Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč krivdo obdolženca utemeljeno gradilo na vseh okoliščinah, ki jih je navedlo in tudi pravilno presodilo. To pa so nedvomno: že predhodno sodelovanje družb in zato zaupanje oškodovane družbe do obdolženca, ki je račune do takrat plačal, zato so mu v dobri veri, da bo tudi tokrat tako, dobavili naročeni material, dejstvo da je družba obdolženca imela na transakcijskem računu v času izdaje do zapadlosti računa zadostna sredstva za plačilo, obdolženec pa je ta sredstva porabil za poplačilo drugim poslovnim partnerjem, za posojilo in dvig gotovine.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/I Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po členu 57 KZ-1 in členu 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po členu 228/I KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po členu 57/III KZ-1 mu je naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovani družbi B. d.o.o. povrniti premoženjsko škodo v višini 1.757,05 EUR v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe. Hkrati je določilo, da v kolikor obdolženec v tem roku premoženjske škode ne bo vrnil, se pogojna obsodba lahko prekliče in v njej določena kazen izreče. Po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu tudi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, prav tako pa v skladu z določilom člena 92/II točka 8 ZKP plačilo stroškov pooblaščenega odvetnika oškodovane družbe. Po členu 105/II ZKP je obdolženec tudi dolžan poravnati oškodovani družbi premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.618,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2021 dalje do plačila.

2.Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje ter da ga obvesti o pritožbeni seji. Slednjemu je pritožbeno sodišče ugodilo in o seji pritožbenega senata obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca, ki so na sejo pritožbenega senata tudi pristopili.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik obdolženca v pritožbi kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po členu 371/I točka 11 ZKP uveljavlja s tem, ko trdi, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih "konkretnega dejanskega stanja ter objektivnih in subjektivnih znakih kaznivega dejanja, predvsem preslepitve in izognitve". Opisana kršitev ni podana, saj ima napadena sodba razloge o pogrešanem, in sicer o subjektivnih in objektivnih znakih obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer v točkah od 21 do 24 ter v točkah od 28 do 30 sodbe. "Konkretno dejansko stanje", s katerim se pritožnik v okviru tega pritožbenega razloga ne strinja, pa zadeva pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem bo pritožbeno sodišče govorilo v nadaljevanju.

5.Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po členu 372 točka 1 ZKP, torej da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje, saj niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja, pri čemer ocenjuje, da očitki obdolžencu ne dokazujejo preslepitvenega namena v razmerju do oškodovane družbe. S tem pa pritožba navedeno kršitev navezuje na prav tako uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče dejansko stanje ugotovi pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa kazenski zakon zmotno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga tudi brez podlage.

6.Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer graja ugotovljeno dejansko stanje. Le to je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V napadeni sodbi je navedlo obširne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče, ki z njimi v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženca dodaja:

7.Bistvo pritožbe je v graji prvostopne dokazne ocene in trditvah, da dejstva, da sta družbi že pred tem sodelovali in da je obdolženec pred tem poravnal že sedem računov, le zadnjega ne, ne kažejo na njegov preslepitveni namen ter je prvostopni zaključek o tem, da je obdolženec že ob naročilu materiala vedel, da tega ne bo plačal, povsem zmoten; prav tako je nepravilno prvostopno utemeljevanje preslepitvenega namena s tem, da je obdolženec od podaje naročila oškodovani družbi do zapadlosti računa razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo računa; napačni pa tudi zaključki, da je obdolženec z namenom izognitve plačila spornega računa v postopku izvršbe podal ugovor zoper sklep o izvršbi in nato tudi ni izpolnil obveznosti, ki mu jo je naložilo pravdno sodišče, saj je do teh ravnanj prišlo šele po zapadlosti spornega računa in kasnejša dejanja s strani obdolženca ne morejo vplivati na obstoj zakonskih znakov tega kaznivega dejanja; to pa velja tudi za pozivanje obdolženca na plačilo računa po zapadlosti s strani C., ki mu je obdolženec obljubljal plačilo, vendar do tega ni prišlo.

8.S takimi pritožbenimi stališči in oceno ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč krivdo obdolženca utemeljeno gradilo na vseh okoliščinah, ki jih je navedlo in tudi pravilno presodilo. To pa so nedvomno: že predhodno sodelovanje družb in zato zaupanje oškodovane družbe do obdolženca, ki je račune do takrat plačal, zato so mu v dobri veri, da bo tudi tokrat tako, dobavili naročeni material, dejstvo da je družba obdolženca imela na transakcijskem računu v času izdaje do zapadlosti računa zadostna sredstva za plačilo, obdolženec pa je ta sredstva porabil za poplačilo drugim poslovnim partnerjem, za posojilo in dvig gotovine. Skratka, dobro poslovno sodelovanje, plačevanje računov, zato tudi zaupanje, nato pa ob naročilu odločitev, da pa ta račun ne bo poravnan. Razlogi za neplačilo, ki jih je navajal obdolženec, so se izkazali kot nesprejemljivi, kar je pravilno ugotovilo in ocenilo prvostopno sodišče v točkah od 19 do 24 sodbe in jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zato se pritožbene dileme v tej smeri pokažejo kot neupoštevne, odločitev, da že ob naročilu obdolženec ni imel namena računa plačati, pa kot pravilna.

9.Dejstva, ki so sledila in jih vsebuje tudi očitek obdolžencu v zvezi z izvršilnim postopkom, pravdnim postopkom ter pravnomočno sodbo, pa te zaključke le še utrjujejo, zato so trditve pritožbe o tem, da kasnejši dogodki niso pomembni, odveč. Odveč pa tudi dileme v zvezi s pozivanjem obdolženca, da račune plača, tudi s strani C., ki mu je obdolženec plačilo obljubljal. Tudi to so dejstva, ki kažejo na obdolženčev odnos do dolga in njegov namen že ob samem naročilu, kar pravilno presoja prvostopno sodišče, še ob tem, ko dolg znaša le 1.757,05 EUR, ko je obdolženec direktor še šestih družb, ko k predstavniku oškodovane družbe D. D. ni prišel nikoli v zvezi z odprtim dolgom in mu ni dvigoval telefona in ko je od zapadlosti računa preteklo že več kot tri leta, pa še ta vedno ni poravnan. Pravilna pa je tudi prvostopna ugotovitev, da je obdolženec celo podizvajalcu, ki je vgradil material, ki mu ga je pred tem dobavila oškodovana družba, delo plačal, medtem ko dobavljenega materiala ni poravnal.

10.Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornika obdolženca, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

11.V skladu z določilom člena 386 ZKP je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje, ob pravilnem vrednotenju njegove teže, okoliščin v katerih je bilo storjeno, osebnosti obdolženca ter vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščinah, izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, zato ni prav nobenih tehtnih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je namreč ta primerna in tudi pravična.

12.Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu s členom 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13.Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilih člena 95/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo, z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer in trajanjem ter zamotanostjo pritožbenega postopka.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.