Jedro

Odločilni vzrok za nesrečo je, da zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) ni pustil mimo voznika motornega kolesa, ki je prihajal iz nasprotne smeri, in mu tako odvzel prednost, vendar pa je tožnik (motorist) s preveliko hitrostjo tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 20:80.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) ob ugotovljenem tožnikovem 20-odstotnem soprispevku k nastali škodi toženki naložilo, da mora tožniku plačati še 18.193,49 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo (glede odločitve o glavni stvari) zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da so vsi vzroki za nesrečo na strani voznika osebnega vozila, in da mu zgolj zaradi tega, ker je morda nekoliko prekoračil dovoljeno hitrost, ni mogoče pripisati kakršnegakoli soprispevka k nastanku nesreče. V nadaljevanju se zavzema za zvišanje odškodnine in hkrati poudarja, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja predlagal tudi postavitev izvedenca kliničnega psihologa, vendar je bil njegov predlog zavrnjen. Glede na trajanje in intenzivnost bolečin, številne neugodnosti ter dejstvo, da bo moral določene bolečine in nevšečnosti trpeti tudi v prihodnje, njegov zahtevek iz naslova telesnih bolečin ni pretiran. Tudi odškodnina iz naslova strahu, iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti je odmerjena prenizko. V drugih primerljivih zadevah, ki jih tožnik v reviziji našteva, je bila s strani sodišč določena bistveno višja odškodnina, zato njegov zahtevek ni pretiran. Pravno zmotna je tudi revalorizacija zneska že plačanega dela odškodnine. Smiselno zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu predlogu in določiti še enega izvedenca, in sicer kliničnega psihologa. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz z izvedencem kliničnim psihologom zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj imata sodbi prve in druge stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena.

7. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah tožnik ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je do prometne nesreče prišlo, ko je zavarovanec toženke (voznik osebnega avtomobila) iz prednostne ceste zavijal levo in ni pustil mimo motornega kolesa, ki ga je z nasprotne strani vozil tožnik, ter da je zato prišlo do trčenja. Ugotovljeno je bilo tudi, da bi voznik osebnega vozila (ki je imel preglednost 100 m) tožnika (motorista) lahko videl, ter da je tožnik vozil s hitrostjo 82 km/h in s tem za 12 km/h prekoračil dovoljeno hitrost 70 km/h (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno(1)). Oba udeleženca nesreče bi trčenje lahko preprečila. Tožnik tako, da bi vozil dovoljenih 70 km/h, zavarovanec toženke pa tako, da bi zavil levo 62 m pred motoristom.

9. Materialnopravno podlago za odločitev glede odgovornosti za nastalo prometno nesrečo predstavlja drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Pri obojestranski krivdi, ki je ugotovljena v obravnavanem primeru, odgovarjata imetnika motornih vozil (tožnik in zavarovanec toženke) v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Po presoji revizijskega sodišča je odločilni vzrok za nesrečo, da zavarovanec toženke ni pustil mimo voznika motornega kolesa, ki je prihajal iz nasprotne smeri, in mu tako odvzel prednost, vendar pa je tožnik s preveliko hitrostjo tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 20:80. 10. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

11. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik v prometni nesreči 28. 5. 2000 utrpel hud pretres možganov, zlom obeh podlahti, poškodbo brahialnega pleksusa desno, raztrganino aksilarne arterije, utesnitveni sidrom in crush desnega zgornjega uda. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili.

12. Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi valorizacijo zneska že plačane odškodnine. Pravna podlaga za valorizacijo je v drugem odstavku 189. člena ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo. To je bilo pravilno upoštevano tudi v obravnavani zadevi, očitki tožnika, ki temu nasprotujejo, pa so neutemeljeni.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.