Jedro

Za presojo, kdaj je neka stvar nevarna, niso pomembne le značilnosti stvari same (v konkretnem primeru sejmiščni prostor), temveč tudi druge okoliščine, zlasti tiste, v katerih ljudje praviloma prihajajo v stik z določeno stvarjo. Prostor, na katerem se nahaja izkop za postavitev droga javne razsvetljave, ki pa ni zavarovan niti z opozorilnim trakom, niti ni pokrit, nahaja se približno 130 cm stran od prehoda, ki ga uporabljajo pešci za prehod na sejmiščni prostor in je zelo slabo osvetljen, nedvomno predstavlja nevarno stvar.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 230.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, kar predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je dne 2.10.1993 padal v nezavarovan jašek na zemljišču, ki ga je imela v najemu tožena stranka. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti tudi 144.095,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ker ni podana pasivna legitimacija na strani tožene stranke. Meni, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker bi moralo tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije na strani tožene stranke. Slednja je sicer res imela v upravljanju odprto parkirišče, vendar z nobeno svojo dejavnostjo ni povzročila nevarne situacije, ki je imela za posledico poškodbe, ki jih je utrpel tožnik. Meni še, da je prvostopno sodišče napačno in nerazumljivo ocenilo dokaze in je zato izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Prvostopno sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik res padel v jarek, ki je bil namenjen postavitvi javne razsvetljave, ugotavlja pa tudi, da je slednjo naročila Krajevna skupnost R., dela pa je izvajalo podjetje E..

Toženec s temi deli ni bil seznanjen. Pomembno vprašanje, na katerega sodišče ni odgovorilo, pa je, zakaj je tožnik skrenil s prehoda za en meter in pol. Tožniku gre pripisati izključno krivdo in malomarnost ter nekulturno obnašanje, da je šel urinirati izven prehoda - steze in očitno zaradi alkohola tudi stopil v luknjo. Tožnik je tudi prikrival padec, saj o padcu ni bila obveščena niti policija niti bližnji upravitelj bara, kamor so bili namenjeni tožnik in ostali, da o toženi stranki sploh ne govorimo. Toženi stranki je namreč tožnik pisal po svojem zastopniku šele 29.12.1993, to je po dveh mesecih od padca. Vse navedeno vzbuja dvom v tak potek dogodkov, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Nenazadanje se je tožnik zaradi drugih poškodb, zadobljenih tudi po nogah, zdravil do konca leta 1993. Priči M. in F. sta zelo jasno povedali, da sta ob obiskih gradbišča umikali iznad izkopane jame zbite deske. Ne glede na to pa tožene stranke ne morejo zadeti obveznosti iz 173. čl. ZOR, saj ni bila niti naročnik, niti investitor del. Zgolj zaradi vloge najemnika prostora ne more biti objektivno odgovorna.

Tožnik se po svojem pooblaščencu pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj meni, da mu je sodišče prisodilo za nematerialno škodo prenizko odškodnino. Tožbo je vložil 1994 in tožbenega zahtevka zaradi poteka časa ni zviševal. To okoliščino bi sodišče zato moralo upoštevati pri odločanju o višini škode in mu prisoditi višjo odškodnino. Tudi sodna praksa je v podobnih primerih priznavala neprimerno večje odškodnine od dosojene v obravnavanem primeru. Predlaga spremembo izpodbijana sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo storilo prvostopno sodišče s tem, ker naj bi, kot to meni pritožba, moralo tožbo zavreči zaradi ugovora pasivne legitimacije tožene stranke, je povsem neutemeljena. V obravnavanem primeru je namreč prvostopno sodišče pasivno legitimacijo tožene stranke zanesljivo ugotovilo, v primeru, da le-ta ne bi bila podana, pa to ne bi imelo za posledico zavrženje tožbe, kot to zmotno trdi pritožba, temveč zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi ne drži, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom sodbe ter da so dokazi ocenjeni nerazumljivo. Ravno nasprotno. Izpodbijana sodba je povsem jasna in razumljiva, vsi dokazi so ocenjeni posamično in v njihovi medsebojni povezavi, v skladu z obrazložitvijo pa je tudi izrek sodbe. Za toženo stranko niti ni sporno dejstvo, da je imela v času škodnega dogodka v najemu prostor, na katerem se je nahajal izkop, v katerega je padel tožnik.

Čeprav tožena stranka ni bila izvajalec del, in kot izhaja iz izvedenih dokazov, tudi ne investitor (naročnik del je bila Krajevna skupnost R. - priloga A 34 spisa), pa izvira njena odškodninska odgovornost iz naslova imetništva nevarne stvari. Za presojo, kdaj je neka stvar nevarna, namreč niso pomembne le značilnosti stvari same (v konkretnem primeru sejmiščni prostor), temveč tudi druge okoliščine, zlasti tiste, v katerih ljudje praviloma prihajajo v stik z določeno stvarjo. Tožena stranka je imela v najemu neurejeno parkirišče tovornjakov, ki ga je nato kot sejmiščni prostor oddajala lastnikom prodajnih hišic. Z njimi je sklepala najemne pogodbe, pobirala od njih najemnino in sama poskrbela za napeljavo vode. Na tem prostoru pa se je dne 2.10.1993, ko se je pripetil škodni dogodek, nahajal izkop za postavitev droga javne razsvetljave. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopno sodišče ugotovilo, da ta izkop ni bil zavarovan niti z opozorilnim trakom, niti ni bil pokrit, nahajal pa se je približno 130 cm stran od prehoda, ki so ga uporabljali pešci za prehod na sejmiščni prostor. Prostor v takem stanju pa je nedvomno predstavljal nevarno stvar glede na način njegove uporabe. Sejmiščni prostor je bil zelo slabo osvetljen (le s svetilko na sredini prostora), zaradi česar luknja ni bila opazna. Iz izpovedi tožnika izhaja, da se je na prostoru tistega dne, ko se je poškodoval, vršila prodaja gob. Najemnik prostora, ki je le-tega oddajal za sejmišče, bi moral zato računati, da bodo pri izvajanju dejavnosti na tem prostoru ljudje prihajali in odhajali na prostor tudi po dostopu, ki je bil predviden za pešce in o obstoju katerega se je prvostopno sodišče prepričalo na ogledu na kraju samem, o obstoju prehoda pa pričajo tudi fotografije. Prvostopno sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da razlog, zaradi katerega je tožnik skrenil s trase poti, ni bistven, glede na dejstvo, da se je izkop nahajal že na oddaljenosti 130 cm od te trase ter da je izkop meril v širino cca. 1 meter. Na odločitev pa tudi ne vpliva pritožbena trditev, da tožena stranka oz. njen zakoniti zastopnik ni vedel za izkop. Gre namreč na objektivno odgovornost imetnika stvari, tudi sicer pa je prvostopno sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika S. F., da so ga na krajevno skupnost povabili na sestanek ter da mu je bilo znano, da se bo sejmiščni prostor razsvetlilo z javno razsvetljavo. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da naj bi priči M. in F. povedali, da sta ob obiskih gradbišča umikali iznad izkopov zbite deske ter da so bili torej izkopi zavarovani, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta trditev protispisna, saj je o zavarovanju izkopov povedal le S. M., pa še ta ni preciziral, kdaj je to bilo, t. j. ali pred, ali po škodnem dogodku. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so bili izkopi kasneje res zavarovani. Izpoved te priče pa je sodišče ocenilo in sicer v povezavi z izpovedjo ostalih dveh prič, pri čemer A. F. izpovedi S. M. ni potrdil, saj je povedal, da je na gradbišču bil le enkrat in tudi ni vedel povedati, ali so bile jame zaščitene ali ne, priča Z. F. pa je povedal, da je pred spornim dogodkom opazil izkop, ki pa ni bil zaščiten. Dejstvo, da je tožnik obvestil toženo stranko o padcu šele čez slaba dva meseca prav tako ne more vplivati na ugotovljeni potek dogajanja, saj je kljub takšnemu časovnemu zamiku tožnik uspel s potrebno zanesljivostjo dokazati, da se je poškodoval pri padcu v nezavarovan izkop na zemljišču, ki ga je imela v najemu tožena stranka. Trditev v pritožbi, da naj bi za padec bil kriv alkohol, namreč ni z ničemer dokazno podprta, kot tudi ne, da naj bi bile tožnikove poškodbe posledica drugega škodnega dogodka. V zvezi s slednjim je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel prometno nezgodo leta 1991 in pri tem utrpel zdrobljen prelom leve stegnenice in desne pogačice ter se zdravil do konca leta 1993. V obravnavanem škodnem dogodku pa je bil tožnik poškodovan pod kolenom desne noge.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da naj bi bila odškodnina, ki mu jo je prisodilo sodišče, prenizka ter da prvostopno sodišče ni upoštevalo poteka časa v zadevi in obstoječe sodne prakse.

Ppritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina v celoti ustreza obstoječi sodni praksi in kriterijem za določitev odškodnine za nematerialno škodo iz 200.-tega čl. ZOR, ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah, prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Iz citirane odločbe pa tudi izhaja, da zakon ne predvideva posebne odškodnine zaradi neugodnosti med zdravljenjem, za katere je prvostopno sodišče tožniku priznalo posebej še odškodnino v višini 30.000,00 SIT, zato je navedena odločitev tožniku v prid. Sodna praksa te ugodnosti res upošteva pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, vendar v okviru odškodnine za fizične bolečine. Glede na potek zdravljenja, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče ter trajanje in intenzivnost fizičnih bolečin, ki jih je utrpel in prestane neugodnosti med zdravljenjem, pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina v skupnem znesku 160.000,00 SIT za to obliko škode povsem ustrezna. Enako velja glede odškodnine za prestani strah, ne drži pa tudi, da bi sodišče moralo še dodatno upoštevati potek časa od vložitve tožbe do izdaje sodbe, saj je odškodnino odmerilo po vrednosti na dan sodnega odločanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).