Jedro

Tožnik je brez zaščitnih sredstev (in ne da bi komu izmed prisotnih na gradbišču to povedal) želel dokončati delo na ostrešju, verjetno z namenom, da bi delo čim prej opravil (v korist delodajalca), vendar se dela ni lotil dovolj pazljivo in previdno. Glede na to, da mu je bilo delo poznano in da je bil iz izkušenj seznanjen z nevarnostmi dela na višini, bi moral uporabljati zaščitna sredstva, ki jih je imel na razpolago, pa jih ni. Zato je za nesrečo pri delu soodgovoren v višini 50 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje - delno spremeni tako, da se kot vmesna sodba glasi: „Ugotovi se, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi nesreče pri delu dne 3. 9. 2004, odškodninsko odgovorna v višini 50 %, tožeča stranka pa je zanjo soodgovorna v višini 50 %“, - delno razveljavi glede odločitve o tožbenem zahtevku po višini, upoštevajoč odločitev po temelju v navedeni vmesni sodbi ter glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v višini 89.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, mesečno rento od 1. 9. 2004 dalje v višini 221,16 EUR in mesečno rento od 18. 3. 2004 dalje v višini 50,00 EUR, oboje od vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec vnaprej, s tem da mora že zapadle obroke plačati v 15 dneh, bodoče obroke pa ob zapadlosti vsakega zapadlega obroka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 6. 112,07 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da toženec ni tožniku odredil dela na višini in da se je tožnik samoiniciativno povzpel na ostrešje, na podlagi teh zmotnih ugotovitev pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da toženec ni odgovoren za tožnikovo škodo. Bistveno pa je kršilo tudi določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, kaj naj bi tožnik počel na ostrešju, s katerega je padel in se hudo telesno poškodoval. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje nekritično sledilo skladnim izpovedbam prič J.B. in F.B. ter J.H. o tem, da tožniku ni bilo odrejeno delo na višini, tako da je svojo dokazno oceno gradilo na principu, da je več prič, ki so potrdile toženčev opis dogodka, pri tem pa ni upoštevalo nespornih dejstev, da je do nezgode prišlo med delovnim časom, med izdelavo ostrešja in da je nesporno, da je toženec krovec in da se krovska dela opravljajo na višini. Nesporno je tudi, da je tožnik padel z ostrešja, tožnik pa je izpovedal, da je padel med delom in da je tam delal po navodilu toženca. Toženčevo izpoved, da je tožnik delal le na tleh, sta ovrgli priči F.B. in A.P.. A.P. sicer ni bilo na kraju nezgode, je pa skupaj s tožnikom delal pri tožencu in je izpovedal, da je tožnik pri tožencu opravljal dela na višini kot tudi vsi ostali, ki so bili pri njem zaposleni. Tudi F.B. je izpovedal, da je tožnik delal na višini, vendar je to svojo izpoved hotel omiliti, tako da je pojasnil, da je „nekaj malega“ delal na višini, kar po njegovem ni niti omembe vredno. Sicer skladne izpovedi prič J.B. in F.B. ter toženca se v nekaterih detajlih razlikujejo, tako da bi moralo sodišče podvomiti v verodostojnost njihovih izpovedb in jih bolj kritično presojati, ne pa da je zaključilo, da je tožnik padel v času, ko so preostali delavci že zaključili z delom in čakali na prevoz domov. Iz izpovedi J.B. in F.B. izhaja, da je toženec, preden je za nekaj časa zapustil gradbišče, delavcem naročil, da pripravijo les, ki ga bo po tem, ko se na gradbišče vrne, zabil na ostrešje. Po izpovedbi priče S.N. in toženca, le-tega ni bilo na gradbišču kakšno uro, po vrnitvi pa sta J.B. in F.B. že pospravljala orodje in čakala na odhod domov. Če je to res, sta J.B. in F.B. ravnala v nasprotju z navodili toženca. Pritožba opozarja tudi na to, da je J.B. ob prvem zaslišanju izpovedal, da ob nesreči z delom še niso zaključili, nasprotno pa je F.B. izpovedal, da so z delom že zaključili. Prav tako je razlika v izpovedbah obeh prič o tem, kdaj se je toženec vrnil na gradbišče, saj je J.B. izpovedal, da se je vrnil po nezgodi, F.B. pa, da pred nezgodo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da so vse tri priče in sicer oba J.B., F.B. in J.H. ekonomsko odvisni od toženca, ki jim daje delo in da so se pred zaslišanjem o zadevi pogovarjale, saj je J.H. izpovedal na naroku za glavno obravnavo dne 17. 3. 2011, da jih je toženec pripeljal na zaslišanje. Pritožba poudarja, da ni spora o tem, da je toženec padel z ostrešja, sporno je le, zakaj je bil na ostrešju in kaj je tam počel, o tem pa sodba nima razlogov. Logičen zaključek, glede na navedena nesporna dejstva in tožnikovo izpoved, je, da je tožnik pri tožencu opravljal dela na višini. Sodišče prve stopnje namiguje, da je tožnik tega dne delal samomor, pri čemer je verjelo navedbam toženca. Pri tem pa ni mogoče spregledati dejstva, da oseba, ki ima resen namen narediti samomor, tega ne bi delala z višine treh metrov, oziroma v takšnih okoliščinah, kot je prišlo do nezgode. Utemeljitev sodbe in dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na principu, da je več dokazov, ki govorijo v prid toženca, kar pa ni pravilno, saj bi moralo sodišče prve stopnje dokaze prosto presojati in presojati okoliščine logično in življenjsko. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in odloči, da je podana odškodninska odgovornost toženca oziroma sodbo razveljavi in samo izvede dokazni postopek, oziroma to naloži sodišču prve stopnje ter tožencu naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, saj so neutemeljene. Logičen je namreč zaključek, da tožnik na ostrešju ni imel kaj delati, da se je torej tja povzpel po lastni odločitvi v nasprotju z navodili delodajalca in s tem prevzel riziko morebitne poškodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izvedene dokaze ter popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično sprejelo povsem pravilno materialnopravno odločitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že dvakrat odločilo. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 178/2007 z dne 7. 7. 2008 ugotovilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za nastalo nesrečo pri delu. Kljub temu da je tožnik vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo in plačilo rente, sodišče prve stopnje o postavljenem zahtevku ni odločilo, iz obrazložitve sodbe pa je izhajalo, da je izdalo vmesno sodbo na podlagi 315. člena ZPP. Ker se po tej določbi lahko izda vmesna sodba le, če je zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, bi moralo sodišče prve stopnje odločati o celotnem zahtevku in ga zavrniti. Iz izreka sodbe se ni dalo ugotoviti, o kakšnem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo, zato pritožbeno sodišče sodbe sploh ni moglo preizkusiti in je pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1266/2008 z dne 3. 9. 2009 zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, pri tem pa sodišču prve stopnje naložilo, da naj odloči o postavljenem tožbenem zahtevku, odločitev ustrezno obrazloži in se opredeli tudi do pritožbenih navedb.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 552/2009 z dne 14. 1. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odredila delo na tleh in da se je tožnik brez njene vednosti samoiniciativno povzpel na ostrešje in si z lastnim ravnanjem povzročil škodo. Tako tožena stranka za škodo, ki mu je nastala, ni niti krivdno niti objektivno odgovorna, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pri tem pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožeče stranke, kot mu je bilo naloženo s sklepom pritožbenega sodišča. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 954/2010 z dne 22. 11. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in s sodbo opr. št. Pd 703/2010 z dne 17. 3. 2011 znova zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Ugotovilo je, da ni nobenega dvoma, da tožena stranka dne 3. 9. 2004 tožniku ni odredila dela na ostrešju in se je tožnik samoiniciativno povzpel na ostrešje. Tožniku je bilo odrejeno delo na tleh, za katerega je imel na voljo ustrezna sredstva in za to delo je tudi opravil izpit iz varstva pri delu. Tožena stranka ni mogla niti pričakovati niti preprečiti tega, da se je tožnik na lastno iniciativo povzpel na ostrešje. Zaključilo je, da se je obravnavana nesreča pripetila izključno zaradi ravnanja tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom ZPP izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ter dodatno zaslišalo stranki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba, da pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da tožnik na ostrešju ni imel kaj delati, zato sodba tudi nima razlogov o tem, kaj je tožnik na ostrešju delal, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V tem individualnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri nezgodi pri delu dne 3. 9. 2004, ko je pri izdelavi lesene konstrukcije ostrešja padel z višine treh metrov na betonska tla in se hudo telesno poškodoval, in plačilo mesečne rente. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca je podana v določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), po kateri mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po obrnjenem dokaznem bremenu mora tako povzročitelj škode, če želi izključiti svojo odgovornost, dokazati, da je poskrbel za potrebno varnost in nadzorstvo, ali pa da je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode oziroma je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer in ima v tem primeru oškodovanec pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ). Po določbi drugega odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari po določbi 150. člena OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa po isti zakonski določbi odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje.

Pritožbeno sodišče po zaslišanju tožnika na pritožbeni obravnavi ugotavlja, da se tožnika, najverjetneje zaradi poškodbe, sicer težje razume, vendar iz njegovih izpovedi (na zaslišanjih v postopku na prvi stopnji ter na pritožbeni obravnavi) izhaja, da je pri toženi stranki delal osem let in da je imel le krajši čas z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Čeprav ni bil izučen za kleparja, je pomagal pri „klepariji“ in delal tudi na višini. Da je tožnik delal pri toženi stranki na višini, izhaja tudi iz izpovedi priče A..P., ki je bil pri tožencu zaposlen 11 let, saj je izpovedal, da so vsi delavci pri toženi stranki opravljali dela na strehi in na višini (l. št. 77). Toženčevo izpoved, da tožnik ni nikoli delal na višini, je delno ovrgel tudi F.B., ki je izpovedal, da je s tožnikom pred meseci delal na nekem objektu, kjer je tožnik nekaj malega delal tudi na višini (l. št. 177). Tožnik je ob vsakem zaslišanju, izpovedal, da je pri toženi stranki delal na višini in da je kritičnega dne vlačil in, preden je z ostrešja padel, tudi zabijal špirovce na ostrešju. Skozi ves postopek pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi na pritožbeni obravnavi je zatrjeval, da je delal po navodilih svojega delodajalca. Glede na izpovedi zaslišanih prič in strank pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pri toženi stranki delal na višini. Priča A.P. po stališču pritožbenega sodišča nima nobenega interesa, da ne bi izpovedal po resnici. Pri toženi stranki je prenehal z delovnim razmerjem po lastni želji in s tožencem ni v nobenem sporu. Pritožbeno sodišče verjame tudi F.B., da je toženec delal na višini, čeprav je ta priča na prvem zaslišanju izpovedala, da s tožnikom prej ni delala, kasneje pa je izpovedala, da je pred tem že delala s tožnikom in da je ta nekaj malega delal tudi na višini. Iz navedenega tako izhaja, da je tožnik pri toženi stranki v osmih letih, ko je zanjo delal, čeprav ni imel sklenjenega delovnega razmerja, delal tudi na višini, zato po stališču pritožbenega sodišča ni prav nobenega razloga, da bi bilo kritičnega dne drugače in bi mu bilo odrejeno le delo na tleh. Pritožbenega sodišča namreč izpovedi obeh J.B. in F.B. in toženca niso prepričale, še posebej, ker je toženec izpovedal, da so bili za delo na višini usposobljeni le A.V. in B.V., njegova dva brata in on, zato tožniku, ki za to delo ni bil usposobljen, ni pustil, da bi delal na višini (l. št. 81), priča J.H. pa je izpovedal, da je na „ruštu“ delal toženec, kateremu je po potrebi pomagal pri tem delu tudi on (l. št. 55). Na podlagi tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženčeva izpoved, da so na ostrešju delali le tisti delavci, ki so bili za to usposobljeni, ni verodostojna, saj med usposobljenimi delavci, ki jih je naštel, ni J.H., kar pomeni, da ta za to delo ni usposobljen, je pa na ostrešju dejansko delal. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenimi navedbami, da so priče F.B. in J.B. ter J.H. ekonomsko odvisni od toženca, saj dejansko delajo zanj. Prav tej okoliščini je po oceni pritožbenega sodišča mogoče pripisati, da so tudi njihove izpovedi glede tega, da tožnik ravno kritičnega dne ni delal na višini, usklajene. Ob upoštevanju izpovedi priče A.P. in priče J.H., ki je tožencu pomagal pri delu na višini, čeprav za to, kot je izpovedal toženec, ni bil usposobljen, pritožbeno sodišče ni našlo razloga, da ne bi verjelo tožniku, da je tudi tega dne delal na ostrešju. Očitno je tožnik po odhodu toženca z gradbišča želel dokončati svoje delo in je pri tem padel z ostrešja. Da delo tega dne še ni bilo zaključeno, izhaja iz izpovedi zaslišanih prič F.B. in J.B. ter toženca. Toženec je izpovedal (l. št. 80), da je odšel z A.N. v bife, delavcem pa je dejal, da naj zadeve pripravijo na tleh. J.B. in F.B. pa sta izpovedala, da jim je toženec, preden je odšel z gradbišča, naročil, da naj pripravijo les, ker ga bo potem, ko se vrne, zabil na ostrešje. Tako z delom tistega dne očitno še niso zaključili in tožniku se je nezgoda pripetila še pred zaključkom del. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik niti tekom postopka na prvi stopnji niti na pritožbeni obravnavi ni trdil, da je bil na ostrešju sam, le tega, kdo mu je pomagal se ne spomni, kar je glede na poškodbe, ki jih je pri nezgodi utrpel in sicer poškodbo možganov (A5 – A8), razumljivo. Prav tako se ne spomni, kakšno delo mu je tistega dne odredil toženec, je pa zatrdil, da je vedno delal po toženčevi odredbi.

Na podlagi vseh izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je do delovne nezgode, v kateri se je tožnik poškodoval, prišlo ob tožnikovem izpolnjevanju delovnih obveznosti in za škodo, ki je tožniku nastala odgovarja toženec kot tožnikov delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Delo, ki ga je tega dne opravljal tožnik, je delo na višini in tožena stranka bi morala upoštevati Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 3/2002), kjer je v prilogi II v točki 14.1. za delo na strehi določeno, da je potrebno sprejeti varnostne ukrepe za preprečevanje padcev delavcev. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka delavcem sicer zagotovila zaščitna sredstva, da pa jih ti pri delu niso uporabljali (izpoved J.B. na l. št. 52 – 54, F.B. na l. št. 54 – 55, tožnika na l. št. 79 – 80). Tožena stranka je dolžna skladno s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, delavcem zagotoviti varnost in zdravje in v ta namen izvajati ustrezne ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Delo na višini je nevarna dejavnost, za katero odgovarja tožena stranka, ne glede na krivdo in je tako objektivno odgovorna za nezgodo pri delu kritičnega dne (149. člen OZ). Poleg tega pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tega dne ravnala tudi v nasprotju s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu in je tako to njeno ravnanje protipravno. Med tem njenim nedopustnim ravnanjem in poškodbo tožnika je podana vzročna zveza. Vendar pa je tudi tožnik za nesrečo, po presoji pritožbenega sodišča, deloma tudi sam odgovoren. Delo na objektu je bilo ob odhodu toženca z gradbišča prekinjeno, saj je toženec delavcem naročil, da naj pripravijo les, da ga bodo kasneje, ko se bo vrnil, pritrdili na ostrešje. Tožnik pa je kljub temu brez zaščitnih sredstev in ne da bi komu izmed še prisotnih na gradbišču to povedal, želel sam dokončati delo na ostrešju, verjetno z namenom, da bi delo čim prej opravil (v korist delodajalca), vendar pa se dela očitno ni lotil dovolj pazljivo in previdno. Kot je izpovedal toženec, je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in je pri tožencu, po lastni izpovedi, delal že osem let. Delo mu je bilo tako poznano, iz izkušenj pa je bil tudi seznanjen z nevarnostmi dela na višini. Tako bi pri delu moral uporabljati zaščitna sredstva, ki jih je imel na razpolago, pa jih ni, zato je po stališču pritožbenega sodišča za nezgodo 50 % soodgovoren.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da za nezgodo pri delu odgovarjata oba, tako toženec kot tudi tožnik, je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu dne 3. 9. 2004, odškodninsko odgovorna do višine 50 %, tožnik pa je za škodo soodgovoren v višini 50 % (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 1. alineo 358. člena ZPP), delno potrdilo do višine 50 % tožnikove soodgovornosti v zavrnilnem delu (353. člen ZPP). V preostalem (glede odločitve o tožbenem zahtevku po višini ob upoštevanju odločitve v vmesni sodbi in stroških postopka) pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da zaradi tega, ker sodišče prve stopnje dokaznega postopka o višini škode, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala, sploh ni izvajalo, prav tako pa tudi ni izvajalo dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo mesečne rente, zato ne gre le za dopolnitev postopka. Če bi sodišče druge stopnje vsa ta dejstva samo ugotavljalo, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33-I/1991 in nadalj.) zajamčeno pravico strank do pritožbe, dopolnitev postopka s strani pritožbenega postopka ni možna. Tako bo moralo sodišče prve stopnje izpeljati dokazni postopek v zvezi z višino škode, ki je tožniku zaradi nezgode pri delu nastala, tako da bo zaslišalo tožnika in postavilo izvedenca medicinske stroke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa bo lahko ugotovilo višino škode, ki je tožniku nastala, ter odločilo o primerni odškodnini in mesečni renti.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP