Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju v zadevi pravilno uporabili določila materialnega prava, ki se nanašajo na prenehanje pogodbenih obveznosti. Po 295. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) obveznost preneha, ko je izpolnjena. Zato mora tožnik na podlagi pogodbe o oddaji in ureditvi stavbnega zemljišča izpolniti svojo obveznost, ki je zapisana v III. točki pogodbe in vrniti 120 m2 površine, ki jo je geodetski organ odmeril in označil kot parc. št. 945/7 - pot. Na podlagi sporazuma z dne 9.10.1998 Cestno podjetje Novo mesto prepustilo tožeči stranki sporno parc. št. 945/7 k.o... v last in posest. Da sporazum ni ničen in da sporna parcela na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKS, Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96) ni prešla v republiški sklad, ker je bila 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu določena kot nezazidano stavbno zemljišče, sta se pravilno prepričali iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za Novo mesto (izven mestnega jedra) in su-bmestna središča, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/92, pa tudi iz izjave Mestne občine Novo mesto, Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, štev... z dne 1.3.1999, ki je javna listina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške v zvezi z revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec vrniti tožeči stranki parc. št. 945/7 - pot v izmeri 120 m2, ki je vpisana v vl. št. 900 k.o...; zaradi česar ji mora izstaviti listino, na podlagi katere se bo izvršil ustrezen prepis v zemljiški knjigi. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče oprlo odločitev na izjavo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora v Mestni občini Novo mesto. Čeprav je tožena stranka ugovarjala verodostojnosti te izjave, sodišči nista preverili njene resničnosti. Preveriti bi morali namreč 2. člen odloka Občine Novo Mesto, na katerega se sklicuje potrdilo, in njegov kartografski del. Kršitev materialnega prava pa vidi v tem, da parc. št. 946/1, 1297 in 1298 k.o... nikoli niso bile opredeljene kot stavbno zemljišče, zato sporno zemljišče predstavlja poljsko pot za dostop do kmetijskih zemljišč. Glede na to bi bilo treba zemljišča izločiti iz sredstev podjetja in jih prenesti v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. V sklad spadajo namreč tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katere ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta, Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za Novo mesto, pa ni tak načrt. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je predlagala, naj sodišče zavrže revizijo kot nedovoljeno, ker vrednost spornega predmeta ne presega 1,000.000,00 tolarjev. Če tega ne bi storilo, naj jo zavrne kot neutemeljeno, ker navedbe tožene stranke o tem, da izjava št. 24/99 z dne 1.3.1999 ni veljavna, niso utemeljene. Izjava je javna listina in potrjuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, poleg tega pa je pritožbeno sodišče preverilo, da temelji na prostorskem izvedbenem aktu. Ker sporna parcela ni kmetijsko zemljišče, ni prišla v last Republike Slovenije in jo mora toženec vrniti.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je dovoljena, a ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je bila tožba vložena 22.1.1999 in tedaj je bila v drugem odstavku 392. člena ZPP 1977 dovoljena revizija, če je vrednost spornega predmeta presegala 80.000,00 tolarjev; kot vrednost spornega predmeta pa je bil v tožbi naveden znesek 180.000,00 tolarjev.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju v zadevi pravilno uporabili določila materialnega prava, ki se nanašajo na prenehanje pogodbenih obveznosti. Po 295. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) obveznost preneha, ko je izpolnjena. Zato mora tožnik na podlagi pogodbe o oddaji in ureditvi stavbnega zemljišča izpolniti svojo obveznost, ki je zapisana v III. točki pogodbe in vrniti 120 m2 površine, ki jo je geodetski organ odmeril in označil kot parc. št. 945/7 - pot. Parcelo mora vrniti drugi pogodbeni stranki, to je podjetju D., ki je oddajal v uporabo stavbno zemljišče, oziroma njegovemu pravnemu nasledniku.

Načela iz 17. člena ZOR, ki udeležence v obligacijskih razmerjih zavezuje k izpolnitvi obveznosti in odgovornosti za izpolnitev, kasnejši predpisi niso spremenili. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili izvajanja tožene stranke o ničnosti pogodbenega določila in s tem o njegovi obveznosti, da vrne 120 m2 zemljišča. V zvezi z vprašanjem, če ga mora vrniti prav tožeči stranki, sta sodišči pravilno ugotovili, da je na podlagi sporazuma z dne 9.10.1998 Cestno podjetje Novo mesto (kot pravni naslednik D.) prepustilo Mestni občini Novo mesto sporno parc. št. 945/7 k.o... v last in posest. Da sporazum ni ničen in da sporna parcela na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKS, Uradni list RS, št. 10/93 in 1/96) ni prešla v republiški sklad, ker je bila 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu določena kot nezazidano stavbno zemljišče, sta se pravilno prepričali iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za Novo mesto (izven mestnega jedra) in submestna središča, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/92, pa tudi iz izjave Mestne občine Novo mesto, Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, štev... z dne 1.3.1999, ki je javna listina. Za javne listine prvi odstavek 230. člena ZPP 1977 predpisuje posebno dokazno moč, kar je sodišče druge stopnje natančno pojasnilo na tretji strani utemeljitve sodbe. Dejstvo, da je izdal javno listino upravni organ tožeče stranke, ne zmanjšuje njene moči in toženec v ustreznem postopku ni dokazal, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Zato njegova trditev o bistveni kršitvi pravdnega postopka ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zaznalo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Sodišče je po prvem odstavku 166. člena ZPP 1977 odločilo tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z revizijskim postopkom. Ker tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, ni upravičena do njihove povrnitve (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP 1977), odgovor na revizijo tožeče stranke pa ni bil potreben (155. člen ZPP 1977), naj vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.