Jedro

Izvedensko mnenje, da je bil tožnik v spornem obdobju za delo zmožen, je skladno z medicinsko dokumentacijo in upoštevani so pogoji dela, pod kakršnimi tožnik dela in pod kakršnimi se nasploh delo orodjarja opravlja. Tožnik v spornem obdobju ne bi bil zmožen le dela s kalilno pečjo in varjenja, česar pa v spornem obdobju sploh ne bi delal. Tožbeni zahtevek na ugotovitev bolniškega staleža v spornem obdobju je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 8. 10. 2009 in prvostopna odločba iste opr. št. z dne 23. 7. 2009 v delu, v katerem je bilo odločeno, da je od 25. 7. 2009 dalje zmožen za delo in da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za poln delovni čas tudi od 25. 7. 2009 do 8. 10. 2009. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnik je nastopil bolniški stalež 3. 3. 2008. Do tedaj dalje je v bolniškem staležu vse do danes z izjemo tega spornega obdobja (ob letnem dopustu od 6. 11. do 28. 11. 2008 ter od 9. 10. do 31. 10. 2009), to pa ves čas iz istih razlogov oziroma zaradi istih bolezenskih težav, zaradi katerih ni zmožen za svoje delo. Tožnik je ves čas postopka opozarjal, da bi toženec moral zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi se tožnikovo zdravstveno stanje po 24. 7. 2009 izboljšalo, v primerjavi s predhodnimi izvidi in v čem naj bi to domnevno izboljšanje vplivalo na tožnikovo delovno zmožnost. Toženec ni zadostil temu bremenu in bi zato moralo sodišče že iz tega razloga ugoditi tožbenemu zahtevku. Bistveno v zadevi je, da se tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju ni izboljšalo in nasprotnega toženec ni dokazal, sploh pa tudi ne konkretiziral. Tudi sodni izvedenci na to vprašanje niso podali odgovora, sodišče pa tega vprašanja z izvedenci ni razčistilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da toženec ni pojasnil, v čem naj bi se kazalo izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju, gre pa za odločilna dejstva, o katerih sodba nima razlogov in gre za kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, med drugim tudi iz razloga, ker si izvedenci, ob tem, da podajajo kategorično mnenje glede delodajalčeve zmožnosti prilagoditve dela in delovnih pogojev tožniku, sploh niso predhodno ogledali delovnega mesta tožnika in celotnega delovnega okolja. V tem delu je njihova ocena o delodajalčevi zmožnosti zagotoviti tožniku delo z omejitvami, podana na pamet in brez vsakršnih preverjenih dejstev. Nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovnih ugotovitev izvedencev, na katere je tožnik podrobno opozoril v svoji četrti pripravljalni vlogi, sodišče ni odpravilo niti z neposrednim zaslišanjem izvedencev. Bistveno je, da tožnikov delodajalec tožniku ni mogel in mu ne more zagotoviti dela z omejitvami, o katerih govorijo izvedenci, sodba pa tudi o tem nima razlogov, čeprav gre za odločilno dejstvo. Izvedenka dr. A.A. tudi med zaslišanjem ni podrobno pojasnila, zakaj naj bi bil tožnik zmožen za svoje delo glede na opisano delo in glede na izvide, ki so bili na razpolago. Tako se njenega mnenja sploh ne da preizkusiti. Na koncu je suhoparno omenila, da TSI ne vpliva na delovanje ščitnice, vpliva pa lahko na delovanje oči. Tega vpliva pa pri tožniku ni podrobneje pojasnila, čeprav je iz listin v spisu razvidno, da je bil izvid TSI dne 2. 7. 2009 bistveno slabši od izvidov dne 23. 4. 2009 in 22. 10. 2009, oftalmolog pa je v svojem izvidu dne 1. 7. 2009 izrecno navajal, pod kakšnimi pogoji oziroma omejitvami bi bil tožnik tedaj sposoben za delo. Tožnik je bil 2. 7. 2009 naročen na kontrolni pregled 22. 10. 2009, kar tudi dokazuje, da zdravljenje tedaj še ni bilo končano. Izvedenec dr. A.C. je med zaslišanjem ponovil mnenje, da naj bi bil tožnik sposoben za delo s predlaganimi omejitvami. Pri tem stališču je vztrajal, ne da bi to podrobneje pojasnil tudi potem, ko so mu bile predočene tožnikove pripombe na izvedensko mnenje, da mu delodajalec ne more zagotoviti dela z opisanimi omejitvami. Pri tem je pojasnil, da ni opravil ogleda delovnega mesta in delovnega okolja zato, ker to ni bila zahteva sodišča, kar je z vidika izvedenčevega dolžnega ravnanja s skrbnostjo strokovnjaka, povsem nesprejemljivo. Za ta ogled izvedenec ne potrebuje naloga sodišča. Tako izvedenec sploh ni ugotavljal dejanskih pogojev dela tožnika, specifičnosti njegovega delovnega okolja ter organizacije delodajalčevega delovnega procesa, ampak je izhajal iz nekakšnih povprečnih oziroma splošnih predstav o tožnikovem delu in delovnih pogojih. Da je izvedenčevo mnenje brez trdne podlage ter sloni na nepreverjenih in neresničnih predstavah o tožnikovem delovnem okolju, kaže tudi dejstvo, da izvedenec govori o tožnikovem delu le z zaslonsko opremo pri natančnejših aparaturah, čeprav so pri tožnikovem delu orodjarja vsi stroji še mehansko krmiljeni in ni nobene zaslonske opreme. Če bi izvedenec opravil ogled, bi izhajal iz pravih okoliščin tožnikovega delovnega mesta. Ob tem je treba poudariti, da pogojevanje tožnikove delovne zmožnosti z omejitvami že po osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da tožnik ni bil zmožen za svoje delo. V postopku za odobritev bolniškega staleža ugotavljanje morebitnih omejitev, pod katerimi naj bi bil delavec zmožen za delo, ni relevantno. Ker izvedensko mnenje ni pravilno, popolno in argumentirano odgovorilo na navedena bistvena vprašanja, bi sodišče moralo slediti predlogu tožnika in naložiti izvedencem dopolnitev mnenja po predhodnem ogledu delovnih pogojev in delovnega okolja tožnika. Če bi izvedenec opravil ta ogled, bi lahko tudi sam ugotovil, da delovnega mesta orodjarja pri tožnikovem delodajalcu ni mogoče prirediti tožnikovim zmožnostim, ker se pri večini opravil pojavljajo iste nevarnosti in obremenitve, ki škodljivo in obremenjujoče delujejo na delavčev organizem, kot na primer pogosto pripogibanje, dvigovanje, prenašanje bremen, delo v predklonu in stoje, senzorne obremenitve, mehanske nevarnosti, toplotno in svetlobno sevanje, škodljivi plini in pare. Tožnika ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto, ker je delodajalec majhno podjetje, v katerem opravljata delo orodjarja poleg tožnika le še dva delavca, nosilka dejavnosti opravlja izključno administrativna dela, preostalo delovno mesto konstruktor – erozija pa za tožnika ni primerno, ne po zahtevnosti, ne po ekoloških pogojih ter drugih obremenitvah v zvezi s tem delovnim mestom. Delovno mesto orodjar pri delodajalcu ni tipično delovno mesto orodjar, saj poleg delovnih nalog tipičnega orodja, obsega tudi vsa dela ključavničarja, ker to zahteva delovni proces ter majhnost podjetja. Opis del in nalog orodjarja, ki zelo pogosto vključuje tudi vsa ključavničarska opravila, je razviden iz ocene tveganja, iz česar so razvidne tudi obremenitve posameznih dejavnikov ter stopnje teh obremenitev. Poleg tega so pri delih in nalogah orodjarja vsi stroji še mehansko krmiljeni, tako, da ni zaslonske komandne opreme, ki bi olajšala senzorne obremenitve, saj je potrebna lokalna osvetlitev ter stalen natančen vid pri opravljanju nastavitev in drugih del orodjarja. Če bi izvedenci opravili predlagani ogled, bi lahko sami prišli do teh ugotovitev. Tožnik vztraja, da se v nakazanih smereh dopolni izvedensko mnenje po opravljenem ogledu delovnega mesta in delovnega okolja. Poleg tega bi moralo sodišče zaslišati tudi tožnikovo osebno zdravnico dr. B.A., ki bi lahko podrobneje pojasnila tožnikovo stanje v spornem obdobju, zlasti iz vidika primerjave s predhodnim in poznejšim obdobjem, ko je bil nezmožen za delo. Pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato lahko tožnik dokazuje svoje trditve z vsemi razpoložljivimi dokazi. Osebna zdravnica bi potrdila, da je bilo ob zadnjem opisu v tožnikov zdravstveni karton 20. 7. 2009 njegovo zdravstveno stanje takšno, da mu še vedno ni dovoljevalo dela na njegovem delovnem mestu, da so bili takšni tudi izvidi specialista, saj je oftalmolog odsvetoval delo v prahu, da se je tožnik ves čas obravnaval pri specialistih in da tudi njegovo nadaljnje zdravljenje dokazuje, da v poteku bolezni tudi v poletnih mesecih 2009 ni bilo izboljšanja, da bi brez nevarnosti za poslabšanje svojega zdravstvenega stanja lahko opravljal svoje delo. Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je ob ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo pravno pomembno vse delo, ki ga tožnik opravlja. Tudi če bi bil tožnik glede na zdravstveno stanje začasno nezmožen le za posamezne naloge iz svojega dela, bi mu bilo potrebno priznati začasno nezmožnost za delo tudi v primeru, da te naloge ne bi predstavljale pretežnega delokroga delovnega procesa. Pri tem pa začasna nezmožnost za delo, ko gre za vprašanje upravičenosti do njenega podaljšanja, ni odvisna od morebitnega nenadnega poslabšanja v zdravstvenem stanju, pač pa zgolj od vprašanja, ali se je zdravstveno stanje izboljšalo v tolikšno meri, da je prišlo do povrnitve delovne zmožnosti. Sklicuje se na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 219/2005. Sodišče prve stopnje bi zato moralo najprej ugotoviti, ali se je tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju izboljšalo, in če se je, ali se je toliko, da bi bil zmožen opravljati vsa dela, ki sodijo v okvir njegovega delovnega mesta. Sodišče tega ni upoštevalo in sodba v tej smeri nima razlogov, gre pa za odločilna dejstva. Pri tem znova opozarja na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago toženca, ki v tej smeri sploh ni podalo ustrezni navedb. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni zaslišalo dr. A.D., ki je lahko tudi sama ugotavljala tožnikovo zdravstveno stanje in sicer, ko je zdravniška komisija pod njenim vodstvom ob tožnikovi udeležbi na obravnavi, pred komisijo dvakrat spremenila mnenje imenovane zdravnice. Tožnikove zgoraj navedene dokazne predloge je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebne, pri čemer pa te svoje odločitve ni obrazložilo v skladu z 287. členom ZPP, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče tako ni obrazložilo, zakaj predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na ugotovitev odločilnih dejstev v tej zadevi. S tem, ko je nedopustno zavrnilo navedene dokazne predloge, je sodišče kršilo tudi tožnikovo pravico do izjave po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni tudi kršitev tožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Zmotno je stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženec je v izpodbijanih odločbah in sicer v odločbi imenovanega zdravnika z dne 23. 7. 2009 odločil, da je tožnik od 3. 7. 2009 do 24. 7. 2009 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in od 25. 7. 2009 dalje zmožen za delo, takšno odločitev pa je z dokončno odločbo z dne 8. 10. 2009 potrdil kot pravilno in zakonito in zavrnil tožnikovo pritožbo. Nasprotno pa je tožnik vztrajal in zatrjeval, da po 25. 7. 2009 ni bil zmožen za delo. V okviru te trditvene podlage, da ni zmožen za delo po 25. 7. 2009 in glede na obseg odločitve z izpodbijanima odločbama toženca, je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze. Nasprotno pa toženec ni zatrjeval, da se je tožniku zdravstveno stanje izboljšalo, pač pa, da je bil v obdobju od 25. 7. 2009 zmožen za delo.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 10. 2009 ter prvostopne odločbe z dne 23. 7. 2009 in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku.

Pravna podlaga za odločanje je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 – prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju pravila). Začasna nezmožnost za delo je posledica zdravstvenega stanja posameznika, ki nastane zaradi bolezni ali poškodbe oziroma poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, ki so zavarovalni primeri iz 13. člena ZZVZZ. O tem, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo oziroma ali je bil pri njem utemeljen takoimenovani bolniški stalež, je sodišče prve stopnje, ker samo nima tega znanja (254. člen ZPP) in ker je bil tožnik ves čas od 3. 3. 2008 in tudi po spornem času v bolniškem staležu, postavilo izvedenski organ in sicer Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v … . Ta je v sestavi specialistke oftalmologinje, specialistke interne ter nuklearne medicine in specialista medicine dela, prometa in športa po proučitvi celotne zdravstvene in ostale dokumentacije v spisu ter po opravljenem osebnem pregledu tožnika ocenila, da je bil v spornem obdobju in tudi še sedaj zmožen za predlagano delo, brez dela v izrazito neugodnih klimatskih pogojih, zaprašenosti, plinih, parah, aerosolih, ki lahko nastajajo pri nekaterih oblikah varjenja in kaljenja. Za vsa ostala dela v delavnici, kjer ni prepiha, brutalne sončne svetlobe, ekstremnih fizičnih obremenitev, je bil tožnik zmožen brez tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja v polnem delovnem času. Specialistka za interno in nuklearno medicino ter specialist medicine dela, prometa in športa pa sta bila še zaslišana v zvezi s pripombami, ki jih je dal tožnik na podano mnenje. Specialistka interne in nuklearne medicine je poudarila, da so bili izvedenci mnenja, da je bil tožnik zmožen za delo in je enako zmožen za delo, ki ga je podrobno opisal v pripombah, ker je bila ščitnična bolezen v spornem obdobju stabilna in tudi tirologi v izvidih niso nikjer navedli, da bi bil potreben bolniški stalež in poudarila, da je tožnik v fazi stabilizacije in da bo moral celo življenje jemati zdravila. Tako, da je izvedenka pojasnila, zakaj naj bi bil tožnik zmožen za delo in ne drži nasprotna pritožbena trditev, da tega dr. A.A. ni pojasnila ter da se njenega mnenja ne da preizkusiti.

Izvedenec dr. A.C., specialist medicine dela, prometa in športa pa je pojasnil, da so pri mnenju upoštevali zadnja dva izvida in sicer izvid oftalmologa z dne 1. 7. 2009, v katerem je zapisal, da je tožnik zmožen za delo, da pa naj se pri delu izogiba močni svetlobi, prahu, dražečim plinom, hlapu in vetru in pa izvid nuklearne medicine, iz katerega izhaja, da je vrednost ščitničnih hormonov v mejah normale in da je utrujen in da se mu potijo roke. Zaslišani izvedenec je poudaril, da so izvedenci sledili opisu tožnikovega dela, iz katerega povzema, da je le delo s kalilno pečjo tisto, ki ne ustreza priporočilom pulmologa (verjetno oftalmologa). Glede na opis, ki ga je za svoje delo dal tožnik ob osebnem pregledu pa je ocenil, da tožnik v tem obdobju ne bi varil in da bi ob minimalnih ekoloških pogojih, ki so v urejenih delavnicah zagotovljeni, ob možnosti razporejanja na ustrezna opravila, ter ob upoštevanju odnosa z delodajalcem, delo lahko opravljal. Tožnik je sicer nasprotoval ugotovitvam v izvedenskem mnenju in to poudarja tudi v pritožbi, da mu delodajalec ne more zagotoviti dela pod takimi pogoji oziroma omejitvami, vendar konkretno ugotovitvam za posamezno omejitev, ki jo je podrobno obrazložil zaslišan specialist medicine dela, prometa in športa, ni ugovarjal, za svoje trditve, da mu delodajalec ne more zagotoviti dela pod takimi pogoji, pa ni ponudil nobenih dokazov. Zaslišani izvedenec je posebej obrazložil razloge, zakaj si izvedenci delovnega mesta niso ogledali in sicer med drugim, ker je bilo na osebnem pregledu delovno mesto predstavljeno s strani tožnika in ker izvedenci podobna dela tudi poznajo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz, da si izvedenci tožnikovo delovno mesto, še neposredno ogledajo. Kot je pojasnil zaslišani izvedenec, so izvedenci na podlagi izvidov ustreznih specialistov ocenili, da je obdobje, ko je bil pri tožniku bolniški stalež neobhodno potreben, končano. Vztrajal je, da je tožnikovo delo prvenstveno orodjarsko delo s preciznimi stroji, pri katerih je potreben lokalni vir svetlobe, pri drugih pa večje svetlobne obremenitve niso potrebne. Pri brušenju in rezkanju ne nastajajo prašni delci, ki bi predstavljali tveganje za očesno veznico in sicer naj bi se pri teh delih uporabljala zaščitna očala s stransko zaščito, kar onemogoči padec tujka v oči, direktne sončne svetlobe se običajno v delovnih okoljih ne najde, drugi viri svetlobe pa so v tovrstnih obratih dokaj nizki. Izvedenec je poudaril, da kot orodjar tožnik opravlja različna opravila, kjer ni izpostavljen močni svetlobi, prahu, dražečim plinom, hlapom in vetru. Takšni izpovedi tožnik na glavni obravnavi ni ugovarjal, niti temu, da ne dela pri aparaturah z zaslonsko opremo, ampak to prvič navaja šele v pritožbi. Gre za novoto, ki jo glede na 337. člen ZPP ni mogoče upoštevati.

Na vse pripombe sta izvedenca ustrezno odgovorila in pojasnila razloge za podano mnenje, ter odgovorila na odprta vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah na mnenje, odgovorila pa sta tudi na vprašanja, zastavljena s strani tožnika neposredno na obravnavi. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave tožnik vprašanja glede izboljšanja zdravstvenega stanja ni postavil. Prav tako tožnik dr. A.A. ni posebej postavil vprašanja o vplivu na oči. Je pa izvid oftalmologa z dne 1. 7. 2009 in njegove ugotovitve v celoti povzel specialist medicine dela prometa in športa in glede na ugotovitve oftalmologa v tem izvidu, ugotavljal tožnikovo zdravstveno stanje in delazmožnost za delo za vsako omejitev posebej, ki jo je navedel oftalmolog in se nanašajo na obolenja oziroma težave z očmi. Smiselno pa je glede izboljšanja zdravstvenega stanja odgovoril s tem, ko je pojasnil, da so izvedenci na podlagi izvidov ocenili, da je obdobje, ko je bil bolniški stalež pri tožniku neobhodno potreben, končano. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo takšnemu mnenju sodnih izvedencev, ki so bili vsi ustrezne specialnosti. Mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo (izvid oftalmologa in nuklearne medicine), upoštevani so pogoji dela, pod kakršnimi tožnik dela in pod kakršnimi se nasploh delo orodjarja opravlja. Edino dela s kalilno pečjo in varjenja tožnik v spornem obdobju ne bi bil zmožen opravljati, teh del pa v spornem obdobju, kot je izpovedal zaslišani izvedenec in temu tožnik ni nasprotoval, ne bi delal, vsa ostala dela v urejenem okolju pa bi lahko opravljal. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, je utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem predsednice zdravstvene komisije dr. A.D., ker v sestavi zdravstvene komisije pri odločanju o spornem bolniškem staležu, ni sodelovala. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice in razloge za to ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi posebej razčistilo z obema izvedencema, ali spreminjata mnenje glede na pogoje dela, ki jih je tožnik podrobno opisal v pripombah na podano mnenje. Ogled delovnega mesta torej ne bi v ničemer vplival na samo mnenje, niti dodatno zaslišanje osebne zdravnice in predsednice zdravstvene komisije, ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave (list. št. 69), je sodišče po zaslišanju izvedencev, ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Tožnik pa, ne da bi vztrajal, da se izvedejo dodatni dokazi, na katere se sklicuje v pritožbi, je le uveljavljal absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokazov. Takšen ugovor, ki se v bistvu nanaša na 213. člen ZPP, je že sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Neutemeljeno pa se na to določbo ZPP sklicuje tudi pritožba, kot da je kršena pravica do izjave, čeprav se 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP ne nanaša na pravico do izjave in tudi v konkretnem primeru ni bila ta pravica kršena, niti pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.