Jedro

Čeprav je bila tožnica v spornem obdobju (od 2008 do 2014) vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot oseba, ki samostojno opravlja poklicno dejavnost, ima na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje in s tem podlaga za obvezno zavarovanje po 14. členu ZPIZ-2, lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. … z dne 6. 2. 2015, v odločbi št. ... z dne 20. 11. 2014 pa je v izreku odpravilo drugi odstavek ter ugotovilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. za polni zavarovalni čas 40 ur na teden tudi za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2014. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni povrniti tožnici stroške postopka v višini 280,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem, da je zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ-1) le tehnični izvedbeni predpis. Poudarja, da je v razmerju do Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) specialni predpis. Meni, da je lastnost zavarovanca pravno urejeno razmerje, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in ki uživa varstvo v smislu 158. člena Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se na stališče, ki ga je v večih konkretnih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče RS. Zaradi načela pravnomočnosti je Vrhovno sodišče RS v omenjenih sodbah strogo ločilo med situacijo, ko se ugotavlja lastnost zavarovanca za čas, ko oseba ni bila zavarovana in situacijo, ko je oseba bila zavarovana in se spreminja zavarovanje, pri čemer je bilo v slednjem primeru dopustno odločati le z učinkom za naprej. Pri tožnici je šlo v spornem obdobju od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2014, ker je bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi samostojnega upravljanja poklicne dejavnosti novinarstva, za urejeno pravno razmerje med strankama, ki se je ves čas tudi izvrševalo. Meni, da v tako razmerje ob upoštevanju načela pravnomočnosti ni mogoče posegati. Tožnica je bila v spornem obdobju ves čas vse do 31. 8. 2014, tudi vpisana v razvid samostojnih novinarjev in nato 1. 9. 2014 iz njena izbrisana. Tožena stranka je zato tožnici pravilno priznala lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja od 2. 9. 2014 dalje pa do 14. 9. 2014. Strinja se, da je Vrhovno sodišče RS s sodbami, ki jih navaja sodišče prve stopnje, naredilo odmik od dolgoletne in dotlej povsem enotne sodne prakse glede absolutne prepovedi posega v pravno razmerje z učinkom za nazaj in pri tem le kratko navedlo, da je pri odločanju na zahtevo zavarovanca drugače kot pri odločanju po uradni dolžnosti, pri tem pa je povsem spregledalo, da načelo pravnomočnosti, zapisano v Ustavi RS, takega ločevanja ne pozna. Poleg tega se odločitve Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne nanašajo na ZMEPIZ-1, pač pa na Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ), ki je izrecno uredil primere, kot je tožničin. Citira določbo 83. člena ZMEPIZ-1 in meni, da je ta določba specialnejša v razmerju do 80. člena ZMEPIZ-1 in ureja točno take situacije, kot je tožničin, ko gre odločitev o obstoju delovnega razmerja s sodbo iz delovnega razmerja, za katere je potrebno upoštevati 83. člen. Poleg tega 80. člen ZMEPIZ-1 sam po sebi ni uporabljiv in ga je potrebno razumeti in uporabiti v povezavi z 81. členom oziroma 83. členom ZMEPIZ-1. Zakonodajalec je pravnomočno končan sodni postopek v delovnem sporu štel za tako pomemben razlog, da je dopustil ugotovitev lastnosti zavarovanca za daljše obdobje kot pa v ostalih primerih ugotavljanja lastnosti zavarovanca, ko je to mogoče le od 1. 1. 2000 dalje. Vsekakor navedena določba 83. člena ZMEPIZ-1 velja tudi za obdobje po 1. 1. 2000, saj gre za izrecno in na novo urejeno področje, ki ga ZMEPIZ ni vseboval. Vztraja, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 6. 2. 2015, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 20. 11. 2014. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A., po prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2 od 2. 9. 2014 do 14. 9. 2014 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. Hkrati je z drugim odstavkom zavrnil zahtevo tožnice, da se ji prizna lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja po 13. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2014 za polni zavarovalni čas pri A. 6. Sporno v tej zadevi je, ali ima tožnica, ki je bila v obdobju od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2014 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot oseba, ki samostojno opravlja poklicno dejavnost, pa ji je bilo s pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje in s tem podlaga za obvezno zavarovanje po 14. členu ZPIZ-2, lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.

7. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 1. 6. 1994 do 1. 9. 2014 kot oseba, ki samostojno opravlja poklicno dejavnost. Prav tako ni sporno, da je tožnici s pravnomočno sodbo z dne 10. 6. 2014 ugotovljen obstoj delovnega razmerja pri A. za čas od 1. 8. 2007 dalje ter, da je delodajalec dolžan tožnici od 1. 8. 2008 izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in jo pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 8. 2008 dalje obračunati pripadajočo bruto plačo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter zanjo plačati ustrezne davke in prispevke. Pogodba o zaposlitvi za čas od 1. 8. 2008 dalje za nedoločen čas s polnim delovnim časom je bila sklenjena 15. 9. 2014, kar tudi ni sporno, sporna je pravilnost odločitve toženca, ki temelji na določbi 83. člena ZMEPIZ-1. 8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2 in v ZMEPIZ-1. ZPIZ-2 v drugem odstavku 16. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Smiselno enako je določeno tudi v prvem odstavku 76. člena ZMEPIZ-1, po katerem oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje.

9. V 5. točki 80. člena ZMEPIZ-1 je izrecno določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja ugotavlja, ko je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca se skladno s prvim odstavkom 81. člena ZMEPIZ-1 uvede na zahtevo posameznika, po uradni dolžnosti ali na zahtevo delodajalca. Lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca se po tretjem odstavku 81. člena ZMEPIZ-1 ugotavlja največ od 1. 1. 2000 naprej. V prvem odstavku 83. člena ZMEPIZ-1 pa je posebej določeno, da se ne glede na tretji odstavek 81. člena tega zakona v primerih, če je bil s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, lastnost zavarovanca na tej podlagi pridobi za obdobje, v katerem zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Ne glede na prejšnji odstavek se lastnost zavarovanca, v primerih, če je bil s pravnomočno in glede plačila prispevkov izvršeno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, ugotovi tudi za obdobje, v katerih je bil zavarovanec prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje (drugi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1).

10. Navedeno pomeni, da določba 83. člena ZMEPIZ-1 izrecno ureja ugotavljanje oziroma spremembo zavarovalne podlage na podlagi odločitve v delovnih sporih. Pri tem pa ureja le vprašanje lastnosti zavarovanca na podlagi odločitve v delovnem sporu za čas pred 1. 1. 2000, ne pa tudi za čas po 1. 1. 2000. V primeru, ko je s pravnomočno sodbo oziroma z odločitvijo v delovnem sporu ugotovljen obstoj delovnega razmerja, se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 in to tudi v primeru, da je zavarovanec že vključen v zavarovanje po drugi podlagi. Za obdobje pred 1. 1. 2000 pa se lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni bil vključen v obvezno zavarovanje, če pa je že bil vključen v obvezno zavarovanje, se čas pred 1. 1. 2000 ugotavlja le za obdobja, v katerih je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo o prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje pod pogojem plačila prispevkov.

11. Glede na navedeno, ker tožnica uveljavlja lastnost zavarovanca za obdobje po 1. 1. 2000, in sicer za čas od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2014, določba 83. člena ZMEPIZ-1 za rešitev te zadeve ni uporabljiva, pač pa določba 80. in 81. člena ZMEPIZ-1. Na tej pravni podlagi sodišče prve stopnje tožnici, ne glede na to, da je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje na drugi podlagi in sicer kot samozaposlena, priznalo lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri A. za čas od 1. 8. 2008 do 1. 9. 2014 na podlagi 14. člena ZPIZ-2 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden.

12. V sodni praksi je bilo v podobnih primerih, čeprav na podlagi ZMEPIZ, že zavzeto stališče, da se v primeru, ko je s sodbo ali sodno poravnavo za isto obdobje naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami, kljub že obstoječemu zavarovanju na drugi podlagi, prizna lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja. Ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje s pravnomočno sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Pravnomočne sodne odločbe je potrebno spoštovati in izvršiti. Za takšen primer kot je obravnavani, je pritožbeno sodišče že odločilo kot na primer v zadevi Psp 183/2016, Psp 509/2016 z dne 5. 1. 2017 in sicer na podlagi določb ZMEPIZ-1. 13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno glede stroškov postopkov, ki so bili pravilno tožnici priznani glede na uspeh v pravdi skladno z določbo 154. člena ZPP.