Jedro

Za presojo ugovora o sistemskih pomanjkljivostih aziilnega sistema so pomembne pomanjkljivosti azilnega sistema v povezavi z okoliščinami, v katerih se prosilec znajde ob ali po predaji na podlagi dublinske uredbe, ne pa okoliščine v zvezi z osebami, ki nelegalno vstopijo na hrvaško ozemlje.

Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.

Neločljivi del zahteve po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici je tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6298/2023/8 (121-11) z dne 28. 12. 2023. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III1 odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje. Tožnik je sodišču prve stopnje ob vložitvi tožbe predlagal še izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo tako tožbo (sodba v I. točki izreka) kot predlagano začasno odredbo (sklep v II. točki izreka). Po izvedenem dokaznem postopku je namreč enako kot toženka ugotovilo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je kljub pritožnikovi navedbi, da izpodbija celoten izrek sodbe in sklepa, pritožbo preizkusilo le v okviru pritožbenega predloga, to je kot pritožbo zoper I. točko izreka navedene sodne odločbe, s katero je bila zavrnjena pritožnikova tožba. Na to se po vsebini nanašajo tudi pritožbene navedbe, poleg tega je bilo obravnavano pravno sredstvo vloženo v petnajstdnevnem roku za pritožbo zoper sodbo in po poteku tridnevnega roka za pritožbo zoper zavrnjeno začasno odredbo.2

7. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da za predajo pritožnika Republiki Hrvaški v t. i. dublinskem postopku ni ovir, saj iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so vrnjeni na Hrvaško iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in pri dostopu do ponovnega postopka ter materialnih pogojev za sprejem, tudi sicer pa te osebe po do sedaj znanih informacijah niso imele težav pri dostopu do postopka mednarodne zaščite. Ob tem je sodišče zavrnilo pritožnikove informacije, ki jih je citiral v tožbi in ki naj bi dokazovale obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški glede azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev, kot nerelevantne, saj se nanašajo na osebe, ki pridejo v Hrvaško iz Bosne in Hercegovine ali Srbije, kar pa ni pritožnikov primer. Posledično so bile za sodišče nebistvene tudi pritožnikove navedbe o ravnanju hrvaške policije z njim v primeru prvega nelegalnega prehoda bosansko-hrvaške meje (od treh), saj je šlo za obravnavanje tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito.

8. Na podlagi navedenega je razvidno, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo stanja glede izvajanja azilnih postopkov in pogojev za namestitev prosilcev, vrnjenih na Hrvaško po postopku iz Uredbe Dublin III, le na podlagi pritožnikovih informacij. Taka pritožbena trditev je neutemeljena, posledično pa tudi povsem splošna trditev, da naj bi pritožnik nosil celotno dokazno breme.

9. V izpodbijani sodbi so pravilna tudi materialnopravna stališča. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/2022, sodba z dne 29. 2. 2024, poudarilo, da praksa nezakonitega zavračanja na zunanji meji Unije krši načelo nevračanja pod pogojem, če se osebe, ki želijo v Uniji vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, vračajo v tretjo državo, na ozemlju katere so izpostavljene preganjanju (53. točka sodbe). Vendar je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice (64. točka). Po razlagi SEU dejstvo, da je odgovorna država članica izvedla ali izvaja prisilna vračanja, samo po sebi ne ovira predaje prosilca v to državo, če ob tem (1) ne obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil tudi ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti take prakse in (2) da bi ga lahko ta praksa privedla v položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem (65. točka).

10. Pomembne so torej pomanjkljivosti azilnega sistema v povezavi z okoliščinami, v katerih se prosilec znajde ob ali po predaji na podlagi dublinske uredbe, ne pa okoliščine v zvezi z osebami, ki nelegalno vstopijo na hrvaško ozemlje, pri čemer pritožnik tudi ne nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da po doslej znanih informacijah nobena oseba, vrnjena v dublinskem postopku, ni bila žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Za odločitev tako niso bistvene okoliščine, ki niso v povezavi s pritožnikovim pravnim in dejanskim položajem, s tem pa tudi ne pritožbene navedbe, da Republika Hrvaška sistematično krši pravice tujcev z uporabo metod mučenja, jim onemogoča dostop do azila in jih nezakonito vrača ter zlorablja ljudi, ki so v državo vstopili ilegalno. Posledično Republika Slovenija v tej zadevi ni dolžna zahtevati od Republike Hrvaške posebnega zagotovila, da pritožnik ne bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

11. Kot izhaja iz pritožbe, pritožnik ne izpodbija stališč prvostopenjskega sodišča glede materialnih pogojev za sprejem vrnjenih prosilcev za azil. Zanj je sporna presoja glede sistemskih pomanjkljivosti v izvajanju azilnih postopkov v Republiki Hrvaški. Glede teh pa se pritožnik neutemeljeno sklicuje na domnevno splošno znana dejstva, ki naj bi dokazovala, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki, ki se kažejo v onemogočanju dostopa do azila in kasneje do poštenega postopka z osebami, vrnjenimi po dublinski uredbi. Očitno namreč je, da so bile okoliščine, ki bi v obravnavani zadevi lahko bile podlaga za ugotovitev obstoja sistemskih pomanjkljivosti, predmet ugotavljanja v dokaznem postopku, kar pomeni, da ni šlo za splošno znana dejstva, ki jih ni bilo treba dokazovati (peti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Da ne gre za taka dejstva, je razvidno tudi iz nadaljnjih pritožbenih očitkov upravnemu sodišču, češ, da če bi resno upoštevalo svojo vlogo, bi najnovejše podatke pregledalo in preverilo trenutno stanje oziroma izvedlo dokaze po uradni dolžnosti. Če pritožnik tukaj cilja na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki jih komentira v opombi 2 pritožbe in izpostavlja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito, niti to samo zase ne utemeljuje sistemskih pomanjkljivosti v nobeni od držav članic in tudi ne na Hrvaškem. SEU je v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, sodba z dne 30. 11. 2023, že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti (140. do 142. točka).

12. V zvezi z izvajanjem postopkov je tudi pomembno, da zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le takega upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva (46. člen Procesne direktive3), v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka (v tem smislu tudi navedena sodba SEU v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, 141. točka). Da bi bile zaznane sistemske pomanjkljivosti hrvaškega sodnega sistema na področju azilnih zadev, pa pritožnik ne trdi.

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale razloge za domnevo, da Republika Hrvaška ne spoštuje temeljnih pravic oseb, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov. Ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodna odločba je bila svetovalki za begunce vročena s fikcijo vročitve 14. 2. 2024, pritožba pa vložena 28. 2. 2024. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).