Jedro

Kljub temu da je bil tožnici z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje čas skrbi za dva otroka vštet v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji tega časa ni mogoče všteti v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ker za to ni podlage v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2011 in da se spremeni odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba A. št. ... z dne 15. 2. 2011 tako, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 24 mesecev, računajoč od 27. 12. 2010 dalje in sicer mesečno v prvih treh mesecih v višini 832,27 EUR bruto, oziroma 627,35 EUR neto, v naslednjih mesecih pa po 713,38 EUR bruto oziroma 549,56 EUR neto. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem zgrešeno med pravdnima strankama opredelilo sporna vprašanja, nepravilno opredelilo domnevna nesporna dejstva in na tej podlagi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega pa prvostopenjsko sodišče o nekaterih s strani tožnice izpostavljenih odločilnih dejstvih za odločitev ni navedlo nikakršnih razlogov, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Napačno je razlogovalo pojem zavarovanja po 25. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami). Sodišče je napačno navedlo, da naj bi bilo med strankama nesporno, da dolžina zavarovanja za brezposelnost pri tožnici znaša 24 let, 8 mesecev in 12 dni. Dejansko pa je med strankama nesporna le višina priznanega denarnega nadomestila za brezposelnost in odstotek odmere ter dejstvo, da je bila tožnica na dan 27. 12. 2010 starejša od 55 let. Dolžina zavarovanja za brezposelnost pa po prepričanju tožnice sploh ni pomembno dejstvo za odločitev v tej zadevi, kaj šele, da bi bila „dolžina zavarovanja za brezposelnost v trajanju 24 let, 8 mesecev in 12 dni“ med pravdnima strankama nesporna, saj je namreč po prepričanju tožnice na podlagi 25. člena ZZZPB čas trajanja pravice do denarnega nadomestila odvisen le od „trajanja zavarovanja“ oziroma „zavarovalne dobe“ in ne od „trajanja zavarovanja za primer brezposelnosti“. Ker pa zavarovalna doba v ZZZPB ni posebej definirana, bi bilo sodišče dolžno za njeno opredelitev upoštevati splošno definicijo iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po določbah 188. in 189. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejeta čas prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom, kot tudi čas zunaj delovnega razmerja, ki se šteje v zavarovalno dobo (npr. tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti). Tožnica je zatrjevala, da se ji čas skrbi za otroka na podlagi 189. člena ZPIZ-1 nedvomno šteje v zavarovalno dobo, kar je razvidno tudi iz podatkov delovne knjižice. Glede na gramatikalno razlago 25. člena ZZZPB je čas trajanja pravice do denarnega nadomestila odvisen le od trajanja zavarovanja oziroma zavarovalne dobe in ne od trajanja zavarovanja za primer brezposelnosti, kot je nepravilno štelo sodišče prve stopnje. O takšni, praktično edini možni pravilni razlagi citirane določbe ZZZPB, kot jo je v postopku zatrjevala tožnica, pa sodišče ni navedlo nikakršnih razlogov, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne razlage 25. člena ZZZPB pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju bi moralo sodišče upoštevati, da je bila tožnica v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom 24 let, 8 mesecev in 12 dni. Nadalje pa bi moral biti upoštevan tudi čas zunaj delovnega razmerja v trajanju dve leti (iz naslova skrbi za otroka), ki se tožnici na podlagi odločbe ZPIZ B. št. 1.031.229 z dne 10. 8. 2000 prav tako šteje v zavarovalno dobo. Skupna zavarovalna doba je na dan 27. 12. 2010, ko je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila, tako znašala 26 let, 8 mesecev in 12 dni, kar pomeni, da ji pripada tudi pravica do denarnega nadomestila v trajanju 24 mesecev. Niti citirana določba ZZZPB, niti druga določba ZZZPB namreč ne določa, da izraz zavarovanje vključuje zavarovanje za primer brezposelnosti. Šele določba 14. točke 5. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010) namreč eksplicitno definira pojem zavarovalne dobe, ki vpliva na določitev časa trajanja pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in sicer gre za obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. Navedena določba pa za konkretni primer ni uporabna, saj je začela veljati šele tekom tega spora. Zaradi pravne praznine v ZZZPB glede definicije zavarovanja oziroma zavarovalne dobe kaj drugega kot subsidiarna uporaba ZPIZ-1 za definicijo omenjenega pojma, ob pravilni uporabi materialnega prava, niti ni mogoča. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev. Denarno nadomestilo znaša mesečno v prvih treh mesecih 832,27 EUR bruto oziroma 627,35 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 713,38 EUR bruto oziroma 549,56 EUR neto in se izplačuje od 27. 12. 2010 do 26. 9. 2011. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe. Izpodbijana sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v sporni zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, kaj je med strankama sporno, oziroma katera dejstva niso sporna. V točki 6 je sodišče pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnica bila zavarovana za brezposelnost v času, ko je bila zaposlena. Gre za obdobje 24-ih let, 8 mesecev in 12 dni. Za odločitev v zadevi je namreč odločilno zgolj vprašanje, ali se v zavarovalno dobo poleg obdobja, ko je bila tožnica zavarovana za brezposelnost upošteva tudi čas, ko je tožnica skrbela za otroka v prvem letu otrokove staroste in ki je bil tožnici priznan v zavarovalno dobo z odločbo ZPIZ št. … z dne 10. 8. 2000 (priloga A/5). Ugotovitev dolžine zavarovanja je namreč pomembna zaradi odločitve, koliko časa lahko traja pravica do denarnega nadomestila. V 25. členu ZZZPB je namreč določeno, da pravica do denarnega nadomestila lahko traja najdlje 9 mesecev za zavarovanje od 15 do 25 let, 24 mesecev pa za zavarovance starejše od 55 let in za zavarovanje nad 25 let. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je glede razlage navedenega zakonskega besedila torej „dobe zavarovanja“ potrebno izhajati iz določb matičnega predpisa, torej ZZZPB, ne pa iz določb ZPIZ-1, na katere se sklicuje tožnica. Res je, da v ZZZPB ni posebne določbe, ki bi definirala zavarovalno dobo, kot je to npr. podano v 14. točki 15. člena ZUTD, po kateri zavarovalna doba obsega obdobje zavarovalnega razmerja, za katero so plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti, razen če ta zakon ne določa drugače. Ne glede na to, da ZZZPB take določbe nima, pa iz drugih določb ZZZPB povsem jasno izhaja, da je zavarovalna doba, ki je odločilna za odločitev o času trajanja pravice do denarnega nadomestila doba, za katero so plačani prispevki za primer brezposelnosti. Zgolj z zavarovanjem za primer brezposelnosti se namreč zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (tretji odstavek 1. člena ZZZPB). V 14. členu je določeno, da se za primer brezposelnosti obvezno zavarujejo delavci v delovnem razmerju, možno pa je tudi prostovoljno zavarovanje (15. člen). Plačilo prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti je urejeno v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami). Ker je denarno nadomestilo pravica iz zavarovanja za primer brezposelnosti (prvi alinea 17. člena ZZZPB), to pomeni, da je potrebno tudi vprašanje dobe zavarovanja razlagati upoštevaje prej citirane določbe, torej zavarovanja za primer brezposelnosti, ne pa, kot se zavzema tožnica, zavarovanja, kot je urejeno v določbah ZPIZ-1, po katerem zavarovalna doba obsega obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanja ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Kljub temu, da je bil tožnici z odločbo ZPIZ v zavarovalno dobo na podlagi 189. člena ZPIZ-1 vštet čas skrbi za dva otroka v prvem letu otrokove starosti v trajanju dve leti, za odločitev glede trajanja pravice do denarnega nadomestila omenjeno nima nikakršnega vpliva. Odločba ZPIZ-a se namreč nanaša na področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, medtem ko je potrebno pri vprašanju časa zavarovanja, ki je odločilno za ugotovitev časa trajanja pravice do denarnega nadomestila, izhajati iz že citiranih določb ZZZPB. Odločilno je torej zavarovanje za čas brezposelnosti in kot je bilo v sporni zadevi ugotovljeno, to obdobje znaša manj kot 25 let. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna denarno nadomestilo za 24 mesecev, utemeljeno zavrnilo, saj tožnica ne izpolnjuje pogoja zavarovanja nad 25 let, kot je določen v že citiranem 25. členu ZZZPB.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.