Jedro

Ker ni prišlo do opustitve kakšnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost. Vsak posameznik je v prvi vrsti odgovoren sam zase, ob vsakem škodnem dogodku ne obstaja nujno tudi odškodninsko odgovorna oseba.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Z. T., L., dolžna tožeči stranki Z. R., L., plačati odškodnino iz naslova negmotne škode v višini 5.216,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (10.4.2007) dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 41,71 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 147,78 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem druge stopnje, vse v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z odločbo z dne 13.10.2009 je sodišče prve stopnje s sklepom spremembo tožbe tožeče stranke, podano na naroku dne 9.7.2009, dovolilo, s sodbo pa razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino iz naslova negmotne škode v višini 5.216,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine za negmotno škodo (1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2007 dalje do plačila) pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino iz naslova gmotne škode v višini 12.518,78 EUR z zakonskimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni in pa podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino na osnovi gmotne škode v višini 12.518,78 EUR bruto, od katerega se odštejejo vsi davki in prispevki skladno z zakonom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve prve tožbe na sodišče do dneva plačila, v roku 15 dni. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 690,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožnik se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, s stroškovno posledico. Navaja, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prenizka in tudi ni v skladu s sodno prakso. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi dala ustrezne trditvene podlage. Tožnik je povedal, da ima položaj samostojnega podjetnika in je za to podal tudi ustrezne dokaze. Tožena stranka ni ugovarjala, da bi moral vtoževani znesek zmanjšati za kakršnekoli davke, temveč zgolj za prispevke iz naslova socialnega zavarovanja. Na navedeno je tožnik ustrezno odgovoril. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v obrazložitvi navedlo nekaj, česar tožena stranka ni ugovarjala, bistveno kršilo določbe postopka, enako pa tudi z zaključkom, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage.

Tožena stranka se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma upošteva tožnikovo soodgovornost za škodni dogodek. Navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, kaj je bil vzrok padca tožnika. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je padel ali na bonbonu ali na mokrih tleh. Natančno pa vzroka padca ni opredelil niti na prvem naroku. Sodišče je zaključilo, da ni pomembno, ali je bil vzrok bonbon ali mokra tla, toženka pa meni, da je vzrok padca pomemben, tako za ugotovitev obstoja protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke kot tudi njegove krivde. Sodišče je v posledici nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke krivdno odgovoren za škodni dogodek, ker ni poskrbel za varnost svojih obiskovalcev s tem, da bi bila tla pravočasno očiščena. Zavarovanec tožene stranke je primerno poskrbel za varnost svojih obiskovalcev, saj je imel organizirano redno čiščenje tal, čistilke so bile prisotne. Noben predpis ne nalaga zavarovancu tožene stranke, da bi moral vsak trenutek pobirati in čistiti za obiskovalci, kar bi bilo neživljenjsko pričakovati, prav tako pa je takšna skrbnost praktično neizvedljiva. Tla v trgovini niso bila mokra, temveč je bil na tleh majhen vlažen madež neznane brezbarvne snovi in pa bonbon modre barve. Tako vlažen madež kot bonbon pa sta se lahko na tleh znašla neposredno pred samim dogodkom. Zavarovanec tožene stranke bi res moral pričakovati, da se v trgovini kdaj kaj polije ali kdo kaj odvrže, vendar pa takih ravnanj in nezgod kupcev ni mogoče preprečiti, niti ni mogoče od zavarovanca zahtevati, da hodi za vsakim kupcem in pazi na to, ali bo kdo kako stvar odvrgel. Tožena stranka zato ne more biti krivdno odgovorna za nezgodo tožnika. Sodišče prve stopnje je menilo, da bi tožnik lahko opazil, da je na tleh bonbon in da so tla vlažna, če bi bil na tla pozoren, vendar pa mu soodgovornosti ni naložilo. Tožena stranka meni, da je tožnik vsaj soodgovoren za škodni dogodek, ki bi ga lahko s povprečno skrbnostjo preprečil, zato bi mu sodišče moralo naložiti vsaj sokrivdo. V posledici je napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po tožbenih trditvah je do škodnega dogodka prišlo dne 29.6.2006, ko je tožnik (z otrokom) nakupoval v prodajalni M. v L. Tožnik je v tožbi navedel, da je njegova poškodba "nastala zaradi zdrsa na samopostrežnem oddelku navedene trgovine kot posledica mokrih tal oziroma na tleh ležečega bonbona", "je spregledal, da so tla na določenem delu spolzka oziroma da se na tleh nahaja bonbon in je stopil na tisto mesto", "ne tožeča stranka ne uslužbenka prodajalne nista mogla ugotoviti, ali je šlo za spolzka tla ali za bonbon", kasneje na obravnavi dne 7.4.2009 pa še "tožeča stranka še danes ne more natančno vedeti, ali je prišlo do zdrsa zaradi prespolzkih tal ali pa je na tleh ležal bonbon in so tla postala spolzka šele potem, ko je tožnik stopil na bonbon in ga pod pritiskom svojega telesa zdrobil in ob zdrsu razmazal po tleh". Glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke pa, "da je do dogodka in posledične poškodbe prišlo zaradi nevarnega položaja, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke", na obravnavi dne 7.4.2009 pa "zavarovanec tožene stranke je ravnal malomarno, ko ni poskrbel za to, da bi bila tla v trgovini M. očiščena, suha oziroma na tleh ne bi ležali prodajni artikli, na katere lahko kupec, ki je zagledan v prodajne police stopi", "zavarovanec tožene stranke bi se moral in mogel zavedati, da lahko takšna posledica nastane in ni ravnal s skrbnostjo, kot se od njega pričakuje", "s svojim ravnanjem opustitvijo potrebne skrbnosti pa je povzročil tudi nevaren položaj, saj so neobrisana tla oziroma na tleh ležeč bonbon v položaju, ko je pozornost kupcev usmerjena drugam, ne na tla, v prodajne police, nevarna stvar".

Vsak lahko zahteva povračilo povzročene škode ob pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; da je škoda nastala; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode, pri čemer se ob dokazanih ostalih elementih, povzročiteljeva krivda domneva (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pri objektivni odgovornosti pa velja, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo že brez svoje krivde, samo zaradi določenih okoliščin, ki so na njegovi strani, v večini primerov zato, ker je imetnik nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (2. odstavek 131. člena OZ, 149. in 150. člen OZ).

V konkretnem primeru o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni mogoče govoriti. Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek so pravilni in zakoniti (3. odstavek, stran 5 sodbe).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožniku zdrsnilo ali na manjšem mokrem neobrisanem predelu tal ali pa na tleh ležečem bonbonu ter da je z opravljanjem trgovinske dejavnosti, zavarovanec tožene stranke prevzel dolžnost, da območje, katerega kupci uporabljajo, ko nakupujejo, redno vzdržuje, zavarovanec tožene stranke pa je to svojo dolžnost opustil, saj ni poskrbel, da bi bila tla pravočasno očiščena. Svoje odgovornosti se zgolj z zatrjevanjem, da so bile v bližini čistilke, ki so opravljale svoje delo, ni rešil, zato je tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo, po višini pa delno (1. odstavek 131. člena OZ).

Razlogovanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Povedano je že bilo, kateri so pogoji odškodninskega delikta. Oškodovanec mora dokazati nedopustno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med obema, ni pa mu treba dokazovati, da je povzročitelj škode kriv. Tožnik bi moral torej najprej dokazati obstoj prvih treh pogojev odškodninskega delikta, šele nato pa bi bilo na odgovorni osebi (toženi stranki), da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ). Tožniku to ni uspelo. Tožnik zavarovancu tožene stranke očita opustitveno ravnanje. V primeru opustitvenega ravnanja fizikalne vzročnosti ni, zato je treba v takšnem primeru vselej najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v konkretnosti nato tudi pripetil. V tej smeri tožnik ni zatrjeval ničesar, razen povsem pavšalnih očitkov, da je zavarovanec tožene stranke ravnal malomarno, ker ni poskrbel, da bi bila tla v trgovini očiščena. Tožnik celo ugiba, kako je sploh prišlo do škodnega dogodka, čeprav je dokazno breme za to seveda na njem. Sodišče prve stopnje prav tako povsem pavšalno ugotavlja, da je z opravljanjem trgovinske dejavnosti zavarovanec tožene stranke prevzel dolžnost, da območje, katerega kupci uporabljajo, redno vzdržuje. To pa za zaključek o nedopustnem oziroma protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke ne zadostuje. Res je dolžnost zavarovanca tožene stranke, da tla prodajalne redno vzdržuje, vendar, katero pravno pravilo zavarovancu tožene stranke nalaga, da je čistilka vsak trenutek prisotna ob vsaki prodajni polici, ob vsakem kupcu, za primer, da kaj pade s police ali kupcu iz rok, se razmaže ali polije po tleh? Tega tožnik ne pojasni, takšnega pravnega pravila tudi ne pove sodišče prve stopnje. Takšnega pravnega pravila ni in ga tudi ne more biti, ker bi bilo neživljenjsko in v praksi neizvedljivo, kot to upravičeno izpostavi tožena stranka v pritožbi. Če zavarovanec tožene stranke v praksi ni postopal na takšen način, ni opustil nobene obveznosti, ki bi mu jo nalagal pravni red. Prav nobene podlage, ne trditvene in ne dokazne, ni za zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da bi bila tla pravočasno očiščena - nobene trditve ni bilo npr. o tem, da je bil (majhen) moker madež ali bonbon na tleh že toliko časa, da bi ga zaposleni morali opaziti ali da so bili nanj opozorjeni, pa so opustili dolžnostno ukrepanje. Življenje je nevarno, vsak posameznik je v prvi vrsti odgovoren sam zase, škodni dogodki se često pripetijo, ne da bi bilo mogoče odgovornost komurkoli pripisati. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

Tožnik torej ni zadostil ne trditvenemu in ne dokaznemu bremenu v zvezi z nedopustnim ali protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke, tako tudi ni izkazal vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V posledici je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sedaj je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške in sicer v višini 41,71 EUR, torej v višini kot je stroške odmerilo že sodišče prve stopnje (1. odstavek 154. člena ZPP).

Ker je tožena stranka tudi s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi te stroške, in sicer v višin sodne takse za pritožbo 147,78 EUR. Oboje stroške je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni po prejemu sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.