Jedro

Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtožene S. Š. se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko A spremeni tako, da se iz opisa dejanja izpustijo točke 1 do 4, kazen za to dejanje pa zniža na 2 (dve) leti in 3 (tri) mesece zapora, enotna kazen pa na 5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora medtem, ko se v ostalem, v celoti pa pritožba okrajne državne tožilke kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženo S. Š. spoznalo za krivo, da je z dejanji pod točko A storilo nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ, z dejanjem pod točko B nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člen KZ, pod točko C, šest kaznivih dejanj posebnih primerov ponarejanja listin po 5. točki prvega odstavka 252. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1, z dejanjem pod točko D šest kaznivih dejanj napada na informacijski sistem po drugem odstavku 221. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko E, šest kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila ji je za dejanje pod točko A določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko B, kazen dve leti in devet mesecev zapora, za šest kaznivih dejanj pod točko C, za vsako en mesec zapora, za šest kaznivi dejanj pod točko D, za vsako kazen en mesec zapora in za šest kaznivih dejanj pod točko E, za vsako kazen en mesec zapora, nakar ji je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen pet let in osem mesecev zapora, v katero ji je vštelo čas pridržanja od 25.3.2009 od 6.05 ure do 26.3.2009 do 8.10. ure. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 267. člena in prvim ter tretjim odstavkom 38. člena KZ, ji je izreklo stransko denarno kazen v višini 7.500,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku dveh let, pri čemer ji je omogočilo plačilo v štiriindvajsetih mesečnih obrokih po 312,50 EUR, ki zapadejo v plačilo vsakega petnajstega dne v mesecu. Če se stranska denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po šestem in sedmem odstavku 38. člena KZ izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,72 EUR neplačane kazni določilo en dan zapora, vendar ne več kot šest mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sklenilo pa je tudi, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, bremenijo proračun. Po 95. členu KZ v zvezi z drugim odstavkom 96. člena KZ je obtoženki naložilo v plačilo 15.700,00 EUR, kolikor znaša z nadaljevanim kaznivim dejanjem pod točko B pridobljena premoženjska korist. 2. Zoper sodbo se pritožujeta okrajna državna tožilka in obtoženkin zagovornik. Prva sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi oz. po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s členom 374 ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ-1, določi kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, nakar ji upoštevajoč ostale kazni izreče enotno kazen šest let zapora in stransko denarno kazen v višini 10.000,00 EUR ter ji odvzame 23.122,42 EUR protipravne premoženjske koristi.

3. Obtoženkin zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo zagovornika je odgovorila okrajna državna tožilka in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba obtoženkinega zagovornika je deloma utemeljena, ni pa utemeljena pritožba okrajne državne tožilke.

K pritožbi obtoženkinega zagovornika:

5. Obtoženkin zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka utemeljuje s trditvijo, da niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem obtoženkinega priznanja krivde. Iz zapisnika namreč izhaja, da se je po izdaji sklepa o priznanju krivde postopek nadaljeval z narokom za izrek kazenske sankcije, na katerem pa je zaradi obtoženkine izjave, da ne more misliti in delati, tedanji zagovornik predlagal dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Obtoženkino psihično stanje je namreč očitno bilo takšno, da ni mogla razumeti narave in posledic danega priznanja krivde in je zato vprašljivo, če je bila njena izjava podana prostovoljno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugoditi predlaganemu dokazu, saj bi bila od njegove izvedbe odvisna pravilna ocena obstoja pogoja iz 1. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, to je, da je obtoženka razumela naravo in posledice priznanja.

6. Z navedenim očitkom se sodišče druge stopnje ne strinja. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je tedanji obtoženkin zagovornik predlagal postavitev izvedenca z nalogom, da opravi profil obtoženke oz., ali ni bila mogoče vodljiva v postopku storitve kaznivega dejanja in kakšne posledice je pri obtoženki pustila uvedba kazenskega postopka oz. kako celoten postopek vpliva na psihično stanje obtoženke. Iz vsebine utemeljitve predloga tako ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde. O naravi in posledicah priznanja krivde je namreč bila obtoženka v postopku izrecno poučena, razumela je tudi tožilkin kaznovalni predlog v primeru, da bo krivdo priznala, pri svoji izjavi pa je vztrajala tudi po modifikaciji obtožbe. Nobenih okoliščin torej ni zaznati, ki bi vsaj na osnovi suma kazale, da svojih pravic bodisi ni razumela oz., da je bilo njeno psihično stanje tako slabo, da posledic danega priznanja ni mogla razumeti. Je pa k navedenim ugotovitvam potrebno še izpostaviti odgovor na pritožbo, v katerem državna tožilka opozarja, da se je predobravnavni narok začel že 27.6.2016, ki pa je bil na prošnjo (tedanjega) zagovornika odložen zaradi priprave na obrambo, pri čemer je zagovornik nato tožilstvu podal pobudo za pogajanje o krivdi in mu je tudi bilo pojasnjeno, kakšno kazen bo tožilstvo predlagalo v primeru, če bo obtoženka krivdo priznala. Zato se je obtoženka že pred naslednjim narokom seznanila s predlogom za izrek kazni in je lahko temeljito premislila, ali bo krivdo priznala.

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da se v spisu ne nahaja zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 27.6.2016, ki po tistem, ko je bil postopek zoper obtoženko izločen iz matičnega spisa opr. št. I K 36175/11, v predmetni spis očitno ni bil vnesen. Ga je pa sodišče druge stopnje pribavilo samo na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 377. člena ZKP ter pri tem ugotovilo, da se je prvi narok, na katerem je bila prisotna obtoženka, dejansko opravil že 27.6.2016, ki pa je bil preložen na 30.6.2016, ker je zagovornik vabilo prejel prepozno in je zahteval čas za pripravo na obrambo. Glede na dodatna pojasnila državne tožilke v odgovoru na pritožbo tako ne more biti dvoma, da je obtoženka že pred narokom z dne 30.6.2016 vedela za predlog tožilstva o višini kazni in je zato o tem lahko temeljito premislila o priznanju krivde in posledicah le-tega. Ker navedena dejstva le še dodatno potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o sprejemu priznanja krivde, sodišče druge stopnje ugotavlja, da nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Kršitev kazenskega zakona naj bi sodišče prve stopnje po navedbah pritožnika zagrešilo s tem, ko je zmotno zaključilo, da je obtoženka storila tako kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ kot kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 267. člena KZ. Obe dejanji sta namreč bili storjeni v idealnem steku, saj je kaznivo dejanje ponarejanje listin konzumirano v kaznivo dejanje jemanja podkupnine, oz. tega kaznivega dejanja brez ponareditve listin sploh ne bi bilo.

9. Z navedenim stališčem se sodišče druge stopnje ne strinja. Na podlagi opisa obeh dejanj bi o vprašanju idealnega steka bilo moč razpravljati le pri dejanjih pod točko 6 do 28, kot so opisana pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine in ko je obtoženka prejela denarno nagrado, da bi opravila uradno dejanje, kot je opisano pri dejanjih pod točko A sodbe. Vendar v tem primeru niti na podlagi pravil inkluzije, niti konzumpcije ne gre za idealni stek obeh dejanj čeprav je dejanje vpisa lažnih podatkov v uradno listino (vozniško dovoljenje) res bilo motivirano s prejemom denarne nagrade. Pri obeh dejanjih gre namreč za povsem drugi izvršitveni način, ki medsebojno nista pogojena ali odvisna, temveč povsem samostojna. Ponarejanje uradnih listin bo namreč storjeno tudi kolikor uradna oseba ne prejme nagrade za opravo ponareditve listin in obratno, kaznivo dejanje bo podano tudi, kolikor uradna oseba zahteva ali sprejme nagrado, da bi ponaredila uradno listino, pa tega nato ne stori. Zato s stališčem obrambe o idealnem steku z vidika pravil inkluzije oz. konzumpcije ni moč soglašati.

10. Prav pa ima pritožnik, ko opozarja na kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP, katero pa ni moč pripisati sodišču prve stopnje temveč poteku časa. Za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena KZ je namreč predpisana kazen zapora do treh let, kar v smislu 4. točke prvega odstavka 111. člena v zvezi z šestim odstavkom 112. člena KZ pomeni, da kazenski pregon po poteku desetih let od storitve kaznivega dejanja ni več dovoljen. Ker to pravilo velja tudi v primeru posameznih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, pregon tako ni več dopusten za dejanja kot so opisana pod točko A/1-4 in ki so bila storjena 17.7.; 21.7.; 22.9. in 6.10.2006, torej po poteku več kot deset let. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je iz opisa dejanj pod točko A izpustilo navedena dejanja pod točko 1-4. V posledici te spremembe pa je nato obtoženki tudi znižalo zaporno kazen iz prvotnih dve leti in šest mesecev na dve leti in tri mesece zapora. Zaradi znižane posamične zaporne kazni pa je nato sodišče druge stopnje moralo znižati tudi enotno izrečeno zaporno kazen tako, da ta znaša pet let in šest mesecev zapora. Glede pritožbene navedbe češ, da je sodišče prve stopnje obtoženki izreklo previsoko zaporno kazen, pa je le omeniti, da ta pritožbeni razlog ni podrobneje obrazložen zaradi česar je sodišče druge stopnje kazensko sankcijo glede preostalih kaznivih dejanj preizkusilo po uradni dolžnosti v smislu določbe 386. člena ZKP. Vendar je pri tem ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na višino zaporne kazni pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene tako, da v sodbo ni bilo potrebno poseči. K pritožbi državne tožilke

11. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje obtoženki s tem, ko ji je za kaznivo dejanje jemanja podkupnine določilo kazen dve leti in devet mesecev zapora namesto predlaganih treh let, namesto 10.000,00 EUR stranske denarne kazni pa 7.500,00 EUR, izreklo preblagi kazni. Opozarja, da ni v zadostni meri upoštevalo vseh obteževalnih okoliščin, in sicer, da je podkupnino oz. nagrado prejela kar v 28 primerih, kar kaže na izrazito vztrajnost in premetenost pa tudi pohlepnost, kljub temu, da je z dejanji, ko je izdajala ponarejena vozniška dovoljenja, ogrožala udeležence v cestnem prometu. Zato bi moralo sodišče navedene okoliščine strožje ovrednotiti.

12. Sodišče prve stopnje je obtoženki za obravnavano kaznivo dejanje določilo le tri mesece nižjo kazen, oz. za 8% manj, kot je to predlagalo tožilstvo, kar je zaradi pravila asperacije iz 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ imelo za posledico le štiri mesece nižjo enotno zaporno kazen, kar predstavlja le dobre 5% manj od kazni, kot jo je predlagalo tožilstvo. Pri tako majhnem razhajanju pa predlagano zvišanje zaporne kazni niti ni smiselno, niti pritožnica tega posebej ne utemelji. Okoliščine, na katere opozarja v pritožbi je namreč kot obteževalne ugotovilo že sodišče prve stopnje in jih tudi ustrezno ovrednotilo tako, da upoštevaje kriterije za odmero kazni, predlagano zgolj malenkostno zvišanje zaporne kazni, ni utemeljeno. Kar zadeva denarno kazen pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je le-ta glede na obtoženkine premoženjske razmere, ko je brez redne zaposlitve in premoženja povsem primerna.

13. Državna tožilka dalje meni, da je sodišče prve stopnje kot prenizko ocenilo višino protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobila obtoženka in se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da si je obtoženka prejeto nagrado delila z soobtoženci po enakih delih. Kot opozarja, je bila ravno obtoženka tista, ki je odigrala ključno vlogo in zato njen del podkupnine zagotovo ni bil enak delu podkupnine, ki so ga morebiti prejeli posredniki nenazadnje pa ne gre prezreti, da je priznala krivdo tudi za kaznivo dejanje jemanja podkupnine, v katerem so bili navedeni zneski prejete podkupnine. Dejansko ostaja dvom, da so si del podkupnine zadržali tudi posredniki zato meni, da bi moralo sodišče znesek 44.592,83 EUR deliti z dva ter obtoženki poleg podkupnine s strani R. D. in M. M. naložiti skupno v plačilo 23.122,42 EUR protipravne premoženjske koristi.

14. Navedena pritožbena razlaga po oceni sodišča druge stopnje izhaja le iz domneve pritožnice, ki pa glede na odsotnost dokazov v tej smeri ni dovolj zanesljiva, da bi ji bilo moč slediti. Čeprav je obtoženka priznala krivdo smiselno tudi za prejeto nagrado v višini, kot je bila navedena v obtožbi, pa tudi za tožilstvo ni sporno, da se je podkupnina oz. nagrada med soobtoženci delila zaradi česar je izpodbijano stališče prvostopenjskega sodišča tudi glede na načelo prostega preudarka, povsem pravilno. Zato se izkaže, da pritožbena izvajanja niso utemeljena.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženkinega zagovornika v preostalem delu, pritožbo okrajne državne tožilke pa v celoti na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

16. Glede na to, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje deloma odločeno obtoženki v prid, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP, kot nepotreben odpade.