. t. 20 Odvetniške tarife), 50 točk urnine, 80 točk za odsotnost iz pisarne, kar skupaj z 20 % DDV ter 34,05 točk materialnih stroškov znese 2920,05 točk oziroma 1340,30 EUR. Tožencu ni priznalo stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo, ker gre za individualni delovni spor premoženjske narave, v katerem ni takse, priznalo pa mu je še 88,80 EUR kilometrine oziroma skupaj 1.422,30 EUR. Za sestavo revizije je tožencu priznalo zahtevanih 1350 točk, kar skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve ter 23,50 točk za materialne stroške znese 1643,5 točk oziroma 754,37 EUR. Tožnik mora zneska toženčevih pritožbenih in revizijski stroškov tožencu plačati v 15 dneh, od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

15. V zvezi z odločitvijo o stroških revizijsko sodišče ni odločilo tudi o ostalih stroških postopka, to je stroških, ki so bili tožencu prisojeni pred sodiščem prve stopnje - glede na to, da je sodišče druge stopnje odločitev o le teh razveljavilo, ta sklep pa ne more biti predmet odločanja revizijskega sodišča. Zato bo o teh stroških moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti.