Jedro

Za imetnika stvari ne šteje le lastnik stvari, temveč tudi druga oseba, ki uporablja stvar na kakršnikoli podlagi. Podlaga je lahko tudi najemna pogodba.

Vsebina razpolaganja po 2. odstavku 174. člena ZOR pomeni, da ima stranka stvar v svoji uporabi, za svoj račun in v svojem interesu. Ni važen pravni naslov, zakaj stranka dejansko razpolaga s stvarjo, ki pomeni povečano nevarnost. Stranka je ne le lastnik, temveč tudi užitkar, najemnik, zakupnik, komodatar itd. (glej dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana 1984, I. knjiga, str. 653).

Naročnik in izvajalec del na nepremičnini sta solidarno odgovorna tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker pa je zanjo v obravnavanem primeru na podlagi 174. člena ZOR odgovoren tudi toženec, je stvar notranjega razmerja med njim in izvajalcem ter naročnikom del, kako si bodo odškodninsko obveznost med seboj porazdelili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala dne 2.10.1993, ko je padel v nezavarovan jašek na zemljišču, ki ga je imela v najemu, ter da je zato dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 230.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka.

Poudarja, da je imel omenjeni prostor izključno samo v najemu in upravljanju. Navedenega prostora ni smel ograditi, niti kako drugače preprečiti osebam in vozilom nemoten dostop na parkirišče. Investitor razsvetljave na sejmišču je bila Krajevna skupnost R., izvajalec pa E. P.. Toženec s tem ni bil seznanjen, niti ni vedel za kakršnekoli gradbene posege. V nadaljevanju revizije se sklicuje na Zakon o varstvu pri delu in sicer tiste določbe, ki urejajo odgovornost izvajalca del za varstvene ukrepe v zvezi s škodo, ki utegne pri izvajanju del nastati. Končno trdi, da sta sodišči z odškodninsko odgovornostjo obremenili osebo, ki je najmanj kriva za poškodbe tožnika.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da mora revident v reviziji opredeliti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če naj jih revizijsko sodišče upošteva in obravnava. Edina izjema je presoja, ali je bila med postopkom storjena katera od kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedene kršitve ni bilo. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Prav tako pa tudi ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prav ima sicer toženec, da sta za škodo odgovorna tudi investitor in izvajalec del na sejmišču, ki ga je imela v najemu tožena stranka. Zmotno pa je stališče toženca, da sam za škodo kot najemnik ni odgovoren.

Za odgovornost toženca je pravno odločilno, da je bila luknja na zemljišču, ki ga je imel v najemu, in v katero je padel tožnik, - glede na njeno velikost (premer približno 1 m in globina približno 1,5 m), - glede na neposredno bližino poti, po kateri so prihajali in odhajali obiskovalci, - glede na zelo slabo osvetljenost sejmiščnega prostora, - kakor tudi zaradi pomanjkanja zaščite in oznake, da se tam gradi, za tožnika stvar s povečano nevarnostjo. Sodišči sta se pravilno opredelili za objektivno odgovornost na podlagi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravilna je nadalje uporaba 174. člena ZOR, po katerem za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, pri čemer se za imetnika ne šteje le lastnik stvari, temveč tudi druga oseba, ki uporablja stvar na kakršnikoli podlagi. Pravilna je presoja, da je najemna pogodba z dne 24.12.1991, ki jo je toženec sklenil s Skladom stavbnih zemljišč občine N., takšna pravna podlaga. Toženec je prevzel v najem neurejeno parkirišče tovornjakov na parceli, kjer se je nahajal tudi sporni jašek, in nato v času najema ustvaril sejmiščni prostor, ki ga je tudi oddajal naprej lastnikom prodajnih hišic, po načrtu, ki ga je sam pripravil. Če pa je tako, ima toženec status imetnika, ki po 174. členu ZOR odgovarja za škodo, ki nastane od nevarne stvari. Tudi teorija poudarja, da vsebina razpolaganja po 2. odstavku 174. člena ZOR pomeni, da ima stranka stvar v svoji uporabi, za svoj račun in v svojem interesu. Ni važen pravni naslov, zakaj stranka dejansko razpolaga s stvarjo, ki pomeni povečano nevarnost. Stranka je ne le lastnik, temveč tudi užitkar, najemnik, zakupnik, komodatar itd. (glej dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana 1984, I. knjiga, str. 653). Sodišče druge stopnje je po ponovni presoji vseh dejanskih okoliščin, ki so obstajale dne 2.10.1993, sprejelo materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče nadalje soglaša s stališčem, da na odločitev ne vpliva trditev, ali je tožena stranka oz. njen zakoniti zastopnik vedel za izkop ali ne. Sicer pa je bilo ugotovljeno že na prvi stopnji, da je bil zakoniti zastopnik povabljen na krajevno skupnost in mu je bilo tudi znano, da bo prišlo do ureditve razsvetljave na v najem vzetem prostoru. Toženec bi moral biti pozoren na izvajanje del na prostoru, ki ga je imel v najemu in bi moral sporni prostor zavarovati na način, da ne bo nevaren za tiste, ki imajo dostop nanj. Tega toženec ni storil. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi škoda izvirala iz vzroka, ki je izven stvari, in tudi ne, da je nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se ne izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti (177. člen ZOR).

Revizijsko sodišče v odgovor na revizijske navedbe še ugotavlja, da sta naročnik in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovorna tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker pa je zanjo v obravnavanem primeru na podlagi 174. člena ZOR odgovoren tudi toženec, je stvar notranjega razmerja med njim in izvajalcem ter naročnikom del, kako si bodo odškodninsko obveznost med seboj porazdelili. Sklicevanje na predpise o varstvu pri delu zato za razbremenitev odgovornosti najemnika nasproti tožniku nima nobenega pomena. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Tožena stranka v reviziji ne načenja vprašanja višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika. Revizijsko sodišče je višino presodilo le v okviru uradnega preizkusa po 386. členu ZPP. Ugotovilo je, da materialno pravo ni bilo kršeno v škodo toženca.

Zaradi vsega navedenega je revizija v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.