Jedro

Motorist, ki prekorači hitrost za 17 % je 20 % kriv za škodni dogodek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi glede stroškov tako, da se v tč. 3 izreka znesek 5.003,50 EUR nadomesti z zneskom 5.014,50 EUR.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo 20 % sokrivdo tožnika za škodni dogodek. Dosodilo je za telesne bolečine in neugodnosti odškodnino v znesku 18.000,00 EUR, za strah v znesku 5.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 12.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR. Sodišče je obvezalo toženo stranko k povrnitvi stroškov v znesku 5.003,50 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka in glede temelja zanika sokrivdo. Sodišče naj upošteva mnenje, ki ga je pred pravdo podal izvedenec L., ki je ugotovil tožnikovo hitrost 64,5 km/h. Izvedenec C. je dopustil toleranco plus ali minus 3 km/h, zato bi moralo sodišče ugotoviti namesto 82 km/h vsaj 79 km/h. Ravnanje zavarovanca je objestno, saj je ob preglednosti 100 m motorista dve sekundi gledal, da se je približal na 60 m in nato zavijal v levo. Pred zavijanjem niti ni ustavil in preveril varnosti zavijanja. Tožnik je na prednosti cesti morda nekoliko prekoračil hitrost, avtomobilist pa bi moral v dvomu počakati, saj po mnenju izvedenca ni možno ločiti med 70 in 80 km/h. Šlo je za območje omejene hitrosti, za bližino hiš in naselja. Tožnik vztraja pri zaslišanju kliničnega psihologa, saj mnenji kirurga in nevropsihiatrinje ne zadoščata za ugotovitev tožnikovih prikrajšanj in sprememb kvalitete življenja. Izvedenec bi podal mnenje na osnovi opravljenih testov. Za telesne bolečine in neugodnosti zahteva vso odškodnino. Povzema iz sodbe potek zdravljenja in številne neugodnosti. Poudarja starost 29 let in bodoče bolečine še okoli 50 let. Poudarja neznosne bolečine na začetku, srednje bolečine pa so trajale 40 dni. Tudi za strah zahteva celotno odškodnino in poudarja hud primarni in sekundarni strah tekom dolgega in kompliciranega zdravljenja. Tožnik se je bal operacij, fizioterapij in drugih preiskav. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti zahteva vso odškodnino. Tožnika je zapustilo dekle in ima malo možnosti najti partnerko. Pred nesrečo je bil športnik in okupiran z izgradnjo lepega in polnega telesa. Sedaj je frustriran in trpi vsak dan duševne bolečine. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik zahteva vso odškodnino in poudarja, da je utrpel katastrofalno škodo glede na mladost in izjemno športno aktivnost. Le športniki po duši lahko razumejo tožnikove frustracije, ko je moral pri 29. letih opustiti skoraj vso športno dejavnost. Za tožnika je katastrofa, ker si ne bo mogel ustvariti družine, saj ima majhne možnosti navezovanja stikov. Prizadet je na poklicnem področju, saj se lahko zaposli le kot invalid z majhno plačo. Ravno športniki so nadpovprečno sposobni, so garači, borci, tožnik pa ima uničeno perspektivo. Navaja več prič, ki so potrdile obsežno športno dejavnost. Tudi odškodnina kot celota 76.000,00 EUR je prenizka, saj se za take primere prisoja od 90 do 130 povprečnih plač. Tožnik izpodbija tudi valorizacijo že plačane odškodnine in trdi, da ni zasledil, da bi tožena stranka valorizacijo zahtevala, sodišče pa je ne sme opraviti po uradni dolžnosti. Glede stroškov zahteva stroške za tri pripravljalne spise in sicer z dne 16.02.2005, 11.03.2005 in 21.03.2005. Tožnik je s temi spisi predložil kazensko sodbo zaradi spornega temelja, poleg tega pa je tudi obvestil sodišče o pravnomočnosti sodbe. Saj za en pripravljalni spis je treba priznati stroške v celoti, za ostala dva pa po 50 točk. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožba v glavni stvari ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ugotovilo 20 % sokrivdo tožnika (čl. 178/II Zakona o obligacijskih razmerjih). Mnenje izven pravdnega izvedenca L. sodišče ni smelo upoštevati, saj ni nastopal kot izvedenec, saj ga ni postavilo sodišče. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je mnenje sodnega izvedenca I. C. strokovno in popolno, saj je izvedenec uporabil ustrezen matematični model in je pri izračunih upošteval vse zavarovane sledi. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik preglednost 80 m, avtomobilist pa 100 m. Avtomobilist bi smel zavijati v levo 62 m pred motoristom, če bi motorist vozil dovoljenih 70 km/h, saj bi motorist pri tej hitrosti ustavil na 56,7 m. Avtomobilist pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zavijal v levo 60 m pred motoristom. Tožnik je vozil 12 km ali 17 % nad dovoljeno hitrostjo in je kršil čl. 28 ZVCP; avtomobilist pa je kršil čl. 41 ZVCP, ko je pred motoristom zavijal v levo. Oba udeleženca sta kršila predpise in oba bi lahko preprečila trčenje, vendar je krivda avtomobilista 80 %, ker je opravljal manever zavijanja v levo in odvzel prednost tožniku. Motorist pa je s prekoračeno hitrostjo prispeval k trčenju z 20 %. Oba udeleženca bi morala upoštevati, da je šlo za območje z bližino hiš in naselja in bi morala biti bolj previdna, tožnik pa bi moral voziti z dovoljeno hitrostjo 70 km/h. Sodišče je pravilno zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca kliničnega psihologa, saj je obseg negmotne škode ugotovilo na osnovi medicinske dokumentacije, na osnovi izpovedbe tožnika in predvsem na osnovi mnenja izvedenke nevropsihiatrinje dr. V. D. O. Sodišče je na osnovi tega mnenja zanesljivo ugotovilo tožnikovo prikrajšanje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in spremembe glede kvalitete življenja. Sicer pa pritožnik tudi ni konkretiziral, v čem naj bi bilo pomanjkljivo obstoječe izvedeniško mnenje.

Za telesne bolečine in neugodnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 18.000,00 EUR (čl. 200 in 203 ZOR). Tožnik je po ugotovitvah sodišča utrpel skupno 166 dni bolečin, od tega 1 dan zelo hude, 8 dni hude, 7 dni občasne hude, 30 dni srednje, trajne lahke so trajale 30 dni in občasne lahke 30 dni. Pozneje je tožnik trpel 20 dni občasnih srednjih bolečin in 40 dni občasnih lahkih bolečin. Tožnik je bil v bolnici 48 dni in je prestal tri operacije, 4 dni je bil intubiran, 4 dni je bil na respiratorju, prestal je številne preglede in meritve, 100 x je bil na fizioterapiji in jemal različna zdravila. Tožnik bo tudi v bodoče trpel občasne glavobole in mravljinčenje v desni roki.

Sodišče je ustrezno upoštevalo starost 29 let, vsa bolečinska obdobja, številne neugodnosti in bodoče bolečine.

Za strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 5.500,00 EUR. Tožnik je po nezavesti trpel hud primarni strah v bolnici. Hud sekundarni strah je trajal okoli 9 mesecev, v roki ni ničesar čutil in je bil zaskrbljen zaradi grozeče invalidnosti. Sodišče je primerno upoštevalo hud primarni in dolgotrajni hud sekundarni strah med kompliciranim zdravljenjem.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 12.500,00 EUR. Sodišče je upoštevalo vse tudi na fotografijah vidne spremembe na telesu kot so npr. desna roka je tanjša, brez opornice opleta ob telesu. Desnica je polna brazgotin. Pooperativne brazgotine se nahajajo na prsnem košu in po celi desni roki. Brazgotina na levi roki je velika do 14 cm x 1 cm. Na zatilju se nahaja za otroško dlan velika brazgotina brez las. Notranje stegno je zaznamovano s tremi pooperativnimi brazgotinami. Tožnik se izogiba javnih krajev, prej pa je bil športnik. Tožnik tudi težje navezuje stike z dekleti. Sodišče je ustrezno upoštevalo oteženo navezovanje stikov z nasprotnim spolom; dejstva, da je bil tožnik vsestranski športnik in da je oblikoval telo, ter da je sedaj frustriran.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 40.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 65 %. Desna roka je afunkcionalna, ne more izvajati koristnih gibov. V levi roki je groba moč oslabljena. Tožnik ima težave povsod, kjer sta potrebni dve roki, tako ne more zavezati čevljev, striči nohtov, zapenjati gumbov, oteženo je rezanje in mazanje kruha, odpiranje steklenic, uporaba orodja; z levico je okoren pri delu na računalniku. Tožnik vozi posebej prirejen avto. Poklica metalurškega delavca ne zmore in je invalid III. kategorije. Leta 2007 se je zaposlil kot kontrolor s podaljšanjem razmerja na tri mesece. Pred nesrečo je obiskoval fitnes, se ukvarjal s košarko in bodybuildingom, s smučanjem, s tekom, s kolesarjenjem, zdaj pa lahko obiskuje le prilagojen fitnes. Tožniku je ostal psihoorganski sindrom z glavoboli, motnjami ravnotesžja, koncentracije, anksioznost, delni upad inteligentnostnih sposobnosti, osebnostna spremenjenost, oslabljen spomin, depresivnost in jezavost. Zveza z dekletom je razpadla, kvaliteta življenja pa je zelo poslabšana. Ne more se več ukvarjati s športi in je delno odvisen od pomoči staršev. Ostala je tožniku le prilagojena vadba, ter hoja v hribe.

Tožnik je torej utrpel večjo škodo, ki pa ni katastrofalna. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni v celoti izgubil delovne sposobnosti, ampak da dela kot kontrolor, namesto prejšnjega dela metalurškega delavca. Večja je škoda na osebnem in športnem področju in sicer pri 29 letih, čeprav tožnik vozi npr. prilagojen avto.

Tudi odškodnina kot celota v znesku 76.000,00 EUR je pravična in primerljiva z drugimi podobnimi primeri, zato jo ni bilo mogoče zvišati.

Valorizacijo že plačanih zneskov je sodišče pravilno opravilo, ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki zahteva uporabo enakih kriterijev za obe stranki, zato je treba preračunati vse zneske na čas izdaje sodbe, ko je bila odmerjena odškodnina. Na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi sodišče po uradni dolžnosti brez predlogov strank.

Pritožba glede stroškov je delno utemeljena. Sodišče pravilno ni priznalo stroške za vlogi 16.02.2005 in 11.03.2005, saj je v obeh vlogah tožnik le razpravljal o kazenski sodbi, kar pa za razsojo ni pomembno; o kazenski sodbi pa je bilo govora tudi že v vlogi z dne 14.01.2005 (list. št. ...).

Pomembno pa je sporočilo z dne 21.03.2005 o pravnomočnosti kazenske sodbe (vezanost civilnega sodišča), zato je to vlogo treba opredeliti kot kratek dopis in obvestilo po tar. št. 39/4 in priznati 20 točk. Skupaj z DDV je tožnik upravičen do dodatnih 11,00 EUR, zato se je znesek stroškov 5.003,50 EUR povečal na 5.014,50 EUR.

Glede na neznaten pritožbeni uspeh tožnik sam trpi pritožbene stroške.