Jedro

Čas trajanja pravice do denarnega nadomestila je ZZZPB v 25. členu urejal v poglavju o zavarovanju za primer brezposelnosti in je zato jasno, da se je izraz „zavarovanje“ oziroma „trajanje zavarovanja“ v navedenem členu nanašal na zavarovanje za primer brezposelnosti, ne pa na zavarovanja na drugih področjih socialnih zavarovanj. Tudi ne na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bilo z ZPIZ-1 prav tako posebej urejeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 4. 2011 in odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Celje, z dne 15. 2. 2011, s katerima je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v trajanju 9 mesecev. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da se tožnici prizna denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas 24 mesecev ob ugotovitvi, da je bila tožnica ob starosti nad 55 let za primer brezposelnosti zavarovana manj kot 25 let. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da za odločitev o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ni pomembna zavarovalna doba, priznana na podlagi 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) zaradi skrbi starša izven delovnega razmerja za otroka v prvem letu njegove starosti, temveč izključno le doba zavarovanja za primer brezposelnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je v nasprotju z zapisnikom na glavni obravnavi štelo za med strankama nesporno, da je bila tožnica za primer brezposelnosti zavarovana le 24 let, 8 mesecev in 12 dni. Vztraja, da je bila v smislu določb 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) v zavarovanju več kot 25 let, saj se določbe tega člena ne sklicujejo na zavarovanje za primer brezposelnosti. Glede tega izpodbijana sodba nima razlogov, kar pomeni bistveno kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi morali sodišči upoštevati skupno obdobje zavarovanja tožnice, ko je bila v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom (24 let, 8 mesecev in 12 dni), kot tudi čas zunaj delovnega razmerja v trajanju dveh let iz naslova skrbi za dva otroka v prvem letu starosti na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Območne enote Celje, št. 1.031.229 z dne 10. 8. 2000. Tako je znašala njena skupna zavarovalna doba 26 let, 8 mesecev in 12 dni in je bila ob starosti preko 55 let upravičena do denarnega nadomestila v trajanju 24 mesecev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče je utemeljeno štelo, da med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica obvezno zavarovana (tudi za primer brezposelnosti) v času, ko je bila zaposlena, to je v obdobju 24 let, 8 mesecev in 12 dni. Taka ugotovitev ni v nasprotju z zapisniki v spisu in tej ugotovitvi tudi v reviziji tožnica izrecno pritrjuje. Glede na navedbe strank pa sta tako sodišče druge, kot prve stopnje utemeljeno šteli, da je sporno, ali je potrebno upoštevati tudi zavarovanje tožnice za obdobje dveh let, ki ji je bilo iz naslova skrbi za dva otroka v prvem letu starosti priznano z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zakaj tega obdobja ne upošteva kot podlage za pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, je sodišče navedlo. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožnica zmotno vztraja, da je pod pojmom „zavarovanje“ iz 25. člena ZZZPB potrebno upoštevati tudi priznanje zavarovalne dobe z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti na podlagi 189. člena ZPIZ-1, ko tožnica ni bila v delovnem razmerju. Gre za posebno zavarovalno dobo v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne pa za zavarovalno dobo v zavarovanju za primer brezposelnosti.

7. ZZZPB je v III. delu pod naslovom „zavarovanje za primer brezposelnosti“ posebej uredil to zavarovanje in v 14. členu določil, da se za primer brezposelnosti obvezno zavarujejo delavci v delovnem razmerju, v 15. členu je za posamezne druge kategorije, med katerimi pa ni staršev, ki izven delovnega razmerja skrbijo za otroke v prvem letu otrokove starosti, določil možnost prostovoljnega zavarovanja, v zadnjem odstavku 16. člena pa je določil, da se za zavarovanca po tem zakonu šteje tudi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti obvezno ali prostovoljno zavarovana za primer brezposelnosti in ima na tej podlagi pravico do denarnih prejemkov po tem zakonu.

8. Čas trajanja pravice do denarnega nadomestila je ZZZPB v 25. členu urejal v poglavju o zavarovanju za primer brezposelnosti in je zato jasno, da se je izraz „zavarovanje“ oziroma „trajanje zavarovanja“ v navedenem členu nanašal na zavarovanje za primer brezposelnosti, ne pa na zavarovanja na drugih področjih socialnih zavarovanj. Tudi ne na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bilo z ZPIZ-1 prav tako posebej urejeno.

9. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da obdobje zavarovalne dobe, ki je bilo tožnici priznano z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas varstva otroka v prvem letu otrokove starosti, ko tožnica ni bila v delovnem razmerju, ne predstavlja zavarovalne dobe iz 25. člena ZZZPB, od katere je bil odvisen čas trajanja tožničine pravice do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.