Jedro

Za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnikove navedbe, da so ga hrvaški policisti po tem, ko so ga prijeli ob nelegalnem prehodu bosansko - hrvaške meje, vrgli v hladno deročo reko in mu vzeli telefon, tudi po presoji sodišča ne morejo biti relevantne. Nanašajo se namreč na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 9. 11. 2023 (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 16. 10. 2023 mu je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 30. 9. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe dne 26. 10. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 9. 11. 2023 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja).

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 4. 12. 2023 opravila osebni razgovor. V nadaljevanju obrazložitve je zavrnila njegove razloge o tem, zakaj se ga ne sme vrniti na Hrvaško. Izpostavila je sodno prakso tega sodišča in Vrhovnega sodišča, skladno s katero je pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti) bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Navedla je, da tožnik, razen s policijo, ni imel nobenega stika s hrvaškimi uradnimi organi. Njegove slabe izkušnje se nanašajo na čas, ko v Republiki Hrvaški še ni zaprosil za mednarodno zaščito in je bil obravnavan kot tujec, ki je tam nezakonito. Pri vložitvi prošnje ni imel težav. V hrvaškem nastanitvenem centru je dobil sobo, na voljo je imel hrano in dostop do zdravnika. Odnos zaposlenih v nastanitvenem centru, ki ga je ocenil za grobega in ignorantskega, sam po sebi ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Iz njegovega pričevanja in dokumentacije je razvidno, da z namestitvenimi kapacitetami v Republiki Hrvaški dejansko ni imel izkušenj, saj je to državo zapustil slabih osemnajst ur po zaključku policijskega postopka.

4. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da bodo tožnika ob predaji sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, v dublinskem postopku pa bo lahko imel pravice prosilca. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi.

_Bistvene trditve tožnika_

5. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in zadržanje njegove izvršitve do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi.

6. Izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravica, zato mu ni treba dokazovati sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Sklicujoč se na zadevo M.S.S. proti Belgiji in Grčiji meni, da je tožena stranka tista, ki bi morala pridobiti in presoditi posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem, zlasti glede dejanskega pravnega stanja oseb, ki so bile v t.i. dublinskem postopku iz Slovenije vrnjene na Hrvaško. Glede na svoje dokazno breme bi morala z njim aktivno sodelovati, česar pa ni storila. Pri presoji nevarnosti se ni oprla na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem. Navedla le nekaj sodne prakse in njegovo izjavo iz osebnega razgovora ocenila kot neverodostojno, v posledici pa nepopolno ugotovila dejansko stanje.

7. Meni, da bo ob predaji dejansko obravnavan kot tujec, zato bo na Hrvaškem moral vložiti zahtevek za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega pa so vezani strožji dokazni standardi. Dvomi, da bo tam sploh lahko podal prošnjo za mednarodno zaščito in da bo deležen poštenega postopka. Boji se, da ga bodo vrnili v izvorno državo, kar bi bilo v nasprotju z načelom "non refoulement".

8. Navaja, da ga je neizmerno strah hrvaške policije, boji se tudi negotovega pravnega položaja ob morebitni vrnitvi na Hrvaško. V preteklosti je bil podvržen izjemnemu nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju hrvaških varnostnih organov, ki so ga sredi hladne in deževne noči slekli, pretepli, ga vrgli v hladno deročo reko na meji z Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), takrat je bil "na robu smrti". Onemogočili so mu pravico do mednarodne zaščite. Ob drugem vstopu so policisti z njim spet neprimerno ravnali - za dva dni so ga zaprli na policijsko postajo (bilo je kot v zaporu), mu odvzeli prste odtise, izdali dokument, ki ga ni razumel, saj je bil v hrvaškem jeziku (Potvrda o registraciji z dne 30. 9. 2024). V angleškem jeziku so ga preko drugega prosilca obvestili, naj v 24 urah zapusti državo.

9. Slovenski policiji ni izjavil, da mu je bilo znano, da naj bi se zglasil v azilnem domu v Zagrebu, dopušča pa možnost, da je to rekla druga oseba v njegovi skupini. Pojasnjuje, da so se v smeri Slovenije napotili po navodilih hrvaške policije. Blizu slovensko - hrvaške jih je ponovno prijela policija in jih odpeljala na neznano lokacijo sredi gozda na hrvaškem ozemlju, od koder so kasneje v jutranjih urah prestopil hrvaško - slovensko mejo. Zanika, da bi kdaj bil v zagrebškem azilnem domu, kot pa mu je znano v t.i. Porinu obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev (glede bivanjskih pogojev, prehrane, zdravstvene oskrbe ipd.).

10. Navaja, da na Hrvaškem kljub vsem opozorilom in pritisku mednarodne skupnosti še vedno obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Zato splošnega zagotovila, da so prosilci tam obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ni mogoče šteti kot verodostojnega.

_Bistvene trditve tožene stranke_

11. V odgovoru na tožbo se sklicuje na aktualno sodbo Sodišča Evropske unije C-163/17 z 19. 3. 2019, iz katere izhaja, da je prosilec tisti, ki mora v prvi vrsti izkazati, da ne drži načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami. Šele v tem primeru se dokazno breme prevali na državo članico, ki mora te očitke preveriti z objektivnimi poročili. V konkretnem primeru je tožnik na Hrvaškem imel dostop tako do sistema mednarodne zaščite kot tudi do materialne oskrbe. Ker njegove trditve ne kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ni bila dolžna po uradni dolžnosti pridobiti aktualne informacije o stanju hrvaškega azilnega sistema.

12. Odločno prereka zavajajoče besedilo tožbe, ki "meša" dva ločena postopka: "ponovno vložitev prošnje" ter "vložitev ponovne prošnje". Medtem ko so pri ponovni prošnji res strožji dokazni standardi, to za ponovno vložitev prošnje ne velja. Kot prepozne zavrača tožnikove navedbe, da se kot dvajsetletnik neizmerno boj hrvaške policije. V zvezi s tem navaja, da tožnik niti med upravnim postopkom niti v tožbi ni izpostavil okoliščin, na podlagi katerih bi lahko njegova starost kakorkoli odločujoče vplivala na njegovo obravnavo v sistemu mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče v sodbi I U 640/2023 z dne 3. 1. 2024 mlajših polnoletnih oseb, ki nimajo posebnih potreb, ni prištelo k ranljivim osebam. V nadaljevanju se tožena stranka vsebinsko opredeljuje do informacij, ki jih je tožnik priložil tožbi in jih zavrača kot nerelevantne. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

_Presoja sodišča_

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika in vpogledalo predlagane spletne strani.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

16. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

17. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga že zato v to državo ne sme vrniti.

18. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20033). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Dublinsko uredbo, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe).

19. V obravnavani zadevi je iz podatkov centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20134). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, ni vložil, ampak je to storil šele v Republiki Sloveniji.

20. Med strankama ni sporno, da: (1) je bil tožnik na Hrvaškem, preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito; (2) je bil 30. 9. 2023 vnesen v centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in (3) da je ta država svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe5, v katerem je ta država kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7

21. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 sprejelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Dublinske uredbe ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

22. Sporna je pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

24. Tako Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12 Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).

25. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnikove navedbe, da so ga hrvaški policisti po tem, ko so ga prijeli ob nelegalnem prehodu bosansko - hrvaške meje, vrgli v hladno deročo reko in mu vzeli telefon, tudi po presoji sodišča ne morejo biti relevantne. Nanašajo se namreč na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe).

26. Sodišče pritrjuje tožniku, da njegova izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov vržen v hladno deročo reko (po svojih besedah naj bi bil na robu smrti), da so mu odvzeli telefon, da mu niso zagotovili tolmačenja policijskega postopka v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe. Tožena stranka se je do teh tožnikovih trditev prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila. Pravilno je obrazložila, da predaja na podlagi omenjene uredbe zagotavlja, da tožnik ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. 27. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena tožene stranke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov (ki se nanašajo na ilegalno prečkanje hrvaško - bosanske meje in na policijsko obravnavo, ko je imel tožnik še status tujca), tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

28. Te ocene ne morejo omajati tožnikove trditve o tem, da naj bi njegovo skupino, le kakšen kilometer pred hrvaško - slovensko državno mejo zopet prijela hrvaška policija in jo odpeljala stran od meje, globlje v hrvaški gozd. Od tam naj bi skupina potrebovala 5 ur, da je dosegla državno mejo Republike Slovenije. Tudi če je do opisanega dogodka res prišlo, bi navedeno ravnanje policije lahko predstavljalo kvečjemu neprijetno izkušnjo za tožnika, ne pa sistemske pomanjkljivosti, ki preprečuje njegovo predajo na Hrvaško. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.13 Po presoji sodišča iz tožnikovega posplošenega opisa tega dogodka pa zahtevana minimalna intenzivnost ni razvidna.

29. Ne glede na to pa se sodišču ob tem postavlja vprašanje ali bi do zgoraj navedenega dogodka prišlo tudi, če bi tožnik ob ponovnem prijetju predložil dokument, ki mu ga je izročila hrvaška policija po oddaji prstnih odtisov. Tožnik je sprva izpovedal, da natančne vsebine tega dokumenta ne pozna, vendar pa je po tem, ko mu je tožena stranka na naroku predložila fotokopijo hrvaškega potrdila o njegovi registraciji, potrdil, da je predloženi dokument po izgledu enak tistemu, ki ga je prejel od hrvaške policije14. Zaslišan na glavni obravnavi je negotovo povedal, da je ta dokument neznano kje izgubil. Sodišče mu v tem delu ni moglo verjeti, saj njegova izpoved v tem delu ni bila prepričljiva. Zaslišan npr. ni znal pojasniti zakaj v Turčiji ni prijavil kraje svojega potnega lista. Glede na to, da tožnik na poti iz Maroka prosi za mednarodno zaščito, so vsi dokumenti, ki mu jih na poti izročijo varnostni organi, že zlasti pa njegovi osebni dokumenti, zanj ključnega pomena in bi moral z njimi ravnati z vso skrbnostjo. Zelo verjetno je, da bodo varnostni organi katere koli države drugače postopali z osebo, ki izkaže svojo identifikacijo in se na ozemlju njihove države zadržuje zakonito, kot s tistim, ki tega ne stori.

30. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, ker ga je strah hrvaških policistov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo, v hrvaškem azilnem domu pa ni bil nastanjen15. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe, ga ne bodo sprejeli policisti, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Kot izhaja iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023, prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.

31. Tožnik v tožbi izpostavlja tudi slabe razmere v azilnem domu Porin. Sklicuje se na prezasedenost in umazanijo v azilnem domu. Sodišče sicer tudi samo meni, da so se razmere v EU v zadnjem obdobju spremenile v tem smislu, da je vedno več beguncev iz raznih držav, med njimi tudi prosilcev za mednarodno zaščito, kar je splošno znano dejstvo, vendar pa je to težava, s katero se soočajo tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo, in ne samo republika Hrvaška. Posledično temu imajo tudi druge države težave z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in v tem pogledu po presoji sodišča Republika Hrvaška ni na slabšem od drugih držav, vključno s Slovenijo. Zaradi tega še ni mogoče trditi, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tožniku zaradi tega grozila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da predstavljajo merila o tem, ali so razmere tako slabe, da prosilcu grozi tovrstna nevarnost, tisti viri, ki izhajajo iz podatkov iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

32. Upoštevaje sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011), tožnik neutemeljeno domneva, da mu ne bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo kršeno načelo nevračanja. Njegovo sklicevanje na omenjeno sodbo ESČP je neobrazloženo, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Tudi sicer pa ta sodba ne more biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema.

33. Tožnik v tožbi citira več različnih virov in poročil, iz katerih naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški ali pa neprimeren odnos hrvaških organov do beguncev. Sodišče teh navedb ni štelo kot nedovoljene tožbene novote, saj tožnik na svojem osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca in kot prava neuka stranka tedaj ni mogel poznati teh virov, zato jih iz opravičenih razlogov ni mogel citirati že prej. Sodišče se zato tudi do teh virov, citiranih v tožbi, opredeljuje, zaradi enakopravnega obravnavanja obeh strank v postopku pa je sodišče upoštevalo tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in njene dokazne predloge, četudi jih ni pridobila v upravnem postopku.

34. Tožnik v tožbi povzema informacije o onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov. Te informacije po presoji sodišča za ta primer niso relevantne, saj bo imel v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status od tistih oseb, ki šele pridejo v Hrvaško iz BiH ali Srbije. Na Hrvaško bo predan v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopanju do postopka za mednarodno zaščito. Glede citiranja informacij o postopkih pred nacionalnimi sodišči posameznih evropskih držav pa sodišče pojasnjuje, da se te sodbe nanašajo na posamezne primere glede na okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera in jih ni mogoče posploševati za obravnavo vseh prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Prav tako za ta primer niso relevantne informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci, saj je sodišče že pojasnilo, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena presoja, kako ravnajo hrvaški organi z osebami takrat, ko te že imajo status prosilca za mednarodno zaščito.

35. Tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da pred izdajo izpodbijane odločitve ni pridobila nobenih informacij o razmerah na Hrvaškem. Glede na to, da tožnik niti ni bil nastanjen v azilnem domu, niti se njegova prošnja za mednarodno zaščito še ni začela obravnavati in tako ni imel še nobenih izkušenj kot prosilec za mednarodno zaščito, tožena stranka v upravnem postopku ni imela razloga, da bi dodatno pridobivala informacije o tem, kako so obravnavane osebe po tem, ko že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov tudi ni bilo nobene potrebe, da bi morala tožena stranka dodatno zahtevati od hrvaških organov informacije glede razmer, v katerih bo tožnik obravnavan v tej državi. Tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenih informacij o tem, kako so obravnavane osebe na Hrvaškem, ko imajo že status prosilca za mednarodno zaščito, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni preverjala relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi.

36. Sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti. Tožnik je na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je do nasilnega ravnanja hrvaške policije (ko naj bi ga ta vrgla v hladno deročo reko in mu vzela telefon) prišlo ob prvem poskusu prečkanja bosansko - hrvaške meje, in da mu je iz BiH na Hrvaško uspelo priti v tretjem poskusu. Dejal je, da takrat hrvaška policija do njih ni bila nasilna. Po prijetju jih je en dan zadržala na policijski postaji, brez da bi jim dala hrano, vendar pa je za hrano tudi niso zaprosili. Naslednji dan jih je policija odpeljala na drugo lokacijo. Tam so jim odvzeli prstne odtise in jih zavedli v evidenco Eurodac. Tožnik v azilni dom v Zagrebu ni odšel, temveč se je skupaj z drugimi iz skupine napotil proti Sloveniji. Glede na ugotovljen potem dogajanja ne more imeti izkušenj, ki bi izkazovale sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Sodišče je zgoraj že obrazložilo, zakaj se kot sistemska pomanjkljivost ne more šteti zatrjevano ravnanje hrvaških policistov, ko naj bi v bližini slovenske meje zopet prijeli tožnikovo skupino in jo odvedli nazaj gozd.

37. V zvezi z tožbenimi navedbami, da se lahko zgodi, da bi tožnika hrvaški organi ob vrnitvi na Hrvaško poslali nazaj v BiH, ter v zvezi z navedbo, da pri svoji obravnavi na Hrvaškem ni imel tolmača za arabski jezik, sodišče pojasnjuje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku in bo imel možnost vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite, po doslej znanih podatkih pa še nobena oseba, ki je bila vrnjena na Hrvaško v dublinskem postopku, ni bila žrtev nezakonitega vračanja v BiH. V primeru, če bo tožnik vrnjen v dublinskem postopku, bo imel enake pravice kot v Republiki Sloveniji, torej mu bo zagotovljen tudi tolmač in mu bo omogočeno razumevanje azilnega postopka.

38. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

39. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

41. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Sklicuje se na tožbene navedbe in navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda. V Republiki Hrvaški bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Njegov zahtevek ni očitno neutemeljen, zato mora imeti pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, saj bi sicer prišlo do kršitve 13. člena EKČP. 42. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba. 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 4 V skladu s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Dublinske uredbe med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 13 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 15. 14 Gre za Potrdilo o registraciji, ki ga je 30. 9. 2023 izdala hrvaška policija in iz katerega izhaja, da je tožnik tega dne v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. 15 Sodišče je sprejelo tožnikov ugovor, da on slovenski policiji ni izjavil, da ga je Republika Hrvaška registrirala kot prosilca in ga napotila v azilni dom v Zagrebu. Uradni zaznamek Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto z dne 1. 10. 2023 (ki je del upravnega spisa) namreč ni podpisan. Podpisal ga ni niti policist T. T., ki naj bi ga to listino sestavil niti tožnik, na katerega se ta uradni zaznamek nanaša.