Jedro

Zemljišča, ki so bila do dne 11.3.1993 s prostorskim izvedbenim aktom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, niso prešla v last RS z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo (1.) da je toženec dolžan v 15-ih dneh tožniku izročiti parcelo 945/7 - pot v izmeri 120 m2, vpisano v vl. št. 900, k.o. (2.) izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere bo možen odpis parcele št. 945/7 - pot v izmeri 120 m2 od vl. št. 900 k.o. in vpis te parcele v nov vložek k.o., pri katerem bo vpisana lastninska pravica na ime tožeče stranke Mestna Občina Novo mesto, Seidlova c. 1, Novo mesto, sicer bo to listino nadomestila sodba; (3.) tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 58.868,00 SIT.

Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže in naloži tožniku v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik ponavlja, da sporno zemljišče predstavlja poljsko pot, ki ni bila z nobenim aktom opredeljena kot stavbno zemljišče in je prešla v last Republike Slovenije, zaradi česar tožnik ni aktivno legitimiran. Tudi iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Novem mestu naj ne bi bilo razvidno, da bi sporna parcela predstavljala osnovno sredstvo Cestnega podjetja v Novem mestu. Pritožnik dalje navaja, da parcela ni zaobsežena z prostorskim izvedenim aktom ter se pri tem sklicuje na opis meje ureditvenega območja. Nadalje navaja, da je potrdilo z dne 1.3.1999 tožeča stranka izstavila sama sebi in poleg tega ne ustreza pravnemu in dejanskemu stanju.

Na pritožbo po svoji pooblaščenki odgovarja tožeča stranka, ki v vlogi zastopa nasprotno stališče, to pa je takšno, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Ob tem še dodatno navaja, da je bila pogodba med družbo D. in tožencem sklenjena na podlagi Odloka o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča na območju Občine Novo mesto, objavljenem v Skupščinskem Dolenjskem listu 10/68 in je torej že vsaj odtlej zemljišče stavbno in ne kmetijsko zemljišče. Navedbe pritožnika o tem, da sporna parcela predstavlja pot do kmetijskih zemljišč, je brezpredmetno, saj je parcela umeščena med dve stavbni zemljišči in je glede na zaokroženost območja nedvomno stavbno zemljišče. Nadalje odgovarja, da so Občine na podlagi pozitivnih predpisov pooblaščene za izdajo potrdil o namembnosti in klasifikaciji zemljišč ter bi moral toženec, če meni, da je potrdilo lažno, predlagati dokaz z izvedencem, skratka izpodbiti vsebino te listine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje.

Nesporno je, da se je toženec s pogodbo zavezal izročiti sporno parcelo in izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino.

Nesporno je prav tako, da je bilo Cestno podjetje v Novem mestu pravni naslednik pogodbene stranke D. Vprašanje, okoli katerega se je kresala pravda in ki ga ponovno izpostavlja pritožba je, ali je sporna parcela na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v zvezi s 14. členom Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, prešla v last Republike Slovenije, kar bi posledično pomenilo, da je sorazum med Cestnim podjetjem Novo mesto in Občino Novo mesto z dne 9.10.1998 ničen. Odločilno dejstvo za to vprašanje je, v kakšno kategorijo je zemljiče sodilo na dan 11.3.1993. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izjavo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora pri Mestni občini Novo mesto.

Pritožnik temu dokazu oporeka, češ da si ga je tožeča stranka izstavila sama ter da ne ustreza pravnemu in dejanskemu stanju.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da gre za javno listino ter da ta v skladu z 230. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Navedbe, da si je to listino izstavila tožeča stranka sama, ne držijo. Listino je izdal organ, ki je za to pristojen, res pa je, da je organ sestavni del občine. Vendar pa to ne pomeni, da je zgolj zato takšna listina lažna, kot navaja pritožnik. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v takšni listini neresnično ugotovljena, vendar pa pritožnik v zvezi s tem le pavšalno navaja, da listina ni verodostojna. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem odgovora na pritožbo, češ da bi lahko toženec listino izpodbijal z izvedencem geodetske stroke. Tega pa ni storil ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ne v pritožbi. Poleg tega pa je bil že 19. decembra 1991 izdan prostorski izvedbeni akt, s katerim je bilo zemljišče, na katerem je tudi sporna parcela, določeno kot nezazidano stavbno zemljišče. Glede na navedeno pa sporna parcela ni kmetijsko zemljišče, ki bi po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij prešlo v last Republike Slovenije. Glede na to, da pritožnik ni dokazal neresničnosti dejstev, ki so navedena v javni listini z dne 1.3.1999, se sodišče niti ni spuščalo v razlogovanje, ali ni morebiti toženec celo lastnik sporne parcele, glede na to, da je imel v prejšnjem družbenem redu pravico uporabe. Navedeno namreč v predmetni zadevi ne bi igralo nobene vloge, saj je tožbeni zahtevek pogodbena terjatev, ki jo mora toženec izpolniti tako v primeru, če ima na sporni parceli lastninsko pravico ali pa zgolj pravico uporabe. Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo. V odgovoru na pritožbo tožnik ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko pripomoglo k razrešitvi zadeve in tako za samo pravdo ni potreben. Iz tega razloga pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih nosi tožnik sam.