Jedro

Upravna odločba o kakšni pravici ali pravnem razmerju, ki se pojavlja v pravdnem postopku kot predhodno vprašanje, veže sodišče. Funkcionalnega zemljišča ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe na njem.

Dogovor o solastnini in uporabi funkcionalnega zemljišča pomeni delitev dediščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da sta prodajna pogodba in aneks z dne 17. in 19.12.1990 v delu, ki se nanaša na prodajo nerazdeljenega dednega deleža polovice vl. št. 1240 k.o. S., se pravi parcel 700 in 701, neveljavna in se razveljavita. Zavzelo je namreč stališče, da ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe le za parceli kot funkcionalno zemljišče, ne pa tudi za stavbe na njiju. Ugotovilo je, da sta si tožnik in toženec kot solastnika na podlagi dedovanja razdelila solastno premoženje v naravi, kar zadeva stavbe, izvzemši podstrešje hiše ter uporabo zdaj obravnavanega zemljišča. Člen 146 Zakona o dedovanju tožniku kot tretji osebi ne daje legitimacije razveljavljati prenešen dedni delež, saj ta zakonska določba le odlaga učinek takšnega pogodbenega prenosa na čas po razdelitvi dednih deležev. Sicer pa predkupna pravica ni bila nikoli dogovorjena.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Poudarja, da je pravna podlaga tožbe 146. čl. ZD, ki dovoljuje sodediču pred delitvijo nepremičnine svoj delež prenesti le na sodediča, iz česar izhaja predkupna pravica slednjega; po drugi strani pa, da je razdelitev solastnine možna le s pisnim sporazumom, takšnega pa ni bilo. Tožnik ni tretja oseba.

Tožeča stranka je pridobila denar za nakup deleža. Toženca sta obšla zakon pri sklepanju pogodbe, tožnik pa ni bil seznanjen s spremembo namembnosti obeh parcel, dasiravno je bil njun solastnik. Obe parceli sta preveliki, da bi bili funkcionalno zemljišče. Toženec je izigral tožnika in njegovo ženo.

Toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da vsebuje pritožba veliko navedb, ki z zadevo niso povezane, bistvo pa je v tem, da je tožnik ponujeni nakup odklonil. Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožba ne pove, pa tudi pritožbeno sodišče samo kakšne takšne kršitve absolutne narave po uradni dolžnosti ni ugotovilo.

Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in tudi dovolj popolno za pravilno rešitev tega spora. Okoliščine v zvezi s tem, kako je bil tožnik pripravljen kupiti del nepremičnine, ki ga je toženec pozneje prodal toženki, niso namreč bistvene in v zvezi s tem tudi pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na zadevne pritožbene trditve.

Končno je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo z izjemo, ki bo razložena, ki pa na končno odločitev ne vpliva. Tako je pravilno opredelilo obravnavani parceli kot funkcionalno zemljišče, pri čemer se je med drugim oprlo na potrdilo upravnega organa. Prvi odst. 12. čl. ZPP namreč določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. To pomeni a contrario, da je sodišče vezano tudi na odločbo (v tem primeru potrdilo) drugega organa in tako tudi upravnega organa. To izhaja tudi iz načel prirejenosti upravnih organov in sodišč ter enotnosti pravne ureditve. Toženec upravnega potrdila o pravni naravi obravnavanih parcel ni spodbil. Sicer pa že iz skice in opisa teh parcel, ki ju je predložil v dokazne namene tožnik, jasno izhaja, da sta obe parceli funkcionalni, saj so na obeh objektih in obe služita za dostop k vsem objektom. Ob takšni pravni opredelitvi narave parcel se pokaže kot pravilno stališče prvega sodišča, da prodajne pogodbe ni mogoče ločeno izpodbijati, se pravi, razveljavljati le prodajo zemljišč, ne pa tudi objektov na njih. Funkcionalno zemljišče namreč deli usodo stavbe, kar izhaja med drugim iz Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. SRS 18/84 in 33/89), ki določa v drugem odst. 15. čl., da ima lastnik stavbe pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, dokler stoji stavba. Ta pravica se ne more samostojno prenašati. Nadalje ima Zakon o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/76 in 42/86) določbo, po kateri se v primeru, če je stavba na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, prenese hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (drugi odst. 7 čl.). In končno, tudi Stanovanjski zakon določa, da je funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (drugi odst. 12. čl.). V obravnavanem primeru gre namreč za etažno lastnino, dasiravno takšna še ni izkazana v zemljiški knjigi, izhaja pa iz dednega dogovora strank in med strankama nespornih dejstev o delitvi stavb. Že iz tukaj opisanega razloga - enotnega obravnavanja stavb in zemljišča, zahtevek ni utemeljen. Pa tudi sicer tožeča stranka neutemeljeno postavlja kot podlago svojega tožbenega zahtevka določbo 146. čl. ZD.

V obravnavanem primeru je bila delitev dediščine med tožnikom in tožencem opravljena z dednim dogovorom, s katerim sta razdelila v naravi hišo in določila solastninska deleža na podstrešju in zemljišču. Po četrtem odst. 146. čl. ZD se namreč za delitev šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari. Prav za takšno solastnino sta se tožnik in toženec dogovorila, in to tudi v skladu s takrat veljavno zakonodajo, ko sta si razdelila etažno lastnino. Takrat veljavni Zakon o lastnini na delih stavb (Ur.l. SFRJ 43/65 in 57/65) je namreč določal, da, če stoji stavba v etažni lastnini na stavbni parceli, ki je državljanska lastnina, ima vsak lastnik posameznega dela stavbe lastnino na idealnem delu stavbne parcele v sorazmerju med vrednostjo svojega posameznega dela in skupno vrednostjo vse stavbe (drugi odst. 6. čl.). Le pravna opredelitev prvega sodišča, češ da delitev parcel ni bila opravljena, ni pravilna, kar pa, kot rečeno, na pravilnost odločitve prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne vpliva. Tožeča stranka torej kot tretja oseba v razmerju do tožencev kot pogodbenikov ni aktivno legitimirana (prvi odst. 112. čl. ZOR) za izpodbijanje prodajne pogodbe, ker ji te pravice omenjani dednopravni predpis ne daje (111. čl. ZOR).

Ni torej podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov, zaradi česar je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.