Jedro

Po presoji revizijskega sodišča tožničina revizija utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo s svojo odločitvijo, da se priznajo zakonite zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od datuma seje sodišča druge stopnje, to je v tem primeru 9.6.1994. Po določilu 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (dalje: ZOR), dolguje tožnik mimo glavnice tudi zamudne obresti, kadar je v zamudi z izpolnitvijo. V zamudi s plačilom pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je glede na načelno mnenje Zveznega in republiških vrhovnih sodišč bivše Federacije od dne izdaje odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odmerjena taka odškodnina. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru obravnavo zaključilo in izdalo sodbo 16.12.1993, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnice navedeno sodbo delno spremenilo tako, da je za dve obliki nepremoženjske škode delno zvišalo odškodnini na seji senata 9.6.1994. Spremenjeni del svoje odločitve je oprlo na tisto dejansko in pravno stanje, kakršni sta bili v času odločanja na prvi stopnji, to je 16.12.1993. Glede na to ter v povezavi s spredaj navedenim pravnim mnenjem, bi moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi od celotne priznane odškodnine zamudne obresti od 16.12.1993 dalje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zato sodba sodišča druge stopnje v odločbi o zakonitih zamudnih obrestih glede glavnice spremeni tako, da te tečejo od celotne dosojene odškodnine (8,800.000,00 SIT) od 16.12.1993 dalje.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo toženki, da ji mora plačati skupaj 6,000.000,00 SIT odškodnine in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 2,000.000,00 SIT, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 3,300.000,00 SIT in za strah 700.000,00 SIT, medtem ko je višje zahtevke iz teh naslovov ter zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na tožničino pritožbo zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti na 4,000.000,00 SIT, odškodnino za strah pa na 1,500.000,00 SIT ali skupaj na 8,800.000,00 SIT, medtem ko je pritožbo v preostalem delu, pritožbo toženke pa v celoti, zavrnilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da se ji prizna celotna zahtevana odškodnina 27,000.000,00 SIT. V reviziji izvaja, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili določb 200. člena ZOR, ker nista dosodili pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. V reviziji opisuje aktivnosti, ki jih je tožnica izvrševala pred prometno nesrečo: udeleževala se je pohodov v hribe, obdelovala je njivo, vozila se je s kolesom, hodila dnevno k maši in pevskim vajam ter bila tudi vodnica slabovidnih. Poškodbe po nezgodi so ji povzročile katastrofalne posledice na njenem zdravju; zaradi poškodbe možganov je prizadeta leva stran telesa, ležati mora v postelji na hrbtu, dihati mora skozi kanilo v sapniku, ki je moteča in da je ne bi v kritičnih trenutkih izpulila, jo morajo občasno privezati na posteljo tako, da se onemogoči gibanje z desnico. Zaradi vsega tega vseskozi trpi zelo hude telesne bolečine in velike nevšečnosti, kar bo trajalo do konca življenja. Zato je upravičena do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova.

Splošne življenjske aktivnosti so povsem uničene. Obsojena je na ležanje, vse fiziološke potrebe mora opravljati v postelji, ne more se premikati, ne se sama hraniti, njene duševne sposobnosti pa so v pretežni meri uničene. Zato trpi, ker ne bo mogla nikoli več opravljati aktivnosti, ki jih je pred tem negovala. Zavrnitev odškodnine za strah ni utemeljena, strah za izid zdravljenja in za lastno življenje trpi še sedaj, zaradi načina dihanja je ogroženo njeno življenje. Bila je najmanj petkrat na zdravljenju zaradi pljučnic, povezanih z zdravljenjem. Utemeljena je tudi odškodnina za skaženost, njen videz obraza je spremenjen. Skupne posledice so take, da bi bilo zanjo verjetno boljše, če bi bila umrla že ob nezgodi. Vse oblike škode pa so medsebojno prepletene, zaradi česar bi se lahko določila enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode. Tožnica bo vso dobljeno odškodnino namenila za nakup medicinskih naprav, ki bi ji olajšale sedanje stanje. Odločitev sodišča druge stopnje, da se priznajo zamudne obresti šele od seje senata na drugi stopnji, ni pravilna, saj je višje priznana odškodnina zgolj posledica pravilne uporabe materialnega prava ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji.

Na revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča tožničina revizija utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo s svojo odločitvijo, da se priznajo zakonite zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od datuma seje sodišča druge stopnje, to je v tem primeru 9.6.1994. Po določilu 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (dalje: ZOR), dolguje tožnik mimo glavnice tudi zamudne obresti, kadar je v zamudi z izpolnitvijo. V zamudi s plačilom pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je glede na načelno mnenje Zveznega in republiških vrhovnih sodišč bivše Federacije od dne izdaje odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odmerjena taka odškodnina. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru obravnavo zaključilo in izdalo sodbo 16.12.1993, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnice navedeno sodbo delno spremenilo tako, da je za dve obliki nepremoženjske škode delno zvišalo odškodnini na seji senata 9.6.1994. Sodišče druge stopnje je delno zvišalo odškodnino na podlagi določila 4. točke 373. člena ZPP, to je iz razlogov pravilne uporabe materialnega prava. Spremenjeni del svoje odločitve je oprlo na tisto dejansko in pravno stanje, kakršni sta bili v času odločanja na prvi stopnji, to je 16.12.1993. Glede na to ter v povezavi s spredaj navedenim pravnim mnenjem, bi moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi od celotne priznane odškodnine zamudne obresti od 16.12.1993 dalje. Drugačna odločitev o zamudnih obrestih je materialnopravno zmotna. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožnice v tem delu ugodilo in obrestni izrek spremenilo tako, da je priznalo tožnici zamudne obresti glede celotne glavnice od 16.12.1993 dalje. Ta odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

V preostalem delu pa tožničina revizija ni utemeljena. Predmet tega dela revizije je materialnopravna pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Tožnica tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pravno podlago za vse štiri oblike uveljavljene nepremoženjske škode - za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti, za strah in za skaženost - predstavlja določilo 200. člena ZOR. Po določilu 1. odstavka citiranega člena mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazeč pri tem, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tako se mora pri določanju odškodnin upoštevati poleg specifičnih okolnosti, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in ki zadevajo njegov spol, starost, poklic, njegov temeljni duševni ustroj, njegovo čustvovanje v zvezi z utrpelo škodo, njegovo siceršnje zdravje in podobno, tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Odškodnina mora biti tako posledica individualizacije posameznih škodnih primerov.

Glede na navedeno je materialnopravna presoja spora pomembno odvisna od dejanskih ugotovitev, ki so specifične za tožničin primer. Tožnica se tako po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje glede na težke v prometni nezgodi utrpele poškodbe - obtolčenine možganov v področju desnega čelnega in senčničnega režnja, krvavitve v desni senčnični in zatilni reženj - le delno zaveda svojega stanja, saj gre pri njej za vrsto duševnih motenj ter se tako ne zaveda, da se nahaja v negovalni ustanovi, za vzrok nezgode navaja brco konja, ne registrira objektivno sicer obstoječih duševnih pomanjkljivosti in njene življenjske aktivnosti so prizadete 100 %. Po mnenjih izvedencev tako tožnica ne doživlja trpljenja na način kot bi ga sicer doživljala duševno neprizadeta oseba, 80 dni zdravljenja je bila sploh nezavestna in zato ob nesreči praktično ni mogla doživeti strahu in tudi ne neprijetnih medicinskih posegov in je nesposobna v celoti doumeti svojo socialno in zdravstveno situacijo. Te ugotovitve iz obeh postopkov na nižjih stopnjah in ki se povzemajo le zaradi ilustracije, pomembno determinirajo tudi materialnopravno plat spora. Ta pa ni v tem, ali naj se prizna enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, kot želi sedaj z revizijo doseči tožnica. Zgolj ta materialnopravni pristop (ki pa je praviloma odvisen od oškodovančeve opredelitve v tožbi), na obseg celotne nepremoženjske škode ne more vplivati (saj temeljita oba načina možnega uveljavljanja odškodnine na istih dejanskih okoliščinah).

Ob vsem razumevanju objektivno težkega tožničinega škodnega primera in na kar revizija prizadeto in obširno opozarja, po oceni revizijskega sodišča niso podani utemeljeni razlogi za poseg v odločitev sodišča druge stopnje. To sodišče ocenjuje, da je z odškodnino, ki je bila na drugi stopnji odmerjena v skupni višini 8,800.000,00 SIT, priznana tožnici pravična denarna odškodnina za vse uveljavljene oblike nepremoženjske škode. Odmerjene odškodnine za telesne bolečine v višini 4,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3,300.000,00 SIT in za strah v višini 1,500.000,00 SIT so tudi po višini odmerjene v skladu z uvodoma navedenimi materialnopravnimi izhodišči iz 200. člena ZOR. Kar zadeva posamezne oblike navedenih škod, se revizijsko sodišče pridružuje stališčema sodišč prve in druge stopnje, da tožnica doživlja predvsem telesne bolečine in telesne nevšečnosti v zvezi s svojim telesnim stanjem ter je zato odškodnina za telesne bolečine utemeljeno priznana v sorazmerno visokem znesku, vendar pa navedene ugotovitve ne utemeljujejo še višje odškodnine iz tega naslova. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah pa zaradi ugotovljenega duševnega stanja tožnice ne opravičujejo višje odškodnine ter so bile vse okoliščine v zvezi s tema dvema oblikama škode ustrezno upoštevane že s prisojenima višinama odškodnin zanju. Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da ni podana podlaga za priznanje duševnih bolečin za skaženost, je pravilen, ker glede na ugotovitve o tožničinem duševnem stanju ni dokazano, da bi tožnica trpela to škodo. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi razlogi zaključilo, da tožničina revizija zoper odločbo o glavni stvari ni utemeljena, ker v tem delu odločitve materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V okviru uradnega preizkusa na podlagi 386. člena ZPP, pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi prišlo na prvi ali drugi stopnji do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa reviziji v delu, ki se je nanašala na delno zmotno odločitev o zamudnih obrestih.

Ker tožnica z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, le s tem delom pa so ji nastali stroški postopka, je revizijsko sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (1. odstavek 166. in 155. člena ZPP).