Jedro

Začasna zadržanost z dela se veže tako na ugotovitev zdravstvenega stanja zavarovanca, kot ugotovitev, ali je na to zdravstveno stanje sposoben oziroma ni sposoben opravljati svojega, to je konkretnega dela (del) delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Navedeno ne izključuje pravice osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, da pri zavarovancu ugotovi zmožnost za delo kljub določenim omejitvam za posamezna opravila, res pa se to ne sme nanašati na opravila ali naloge, ki predstavljajo bistveno vsebino del delavca v okviru delovnega mesta oziroma vrste del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 23. 7. 2009 in 8. 10. 2009, in sicer v delu, v katerem je bilo odločeno, da je tožnik od 25. 7. 2009 dalje zmožen za delo, ter zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas tudi v obdobju od 25. 7. 2009 do 8. 10. 2009. V zvezi z dejanskimi ugotovitvami o tožnikovi zmožnosti opravljanja dela v spornem obdobju se je oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, upoštevalo tudi dodatno izpoved izvedencev dr. S. G. in dr. M. B., pri pravni presoji pa je upoštevalo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadal.) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003-PB in nadalj.).

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, sprejelo pa je tudi mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo na svojem delovnem mestu, vendar brez dela v izrazito neugodnih klimatskih pogojih, zaprašenosti, plinih, parah, aerosolih, ki lahko nastajajo pri nekaterih oblikah varjenja in kaljenja. Tožnik je sicer tem ugotovitvam nasprotoval, vendar ugotovitvam o posameznih omejitvah ni ugovarjal, za svoje trditve, da mu delodajalec ne more zagotoviti dela pod takšnimi pogoji, kot je izhajalo iz izvedenskega mnenja, pa ni ponudil dokazov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, to pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ki velja tudi za sodišče druge stopnje. Ves čas je opozarjal, da bi tožena stranka morala zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi se njegovo zdravstveno stanje po 24. 7. 2009 izboljšalo v primerjavi s predhodnimi izvidi. Sodišči sta zmotno kvalificirali bistvene dejanske okoliščine spornega razmerja, saj pogojevanje tožnikove delovne zmožnosti z omejitvami, ki jih ni mogoče zagotoviti, pomeni, da ni bil zmožen za delo. Tudi če bi bil glede na zdravstveno stanje začasno nezmožen za posamezne naloge, bi mu bilo treba priznati začasno nezmožnost za delo. Za primere, ko zavarovanec za svoje delo začasno ni niti popolnoma nezmožen niti popolnoma zmožen, je lahko aktualno le skrajšanje delovnega časa, ne pa ugotavljanje pod katerimi omejitvami in za katera dela iz svojega delokroga naj bi bil zmožen. Te omejitve se lahko ugotavljajo v invalidskem postopku. Sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotavljali vseh pravno pomembnih dejstev o tem, kako se je tožnikovo zdravstveno stanje v tem obdobju izboljšalo in ali bi bil zmožen opravljati vsa dela iz svojega delokroga. To predstavlja tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da mu ni bila kršena pravica do izjave, oziroma da s tem ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana tudi tedaj, ko sodišče ne upošteva strankinih trditev o relevantnih dejstvih in njenih dokaznih predlogov, ter s tem sodelovanja v dokaznem postopku. Sodišče je zavrnilo nekatere njegove dokazne predloge (za zaslišanje dr. A. R., dr. I. K. in ogled delovnega mesta), te odločitve pa tudi ni obrazložilo v skladu z 287. členom ZPP in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na ugotovitev odločilnih dejstev, v zvezi s tem pa je očitno napačno tudi stališče sodišča druge stopnje, da ne gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnil je, zakaj je bil potreben dokaz z ogledom delovnega mesta, prav v tem delu pa je bila ocena izvedencev o njegovi zmožnosti podana na pamet, le na podlagi predvidevanj. Nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovnosti ugotovitev izvedencev sodišče prve stopnje ni odpravilo niti z njihovim neposrednim zaslišanjem. Tožnikov delodajalec mu ni mogel in ne more zagotoviti dela z omejitvami, o katerih govorijo izvedenci. V ta namen je predlagal ogled in dopolnitev mnenja. Zlasti ogled je bil pomemben dokaz; v večini njegovih opravil se pojavljajo iste nevarnosti in obremenitve, ki škodljivo in obremenjujoče delujejo na njegov organizem. Izvedenci so izhajali le iz splošnega opisa del orodjarja, brez upoštevanja specifičnosti njegovega dela oziroma delovnega okolja, kar bi lahko ugotovili z ogledom. Stališče sodišča druge stopnje, da tožnik konkretno ni ugovarjal izvedencem glede posameznih omejitev in ni ponudil nobenih dokazov za trditev, da mu delodajalec ne more zagotoviti dela pod omejenimi pogoji, nima podlage v spisu, saj je ugovarjal vsem omejitvam in kot dokaz predlagal ogled izvedencev z dopolnitvijo mnenja v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2010. V tem delu je zato podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče sodišča druge stopnje, ki je brez obravnave ugotavljalo dejansko stanje in ugotovilo, da ogled v ničemer ne bi vplival na izvedensko mnenje, predstavlja tudi nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo zaslišati tudi tožnikovo osebno zdravnico dr. A. R., ki bi lahko podrobneje pojasnila njegovo stanje v spornem obdobju in ki ga je najbolj poznala. Iz enakih razlogov bi moralo zaslišati tudi dr. I. K., ki je v spornem obdobju osebno ugotavljala tožnikovo zdravstveno stanje ob obravnavah pred komisijo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se v reviziji povezuje s postopanjem sodišča v zvezi z zavrnitvijo tožnikovih dodatnih dokaznih predlogov in tem, da sodišči druge in prve stopnje zavrnitve teh dokazov nista ustrezno obrazložili.

7. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe nekoliko neustrezno oziroma pomanjkljivo obrazložilo, da glede na določbo drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, saj je določbo tega člena mogoče pravilno razumeti šele v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče svoj sklep o tem, da ne izvede ostalih predlaganih dokazov, obrazložiti, sicer pa o izvedbi dokazov ne odloča po diskrecijski pravici. Vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da je bilo za ugotovitev dejanskega stanja potrebno predvsem strokovno znanje sodnih izvedencev, sicer pa je na zadnji glavni obravnavi v skladu z določbo 287. člena ZPP ostale dokazne predloge kot nepotrebne oziroma nepomembne za odločitev tudi zavrnilo. V razlogih sodbe se je očitno oprlo na mnenje izvedencev, ki so pregledali medicinsko in ostalo dokumentacijo tožnika, tega osebno pregledali, prav na podlagi tega pa je sodišče obrazložilo, da ne bi bilo smiselno upoštevati tožnikovih predlogov, da se zasliši še njegovo osebno zdravnico in predsednico zdravstvene komisije. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da dejstvo, da mnenje sodnih izvedencev ne ustreza pričakovanju tožnika, ni dovolj tehten razlog za izvedbo dodatnih dokazov dejstvo. Nadalje je upoštevalo predhodne tožnikove pripombe na mnenje izvedencev in pojasnilo razloge, zakaj ni opravilo ogleda delovnega mesta – predvsem, ker so izvedenci razpolagali z opisom tožnikovega delovnega mesta, in ker je tudi tožnik ob osebnem pregledu podal opis svojega dela. Neizvedba predlaganih dokazov torej ni neobrazložena, zaradi česar je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tudi pritožbeno sodišče je na pritožbene očitke tožnika v zvezi s tem obrazloženo odgovorilo (1). Pri tem je med drugim sicer res neutemeljeno navedlo, da se s tožnikove strani očitane kršitve (sploh) ne morejo nanašati na pravico do izjave oziroma bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to (torej napačno stališče) še ne pomeni, da je bila ta kršitev tudi podana oziroma, da naj bi v zvezi s tem prišlo tudi do očitane bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje ustrezno utemeljilo in obrazložilo, zakaj ostali predlagani dokazi niso pomembni za odločbo. Tožnik je bil namreč pred podajo izvedenskega mnenja osebno pregledan in je ob tem pregledu podal opis svojega dela, sodišče druge stopnje pa je upoštevalo, da je nasprotoval ugotovitvam v izvedenskem mnenju, vendar ni ugovarjal posameznim omejitvam s strani sodišča naknadno zaslišanega izvedenca - specialista medicine dela, prometa in športa, za svoje trditve, da mu delodajalec ne more zagotoviti dela pod pogoji, ki jih je opisal izvedenec, pa ni ponudil dokazov. Te ugotovitve ustrezajo tožnikovim pripombam v četrti pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2010, kjer je izražal nestrinjanje z oceno izvedencev, da naj bi bil v spornem obdobju zmožen za svoja dela in navajal tudi, da njegovega delovnega mesta ni mogoče prirediti preostalim zdravstvenim zmožnostim, ker se pri delu pri večini opravil pojavljajo iste nevarnosti in obremenitve, vendar je bil v nadaljevanju postopka tudi izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa seznanjen s tožnikovimi pripombami. Kljub temu je izvedenec prof. dr. M. B. ob zaslišanju vztrajal pri dosedanjem mnenju in tudi obrazložil zavrnitev predlaganega ogleda delovnega mesta (2). Obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi s tem torej ni protispisna, tožnik pa je neutemeljeno uveljavljal tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na opisano dogajanje in dejstvo, da tožnik ni predložil dokazov svojega delodajalca o tem, da mu le ta ne bi mogel zagotoviti dela z manjšimi omejitvami, je bil utemeljeno zavrnjen predlagani dokaz z ogledom delovnega mesta. Ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

9. Pri materialnopravni presoji revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje. Revizije tudi sicer ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tem tožnik nasprotuje presoji sodišč druge in prve stopnje in zatrjuje, da tudi ugotovitve o začasni nezmožnosti za opravljanje posameznih nalog iz opisa delovnega mesta lahko vodijo le v priznanje začasne nezmožnosti za delo. Takšno stališče ni utemeljeno. V skladu z ZZVZZ in Pravili se pravica do nadomestila plače veže na ugotovitev osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, da zavarovanec ni sposoben opravljati svojega dela (33. člen ZZVZZ, drugi odstavek 137. člena in 232. člen Pravil). To pomeni, da se začasna zadržanost z dela veže tako na ugotovitev zdravstvenega stanja zavarovanca, kot ugotovitev, ali je na to zdravstveno stanje sposoben oziroma ni sposoben opravljati svojega, to je konkretnega dela (del) delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Navedeno ne izključuje pravice osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, da pri zavarovancu ugotovi zmožnost za delo kljub določenim omejitvam za posamezna opravila, res pa se to ne sme nanašati na opravila ali naloge, ki predstavljajo bistveno vsebino del delavca v okviru delovnega mesta oziroma vrste del. 10. Iz dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje, ki v tem delu povzemajo ugotovitve izvedencev, ne izhaja, da bi ugotovljene omejitve v spornem obdobju onemogočale tožnika pri opravljanje njegovega dela in da mu delodajalka (njegova mati) dela z omejitvami ne bi mogla zagotoviti. Pri presoji tožnikove začasne nezmožnosti za delo v času od 25. 7. do 8. 10. 2009 tudi sicer ni mogoče mimo dejanskih ugotovitev, da se v tem obdobju tožnik ni zglasil niti pri svojem osebnem zdravniku, še manj pa, da bi ga ta v skladu z 244. členom Pravil napotil na obravnavo k imenovanemu zdravniku!

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Zato tudi ni utemeljen očitek navedene bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje.

Op. št. (2): Že po tožnikovi pripravljalni vlogi, ki vsebuje pripombe zoper izvedensko mnenje, in po tem, ko jima je bila ta pripravljalna vloga tudi poslana, je bila poleg prof. dr. B. neposredno zaslišana tudi izvedenka dr. S. G. (glej obravnavni zapisnik z dne 17. 9. 2010), torej je nasprotno revizijsko zatrjevanje popolnoma neutemeljeno.