Jedro

S potrdilom upravnega organa, da je mogoče zemljišče šteti za funkcionalno po 15. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih, je lahko rešeno predhodno vprašanje o obsegu funkcionalnega zemljišča, ki je v pravnem prometu skupaj s stavbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je prodajna pogodba, sklenjena med tožencema dne 17.12.1990, z aneksom z istega dne, v delu, ki se nanaša na prodajo nerazdeljenega deleža - 1/2 vložka številka 1240 - neveljavna. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb nižjih sodišč tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, med njimi pa je tudi tako nasprotje, da je ni mogoče preizkusiti. Sporni parceli ne moreta biti opredeljeni kot funkcionalno zemljišče. Takšen njun status je res predhodno vprašanje, ki pa ga je mogoče rešiti le v ustreznem upravnem postopku, ne pa s potrdilom, na katerega naj bi sodišče pri odločanju bilo vezano. To potrdilo z dne 4.1.1991 nima značaja odločbe upravnega organa. Sporni zemljišči skupaj merita kar 1465 m2, zaradi česar že zaradi svoje velikosti ne moreta biti v celoti fukcionalno zemljišče k zgradbi. Sicer pa je pravna podlaga tožbenemu zahtevku 146. člen zakona o dedovanju. Pravdni stranki sta kot dediča sicer razdelila sebi solastno hišo v skladu s svojima dednima deležema, nista pa tega storili glede zemljišč. Pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež pogodbeniku (3. odstavek 146. člena zakona o dedovanju).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S trditvijo o notranjih nasprotjih med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe revizija meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa ta revizijski razlog ni podan. Sodišče druge stopnje se je namreč jasno opredelilo do potrdila Občine z dne 4.1.1991 o namembnosti parcel št. 700 in 701 k.o. in tudi s stališča uporabe materialnega prava določno povedalo, zakaj meni, da je na to potrdilo sodišče vezano tudi iz načel prirejenosti upravnih organov in sodišč ter enotnosti pravne ureditve. Pri tem se je oprlo tudi na določbe zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89) ter zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86). Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so jasni, temelje na ugotovljenih dejstvih in vsebujejo prepričljive argumente pravne presoje.

Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ (12. člen ZPP), lahko sodišče samo reši to vprašanje. Potrdilo z dne 4.1.1991 sta v tem obsegu sodišči nižje stopnje upoštevali s stališča vezanosti nanj, obenem pa sta se naslonili tudi na ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na skico in opis nepremičnin. Ugotovili sta obstoj objektov na spornih zemljiščih in funkcionalno rabo zemljišč za dostop do objektov. Ocena je torej kompleksna in ne upošteva samo spornega potrdila.

Revizija ne upošteva določb zakona o stavbnih zemljiščih, ki v 15. členu določa, da ima lastnik stavbe pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, dokler stoji stavba. Ta pravica se ne more samostojno prenašati. Podobno pravno razlago nudi tudi določba 2. odstavka 7. člena zakona o prometu z nepremičninami. Ob enotnem obravnavanju stavb in zemljišča pod njimi ter zemljišča, ki je potrebno za njihovo normalno uporabo, ima zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti prodaje parcel št. 700 in 701 k.o. svojo utemeljitev. Takšnega sklepanja bistveno ne spreminja dejstvo, ki sledi iz aneksa k pogodbi z dne 19.12.1990, po katerem parcela št. 700 k.o. ni predmet kupoprodajne pogodbe.

Za delitev dediščine se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari (4. odstavek 146. člena zakona o dedovanju). Tožnik in toženec sta dogovorila takšno solastnino na spornih zemljiščih, medtem ko sta si etažno lastnino razdelila. Zato revizijsko sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na stališče tožeče stranke, ki kot podlago svojega tožbenega zahtevka navaja določbo 146. člena zakona o dedovanju. Tožnik in toženec sta torej dediščino že razdelila, zaradi česar osporavani prodajni pogodbi med toženima strankama ni mogoče očitati, da nasprotuje določbi 1. odstavka 146. člena zakona o dedovanju.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/901-I).