Jedro

V izreku morajo biti navedene in konkretizirane okoliščine na podlagi katerih lahko sodišče zaključi, da je storilec ravnal s preslepitvenim namenom. V konkretnem primeru so te okoliščine navedene, in sicer predvsem s trditvijo, da storilec že od vsega začetka ni imel namena plačati, tak očitek pa je konkretiziran s spremljevalnimi okoliščinami, da je za poplačilo imel dovolj denarja, pa tega ni storil, ker je privilegiral ostale upnike in dvigoval denar v gotovini ter se izmikal plačilu tudi tedaj, ko mu je sodišče to odredilo.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 310,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 42641/2022 z dne 27. 2. 2023, spoznalo obsojenega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu naložilo dodaten pogoj, da mora oškodovani družbi povrniti premoženjsko škodo v višini 1.757,05 EUR v roku 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je obsojencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke oškodovanca, nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca ter sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati oškodovani družbi premoženjsko pravni zahtevek v znesku 2.618,17 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2021 dalje do plačila. Pritožbo obsojenčevega zagovorniku zoper navedeno sodbo je Višje sodišče v Mariboru, zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

3.Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je ocenila, da zatrjevane kršitve niso podane.

4.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo njegovemu zagovorniku, ki je s podano izjavo vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo tudi obsojencu, ki pisanja (dvakrat) ni dvignil.

B.

Glede kršitve 1. točke 372. člena ZKP

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo napada z očitkom, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja zgolj prepis zakonske dikcije prvega odstavka 228. člena KZ-1, v kateri pa ni nujnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki bi opredeljevali kaznivost ravnanja obdolženca saj ni razvidno; (i) v čem je bil pri sklenitvi pogodbe z oškodovancem preslepitveni namen obsojenca, da predmetnih računov ne bo plačal, (ii) katere dejanske okoliščine naj bi dejansko prikrival in s tem preslepil oškodovanca, (iii) ni opisa kakšno je bilo njuno predhodno sodelovanje in zakaj obstoji medsebojno zaupanje, (iv) iz opisa ne izhaja, da bi naj obsojeni obljubljal plačilo. Na podlagi navedenega obramba utemeljuje zatrjevano kršitev kazenskega zakona in načela zakonitosti iz 28. člena Ustave.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije je glede na lastnost storilca v razmerju do kaznivega dejanja klasične goljufije lex specialis. Storilec je namreč lahko le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti v pravni osebi.

Za obstoj tega kaznivega dejanja morajo biti izpolnjene tako objektivne kot subjektivne značilnosti, ki pa so v bistvu enake kot pri običajni goljufiji. Objektivne značilnosti so:

◦ lažno prikazovanje ali prikrivanje dejstev,

◦ zmota na strani tistega, ki razpolaga s premoženjem,

◦ razpolaganje s premoženjem in

◦ premoženjska škoda oziroma premoženjska korist.

Subjektivna značilnost pa je ravnaje s ciljem pridobitve premoženjske koristi. Med objektivnimi značilnostmi mora obstajati vzročna zveza; lažno prikazovanje dejstev mora povzročiti zmoto, zmoto razpolaganja s premoženjem, posledica neizpolnitve obveznosti pa je bodisi pridobitev premoženjske koristi na strani storilca ali nastanek premoženjske koristi za stranko ali koga drugega.

Vrhovno sodišče je v sodbah že večkrat poudarilo, da se mora tako lažno prikazovanje ali prikrivanje dejstev nanašati na okoliščine glede izpolnitve obveznosti, tak očitek pa mora biti v izreku konkretiziran. Pojem preslepitve in njenih pravnih oblik mora namreč storilec tega kaznivega dejanja tako ali drugače izraziti navzven v razmerju do oškodovanca tako, da pri slednjem povzroči neko lažno predstavo ter ga zapelje v zmoto. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da "preslepitev drugega", pomeni ustvariti pri drugem zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali ga pustiti v zmoti o obstoju ali neobstoju določenih okoliščin. Zakonski znak preslepitve je konkretiziran tudi v lažni zagotovitvi, da bo dobavljeno blago v celoti poravnano, čeprav je storilec vedel, da slednje ne bo izpolnjeno. Vrhovno sodišče je tudi zavzelo stališče, da pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačilnega posla pri gospodarskem poslovanju zato, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi storilec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svoje obveznosti izpolnil. Navedeno mora izhajati iz njegovega ravnanja. S sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 je Vrhovno sodišče vzpostavilo nekoliko strožje standarde glede konkretizacije preslepitve kot enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. S to sodbo je sodišče odstopilo od dotedanje prakse, da je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in (ali) obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Zaključilo je, da navedbe v opisu dejanja, da se je obsojenec dogovoril za obliko in pogoje poslovanja in da je vsakokrat obljubljal redno plačilo, ob poznejši delni neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso dovolj konkretizirani. Gre torej za zahtevo po večji konkretizaciji znakov kaznivega dejanja, predvsem pomensko odprtega pojma - preslepitve. Vrhovno sodišče je upoštevaje strožje kriterije v sodbi I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022 presodilo, da je v opisanem ravnanju podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene. V opisu navedeno dejstvo, da naj bi predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, ker ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, samo zase sicer ne zadošča za konkretizacijo preslepitve, vendar pa v luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejema plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočil plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene), pa kot spremljajoče okoliščine potrjujejo konkretizacijo obdolženčevega namena.

V obravnavani kazenski zadevi iz izreka sodbe izhaja:

-da je obsojenec pri sklenitvi posla drugega preslepil s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene;

-da je že ob naročilu materiala vedel, da računa nima namena plačati, kar je B. B. prikril, saj namena poravnave računa že ob naročilu materiala ni imel;

-zato računu niti ni ugovarjal, ampak ga ob zapadlosti ni poravnal;

-(čeprav bi ga lahko), saj je ob zapadlosti navedenega računa družba razpolagala z zadostnimi pravnimi sredstvi za plačilo, ker je na navedeni račun v tem obdobju redno prejemala zadostna nakazila sredstev;

-da je ta sredstva obsojenec porabil za poplačilo drugim poslovnim subjektom, za posojilo drugi družbi in dvig gotovine;

-ko pa je oškodovana družba A., d. o. o., želela izterjati plačilo računa v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, pa je z namenom preprečitve izvršbe zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53756/2020 z dne 21. 7. 2020 podal zgolj pavšalni ugovor, s podajo ugovora pa dosegel, da se je o zahtevku odločalo v pravdnem postopku;

-vendar obsojenec kljub pravnomočni sodbi z dne 22. 4. 2021, ni odredil plačila navedenega zneska, zaradi česar je oškodovana družba poskušala doseči plačilo obveznosti v izvršilnem postopku na podlagi navedene sodbe ter slednjič še zaključek;

-da obsojenec navedenega računa nikoli ni imel namena plačati in mu je že vse od naročila materiala šlo le za to, da družba pridobi naročeni material brez, da bi ga plačala. Zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je gospodarski družbi A., d. o. o., nastala premoženjska škoda v višini 1.757,05 EUR.

Ker način izvršitve tega kaznivega dejanja ni določen morajo biti po ustaljeni sodni praksi v izreku vedno navedene in konkretizirane okoliščine na podlagi katerih lahko sodišče zaključi, da je storilec ravnal s preslepitvenim namenom. Po presoji Vrhovnega sodišča so v konkretnem primeru te okoliščine navedene in sicer predvsem s trditvijo, da storilec že od vsega začetka ni imel namena plačati, tak očitek pa je konkretiziran s spremljevalnimi okoliščinami, da je za poplačilo imel dovolj denarja, pa tega ni storil, ker je privilegiral ostale upnike in dvigoval denar v gotovini ter se izmikal plačilu tudi tedaj, ko mu je sodišče to odredilo.

Glede kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

11.Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nadalje uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj kot navaja, izrek nasprotuje razlogom sodbe. V podkrepitev očitane kršitve zagovornik zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja kako lahko ugovor zoper izvršbo predstavlja utemeljitev kaznivega dejanja goljufije, ko pa se obsojencu očita kaznivo dejanje ob sklenitvi posla ter da sodba sodišča prve stopnje temelji na drugih dejstvih kot obtožnica. Zatrjevano kršitev zagovornik utemeljuje tudi s tem, ko trdi, da je sodišče namen preslepitve utemeljilo s plačilom prej poravnanih 7 faktur, v drugi zadevi pa je isto sodišče druge stopnje ta namen utemeljilo s plačilom prve fakture, zato bi lahko po mnenju zagovornika vsako neplačilo fakture predstavljalo kaznivo dejanje.

12.Izvajanjem zagovornika ne gre slediti. Zagovornik je navedene očitke uveljavljal že v fazi pritožbe, kjer je na te očitke odgovorilo sodišče druge stopnje v 4., 7., 8. in 9. točki sodbe, pri čemer je sodišče zagovorniku pojasnilo, da zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotoviti torej gre, da zagovornik pod pretvezo uveljavljanja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 371. ZKP dejansko uveljavlja razlog zmotno oziroma nepolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni razlog iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (glej drugi dostavek 429. člena ZKP). Upoštevaje navedeno zagovornik z očitki o kršitvi 11. točke 371. člena ZKP ne more biti uspešen.

13.Zagovornik je v zahtevi predlagal tudi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, ki je predmet izpodbijanja, vendar glede tega predloga ugotoviti, da le ta ne izpolnjuje zakonskih zahtev po 6. točki 421. člena ZKP, saj obsojencu ni bila izrečena zapora kazen. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče predloga za odložitev izvršitve pravnomočne odločbe ni obravnavalo.

C.

14.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15.Upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere je obsojeni dolžan plačati sodno takso v znesku 310,00 EUR.

16.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali sodniki Barbara Zobec, mag. Aleksander Karakaš in dr. Damjan Orož.

-------------------------------

1Glej sodbo VS RS I Ips 208/1989 z dne 7. 3. 2002.

2Glej Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja Korošec D. in soavtorji, Uradni list RS, Ljubljana 2023, stran 960.

3Sodbi VS RS I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005 in I Ips 308/2009 z dne 16. 9. 2010.

4Sodba VS RS I Ips 60/2008 z dne 22. 4. 2028.

5Primerjaj sodbo VS RS I Ips 11899/2009 z dne 24. 8. 2011.

6Sodbi VS RS I Ips 47016/2010 z dne 17. 10. 2013 in I Ips 19513/2011 z dne 8. 9. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.