Jedro

Iz vsebine utemeljitve predloga po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi se obrambi porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oziroma psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.

Obsojenka je imela dovolj časa, da je premislila o priznanju krivde, kakor tudi o posledicah priznanja. Res je sicer, da je njen tedanji zagovornik predlagal izvedenca, ki naj bi "opravil profil obdolženke", vendar je to storil na naroku za izrek kazenske sankcije, kar bi pomenilo tudi ob upoštevanju nalog, ki naj bi jih ta izvedenec opravil (ugotavljanje posledic, ki jih je kazenski postopek povzročil pri obdolženki), ter poudarjanje obžalovanja in kesanja, da gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odmero kazenske sankcije. V postopku priznanja krivde, kakršnihkoli dvomov v sposobnost obdolženke prisostvovati na naroku ali razumeti posledice priznanja, namreč ni izražal in je bil on tisti, kot ugotavlja tudi sodišče, ki se je za priznanje zavzemal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bila S. Š. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ, šestih kaznivih dejanj posebnih primerov ponarejanja listin po 5. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), šestih kaznivih dejanj napada na informacijski sistem po drugem odstavku 221. člena KZ-1, in šestih kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Izrečena ji je bila enotna kazen pet let in osem mesecev zapora, v katero ji je sodišče vštelo čas pridržanja od 25. 3. 2009 od 6.05 ure do 26. 3. 2009 do 8.10 ure. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 267. člena KZ in prvim ter tretjim odstavkom 38. člena KZ ji je bila izrečena še stranska denarna kazen 7.500,00 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku dveh let. Višje sodišče je pritožbi zagovornika obsojenke delno ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko A) spremenilo tako, da je iz opisa dejanja izpustilo točke od 1 do 4, kazen za to dejanje znižalo na dve leti in tri mesece zapora, enotno kazen pa na pet let in šest mesecev zapora, v preostalem delu pa je pritožbo zagovornika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo okrajne državne tožilke, ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik obsojenke v vloženem izrednem pravnem sredstvu zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče kršilo procesni zakon, s tem da je sprejelo priznanje krivde obsojenke, ni pa v zvezi s tem pretehtalo in presodilo pomembnih vprašanj upoštevaje 285.c člen ZKP. Še posebej bi sodišče moralo preveriti obstoj pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Priznanje obsojenke ni bilo dano prostovoljno, prav tako tudi ni razumela narave in posledic danega priznanja, saj je bilo tekom postopka pred sodiščem očitno, da se obsojenka sooča s psihičnimi težavami in notranjo stisko, zaradi česar je bil podan tudi predlog postavitve ustreznega izvedenca (če bi izvedenec bil postavljen, bi sodišče ugotovilo, da pogojev za priznanje krivde ni). Uveljavljena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP po presoji vrhovnega državnega tožilca ni podana. Sodišče je določbe 285.c člena ZKP glede priznanja krivde uporabilo pravilno, priznanje krivde obdolženke je sprejelo zakonito, utemeljeno in premišljeno.1 Iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 30. 6. 2016 je jasno razvidno, da je sodišče upoštevalo vsa s priznanjem krivde povezana relevantna dejstva. Sodišče je res zavrnilo dokazni predlog - postavitev izvedenca, ki naj bi ugotavljal psihološki profil obsojenke, vendar pa ta predlog ni bil podan v postopku sprejema obsojenkinega priznanja obsojenke, ampak šele po tem, v zvezi z načrtovanim narokom za izrek kazenske sankcije. Da prostovoljnost in zavednost priznanja (vključno z razpravno sposobnostjo) ni bila sporna (kot se sedaj uveljavlja), je razvidno tudi iz dejstva, da (takratni) zagovornik obsojenke temu niti z besedo ni nasprotoval. Kot je ugotovilo že višje sodišče (v 6. in 7. točki sodbe), je bil predobravnavni narok sprva razpisan na datum 27. 6. 2016, nato pa preložen na datum 30. 6. 2016. Obsojenka se je torej imela čas pripraviti na postopek, prav tako je imela čas razmisliti o priznanju krivde za očitana kazniva dejanja, nenazadnje pa tudi iz odgovora tožilstva na pritožbo z dne 20. 9. 2016 izhaja, da je zagovornik obdolženke pred nadaljevanjem naroka (torej pred 30. 6. 2016) podal tožilstvu pobudo za pogajanje glede priznanja krivde. Sodišče je v zapisniku predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije dovolj določno navedlo vse okoliščine in pogoje, skladno z določilom 285.c člena ZKP, ki ne vzbujajo dvoma o okoliščinah priznanja. Sodnik med izvedbo kazenskega postopka neposredno zaznava dejstva in skladno s tem ugotavlja vsebino in naravo (tudi glede) podane izjave priznanja krivde, kar pomeni, da bi sodnica, če bi ugotovila, da priznanje ni jasno, popolno in prostovoljno, oziroma ga obdolženka ni bila sposobna podati, ker je imela psihične težave (kot zatrjuje zagovornik), to zapisala in priznanje zavrnila oziroma ga ne bi sprejela. Vrhovni državni tožilec navedene očitke zavrača tudi iz razloga, ker po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedopustnega razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami podaje priznanja krivde (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Prav tako po presoji državnega tožilca tudi ni podana kršitev kazenskega zakona glede uporabe instituta steka. Zagovornik je ta razlog uveljavljal tudi v pritožbi, ustrezno obrazložitev pa je v tej zvezi podalo že drugostopenjsko sodišče. Sodišče je na podlagi očitkov iz obtožbe v povezavi z dokazi iz opisa sprejelo zaključek, da je obdolženka storila vsa očitana ji (priznana) kazniva dejanja (torej vsako posamezno kvalificirano kaznivo dejanje). Zakaj stek ni izključen pa, glede na pravilno pojasnjeno pravno stališče (točka 9 sodbe sodišča druge stopnje), ni treba ponavljati. Z uveljavljanjem dvoma o resničnosti odločilnih dejstev pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva se je odzvala obsojenka, ki je Vrhovnemu sodišču sporočila, da bo vložila pri upravnem sodišču upravni spor, saj je bila obsojena in kaznovana v obravnavani kazenski zadevi na pet let in šest mesecev zaporne kazni, je prvič kaznovana in brez odprtih sodnih postopkov. Svoj primer je primerjala s primerom drugega obdolženca, g. B., ki je za 21.000.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi bil obsojen na kazen zapora pet let, kar je manj od kazni, ki je bila izrečena njej. Seveda pa on ni edini s tako nizko kaznijo in z zelo visoko pridobljeno protipravno premoženjsko koristjo.

B.

5. Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da v konkretnem primeru obsojenkino priznanje ni bilo rezultat svobodne volje, da obsojenka namreč zaradi slabega duševnega stanja ni mogla razumeti vseh posledic priznanja. V tem delu je okrožni državni tožilec navedenemu pritrdil z izjavo, "da je njena čustvena stiska in njeno obžalovanje kaznivega dejanja sodišču že sedaj razvidna". Zagovornik se sklicuje še na članek dr. Katje Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku (Pravna praksa, 2015, št. 3 do 4, str. 29), kjer je avtorica menila, da mora sodišče v zvezi s prvim preizkusom s preprostimi besedami obdolžencu razložiti, čemu se odreka, ko podaja priznanje v tako zgodnji fazi postopka. Priznanje namreč deluje na vsaj treh ravneh: materialnopravni, procesnopravni in tudi sankcijski. S priznanjem obdolženec ne samo prizna dejansko stanje in pravno kvalifikacijo, temveč se tudi odreka številnim procesnim jamstvom: kontradiktorni glavni obravnavi, privilegiju zoper samoobtožbo, večjima deloma pravice do pravnega sredstva ter vsebinske sodne presoje. Zagovornik nadalje opozarja tudi na zdravstveno poročilo z dne 1. 12. 2016, v katerem je dr. A. A. zapisala izjavo obdolženke, ki se nanaša na ta kazenski postopek: "Dodelili so ji tudi odvetnika, ki ji je svetoval naj vse prizna, češ da bo po tem vse v redu, tako je tudi naredila ... že pet let trpi. Pove, da je v zadnjem letu še mnogo huje, cele noči ne spi, notranje je vznemirjena ... ves čas zelo trpi ... dejanje je priznala po nasvetu odvetnika, bila je zavedena in takrat ni razmišljala, da dela kaj narobe".

6. Procesno relevantna dejstva v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v zahtevi so naslednja: - prvič je bil predobravnavni narok razpisan za dne 25. 4. 2016, vendar se je obsojenka tedaj opravičila, zaradi slabega psihičnega stanja; - predobravnavnega naroka razpisanega za ta datum se nista udeležila ne obsojenka in ne njen zagovornik po uradni dolžnosti; - dne 17. 5. 2016 je sodišče pozvalo obsojenko, naj se izjavi, ali zahteva razrešitev postavljenega zagovornika in postavitev drugega zagovornika, glede na dejstvo, da že postavljeni zagovornik na predobravnavni narok ni pristopil; - v postavitev drugega zagovornika je obsojenka pristala, postavljen ji je bil zagovornik M. V. iz Kopra; - na naroku, razpisanem za dne 30. 6. 2016, sta bila navzoča tako obsojenka kakor njen zagovornik.

- kot izhaja iz podatkov v spisu so pravni pouki podani v moškem spolu (predsednica senata obtoženca opozori ...; obtoženi izjavi, da je pravni pouk razumel ...; predsednica senata obtoženca opozori, naj pazljivo spremlja potek naroka ...); - za tem je okrožna državna tožilka predstavila obtožbo, obtoženka pa je izjavila, da je obtožbo razumela; - za tem je predsednica senata (ponovno je zapis v moškem spolu) obtoženega poučila po določbah od 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP (sledijo pouki); - obtoženka pove, da je pravne pouke razumela, za tem je predsednica senata pozvala tožilko, naj predlaga vrsto in višino kazni, kar je državna tožilka storila, sodišče pa je obtoženki pojasnilo, da ji ni mogoče izreči hujše sankcije od predlagane; - za tem je predsednica senata obtoženko pozvala, da se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava, na kar je obtoženka, kot izhaja iz zapisnika, izjavila, da krivdo po obtožbi priznava; - po priznanju krivde je državna tožilka še nekoliko modificirala obtožnico, navzoči zagovornik pa je izjavil, da modifikaciji ne nasprotuje; - na poziv predsednice senata je obsojenka navedla, da je modifikacijo razumela ter ponovno izjavila, da vztraja pri tem, da krivdo priznava in obžaluje kazniva dejanja; - sodišče je sprejelo sklep, da se priznanje sprejme, ter pozvalo stranke, naj predlagajo dokaze za izrek kazenske sankcije; - zagovornik obsojenke je predlagal, da se zasliši obsojenko in predlagal postavitev in zaslišanje izvedenca z nalogo, naj opravi profil obtoženke, ali ni mogoče bila vodljiva v postopku storitve kaznivega dejanja in kakšne posledice je pri obtoženki pustila uvedba kazenskega postopka, v zvezi s slednjim, naj se zasliši tudi njen mož D. Š., in sicer kako celoten postopek vpliva na psihično stanje obtoženke; - izvedbi predlaganih dokazov se je protivila državna tožilka in navedla, da je postavitev izvedenca namenjena za razčiščevanje dejanskega stanja ne pa za odmero kazenske sankcije, glede ugotavljanja posledic, ki so pri obtoženki nastopile zaradi kazenskega postopka, pa je ugotoviti, da je njena čustvena stiska in njeno obžalovanje kaznivega dejanja sodišču že sedaj razvidna (stran 4 zapisnika o opravi predobravnavnega naroka); - narok za izrek kazenske sankcije je bil izveden takoj, državni tožilec in zagovornik pa sta pojasnila, katere okoliščine naj sodišče upošteva pri odmeri kazni.

7. Sodišče je obsojenki odmerilo kazen pet let in osem mesecev zapora ter 7.500,00 EUR stranske denarne kazni.

8. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka ter zagovornik R. J., ki ga je pooblastila obsojenka. Zagovornik v pritožbi enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je obsojenka povedala, da ne more delati in misliti, da je žalostna, živčna in joče, zaradi česar je tudi tedanji zagovornik predlagal, da sodišče zasliši obdolženko in postavi izvedenca ustrezne stroke, ki naj "opravi profil obdolženke", med drugim tudi zaradi ugotavljanja posledic, ki ji je kazenski postopek povzročil pri obdolženki, ter zasliši njenega moža o okoliščinah, kako kazenski postopek vpliva na njeno psihično stanje. Vse navedeno, po presoji zagovornika kaže, da je bil dokazni predlog podan v cilju ugotavljanja psihičnega stanja obdolženke v zvezi z njeno zmožnostjo udeležbe v kazenskem postopku. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da njeno priznanje krivde, kot bi ga moralo sodišče presojati, kaže, da ni razumela narave in posledic danega priznanja oziroma da priznanje ni bilo dano prostovoljno. Sodišče bi moralo v vsakem primeru najprej temeljito preveriti jasnost in popolnost priznanja kot to določa zakon. To bi v praksi pomenilo, da bi moralo sodišče obdolženca izprašati o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja. Zakon sicer o tem molči, vendar si ni mogoče na drug način predstavljati pooblastila sodišča, da preveri jasnost in popolnost priznanja, česar se prav gotovo ne da preveriti samo s postavljanjem rutinskih vprašanj - ali krivdo priznavate.

9. Na navedene očitke, ki jih je zagovornik, kot rečeno uveljavljal tudi v pritožbi, je pritožbeno sodišče odgovorilo v točki 6. Pritrdilo je navedbam pritožnika, da je tedanji obdolženkin zagovornik predlagal postavitev izvedenca z nalogami, da opravi profil obdolženke, oziroma da preveri, ali ni bila mogoče vodljiva v postopku storitve kaznivega dejanja in kakšne posledice je pri obdolženki pustila uvedba kazenskega postopka oziroma, kako celotni postopek vpliva na njeno psihično stanje. Iz vsebine utemeljitve predloga pa po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oziroma psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde. O naravi in posledicah priznanja krivde je namreč bila obtoženka v postopku izrecno poučena, razumela je tudi tožilkin kaznovalni predlog v primeru, da bo krivdo priznala, pri svoji izjavi pa je vztrajala tudi po modifikaciji obtožbe v njeno korist. Nobenih okoliščin torej ni zaznati, ki bi vsaj na osnovi suma kazale, da svojih pravic bodisi ni razumela oziroma, da je bilo njeno psihično stanje tako slabo, da posledic danega priznanja ni mogla razumeti. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče poudarilo še, da se predobravnavni narok začel že 27. 6. 2016, ki pa je bil na prošnjo tedanjega zagovornika odložen zaradi priprave na obrambo, pri čemer je zagovornik na tožilstvo podal pobudo za pogajanje o krivdi in mu je tudi bilo pojasnjeno, kakšno kazen bo tožilstvo predlagalo v primeru, če bo obtoženka krivdo priznala. Zato se je obtoženka že pred naslednjim narokom seznanila (30. 6.) s predlogom za izrek kazni in je lahko temeljito premislila, ali bo krivdo priznala.

10. Razloge pritožbenega sodišča sprejema tudi Vrhovno sodišče. Obsojenka je imela namreč dovolj časa, da je premislila o priznanju krivde, kakor tudi o posledicah priznanja. Res je sicer, da je njen tedanji zagovornik predlagal izvedenca, ki naj bi "opravil profil obdolženke", vendar je to storil na naroku za izrek kazenske sankcije, kar bi pomenilo tudi ob upoštevanju nalog, ki naj bi jih ta izvedenec opravil (ugotavljanje posledic, ki jih je kazenski postopek povzročil pri obdolženki), ter poudarjanje obžalovanja in kesanja, da gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odmero kazenske sankcije. V postopku priznanja krivde, kakršnihkoli dvomov v sposobnost obdolženke prisostvovati na naroku ali razumeti posledice priznanja, namreč ni izražal in je bil on tisti, kot ugotavlja tudi sodišče, ki se je za priznanje zavzemal. 11. Drugi ugovor, ki ga izpostavlja zagovornik v zahtevi pa je, da bi moralo sodišče pri pravni opredelitvi kaznivih dejanj uporabiti razmerje inkluzije in presoditi, da gre za navidezni realni stek. Kaznivo dejanje jemanja podkupnine namreč konzumira kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa. Tudi ta očitek ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 266/2008 z dne 21. 11. 2008 presodilo, da med kaznivim dejanjem goljufije in ponarejanja listin, ne gre za navidezni stek, temveč za dve kaznivi dejanji. Za razmerje inkluzije gre namreč le v primeru dveh kriminalnih količin, tipičnih za dva zakonska opisa kaznivih dejanj, ki po abstraktni oceni nista zajeta eden v drugega, ob ocenjevanju konkretnega dogajanja pa sodišče presodi, da bi bila uporaba dveh zakonskih opisov nesmiselna. Pri kaznivem dejanju goljufije in ponarejanja listin pa temu ni tako. Za primer inkluzije bi namreč šlo samo, če eno od dejanj predstavlja izrazito majhno kriminalno količino, oziroma nekaj postranskega glede na drugo kaznivo dejanje, ali tega (drugega) brez prvega sploh ne bi bilo mogoče izvršiti, pri čemer se tudi naklep za izvršitev enega popolnoma izenači z drugim.

12. Tudi v obravnavanem primeru o odnosu inkluzije ni mogoče govoriti, čeprav je dejanje vpisa lažnih podatkov v uradno listino (vozniško dovoljenje), kot je to poudarilo že pritožbeno sodišče v točki 9, res bilo motivirano s sprejemom denarne nagrade. Pri obeh kaznivih dejanjih, to je kaznivem dejanju jemanja podkupnine in kaznivem dejanju ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa, gre namreč za povsem drug izvršitveni način, ki medsebojno nista pogojena ali odvisna, temveč povsem samostojna. Ponarejanje listin bo namreč storjeno tudi, če uradna oseba ne prejme nagrade za opravo ponareditve listin in obratno, kaznivo dejanje bo podano tudi, če uradna oseba zahteva ali sprejme nagrado, da bi ponaredila uradno listino, pa tega ne stori. Za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ je predpisana kazen zapora do treh let, za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ pa kazen enega do osmih let zapora in denarna kazen. Res je sicer, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine blažje kaznivo dejanje, vendar nikakor ni mogoče trditi, da je v odnosu do kaznivega dejanja jemanja podkupnine neznatno oziroma nekaj povsem postranskega, da bi bil pregon zoper obsojenko zaradi navedenih kaznivih dejanj absurden oziroma neustrezen glede na vse okoliščine obravnavanega primera.

13. Z izražanjem dvoma o resničnosti odločilnih dejstev pa zagovornik uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, s katerim po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

14. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

1 Obsojenka (tedaj obdolženka) je priznanje krivde podala jasno, prostovoljno, v celoti, prav tako je bilo priznanje dokazno podprto (razvidno iz kazenskega spisa).