Jedro

Okoliščina, da so dokazane spremembe zunanjosti tožnice, ki jih je objektivno mogoče oceniti kot skaženost, ki pa se jih tožnica ne zaveda zaradi omejenih umskih sposobnosti oziroma zaradi teh duševno ne trpi, sama po sebi, brez dokazanega duševnega trpljenja ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku glede denarne odškodnine za negmotno škodo zaradi skaženosti. Duševno trpljenje tožnice, ker je nebogljena in odvisna od tuje pomoči pa je mogoče upoštevati kvečjemu pri denarni odškodnini za duševno trpljenje zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Z. je dolžna plačati tožeči stranki I. L. znesek 8,800.000,00 SIT in povrniti pravdne stroške 456.552,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 9.6.1994 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne".

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, kakor ga je opredelila dne 5.11.1993 s tem, da je zatevala denarno odškodnino za telesne bolečine v višini 6,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 15,000.000,00 SIT, za prestani strah 3,000.000,00 SIT in prav toliko za duševno trpljenje zaradi skaženosti oziroma skupaj za nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročil tožnici zavarovanec tožene stranke 27,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano sodbo je prisodilo tožnici, potem ko je spoznalo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici vso škodo v zvezi z dogodkom z dne 24.11.1991, za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v višini 2,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,300,000,00 SIT in za strah 700.000,00 SIT ali skupaj za negmotno škodo denarno odškodnino v znesku 6,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožnica več, kar zadeva tudi celotni zahtevek zaradi skaženosti, je prvo sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 29.552,00 SIT z obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Višjemu sodišču predlaga, da naj napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno predlaga tožena stranka, da naj drugostopno sodišče prvo sodbo spremeni tako, da bo prisodilo tožnici za fizične bolečine in nevšečnosti odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT in za strah 200.000,00 SIT.

Sodišče je po mnenju pritožnice neutemeljeno sledilo mnenju dr. P., ki ga je predložila tožnica in ni upoštevalo izvida in mnenja v pravdi določenega izvedenca dr. R., da tožnica ne čuti duševnega trpljenja zaradi poškodb, čeprav si tudi na podlagi neposrednega zaslišanja obeh izvedencev ni ustvarilo natančne predstave o stopnji duševnega in fizičnega trpljenja tožnice. Z zaslišanjem tretjega izvedenca bi moralo razčistiti vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine in njen smoter. Upoštevati bi moralo, da je dojemanje stanja pri tožnici neprimerno manjše kot pri ljudeh z bistro zavestjo in je njeno duševno trpljenje zaradi možganskih poškodb manj intenzivno.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga drugostopnemu sodišču, da naj prvo sodbo v napadenem delu spremeni tako, da ji bo prisodilo vso zahtevano odškodnino. Upoštevati bi bilo treba, da je bila tožnica pred poškodbo, kljub starosti, zelo vitalna, samostojna in krepka ter aktivna v vseh ozirih. Udeleževala se je pohodov v hribe kot članica planinskega društva. Redno je obdelovala njivo, se vozila s kolesom, hodila k večernim mašam, pevskim vajam in zborovskemu petju ter pomagala slabovidnim. Zase je v celoti sama skrbela. Vse to ji je bilo zaradi nesreče onemogočeno, kar je prvo sodišče pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo. Tožnica iz objektivnih vzrokov, zaradi govornih težav, ki jih povzroča kanila, ne more povedati kako trpi.

Zaradi nepokretnosti in kanile ter spremenjenega obraza je objektivno skažena ter se tega stanja zaveda, kar ji povzroča duševno trpljenje, ki opravičuje denarno satisfakcijo tudi za to obliko škode. Podano je zavarovalno kritje za celotno škodo. Odločitev sodišča tudi glede stroškov postopka ni sprejemljiva, ker niso bili priznani vsi stroški za izvedence z obrestmi, od takrat, ko je založila izvedenino.

Upoštevati bi bilo treba, da je uspela v pravdi v celoti po pravnem temelju, kar glede na celotno zahtevo znaša 50 % z dokazovanjem višine odškodnine pa niso nastali toženi stranki nikakršni dodatni stroški. Nekatere postavke iz stroškovnika tožnice je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Delno je utemeljena pritožba tožnice, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

S pritožbo tožene stranke uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Z zaslišanjem izvedenca dr. R. in drugimi dokazi so bila dovolj popolno in prepričljivo razjasnjena vsa pomembna vprašanja strokovne narave in tudi po mnenju inštančnega sodišča ni potrebno, zaradi teh vprašanj, zaslišati še kakšnega izvedenca, kakor to predlaga tožena stranka. V izpovedbah izvedencev dr. R. in dr. P. glede pomembnejših vprašanj, za odločitev o odškodnini, ni bistvenih razlik, kakor to prepričljivo pove tudi izvedenec dr. R., na katerega se sklicuje tožena stranka.

Omenjeni sodni izvedenec namreč pove, skladno z zaslišanima dr. B. in dr. P. in s tem kar pove tudi skrbnik tožnice M. P., da tožnica fizično in duševno trpi zaradi posledic prometne nesreče, vendar vsega tega ne doživlja tako kot bi sicer neprizadeta oseba njene starosti, ker je tožnica nesposobna v celoti razumeti svoje stanje (socialno in zdravstveno) oziroma kot pove dr. R., je ukinjena razumska registracija kakršnegakoli trpljenja. Podobno pojasnjuje tudi dr. P., da duševnega trpljenja tožnice sicer ni mogoče primerjati s tistim pri zdravi osebi, ker se tožnica predvsem odziva na konkretne težave in bolečine (npr. pri dihanju, zaradi strahu pred zadušitvijo ali zaradi nepokretnosti). Ugotovitve prvega sodišča, ki se opirajo na te izvedene dokaze so zato pravilne in jih s tem kar navaja tožena stranka v pritožbi, ni mogoče izpodbiti. Tožena stranka končno sama, vsaj delno, pripoznava obstoj telesnih in duševnih bolečin, ki jih občuti (dojema) tožnica, kakor je to razvidno iz pritožbe. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov zoper odločitev, da tožnica, prav zaradi opisanih posledic poškodb možganov, ni upravičena do odškodnine zaradi duševnega trpljenja, ker je skažena.

Pritrditi je treba mnenju prvega sodišča, da tožnica zaradi skaženosti ne trpi, ker se v tem smislu svojega stanja ne zaveda, ter je v izvidu in mnenju izvedenca dr. R. za tako sklepanje dovolj prepričljiva opora. Ni nepomembno za dokazno oceno, da duševno trpljenje zaradi skaženosti ni dokazano, ker skladno z izvidom in mnenjem sodnega izvedenca tudi skrbnik tožnice ne pove nič določnega o duševnem trpljenju tožnice zaradi skaženosti, temveč nasprotno izpoveduje, da tožnica zaradi spremenjene zunanjosti, ker ima kanilo v sapniku, ni prizadeta. Duševnega trpljenja tožnice zaradi spremenjenega videza obraza tožnice, skrbnik ne omenja. Okoliščina, da so dokazane spremembe zunanjosti tožnice, ki jih je objektivno mogoče oceniti kot skaženost, ki pa se jih tožnica ne zaveda oziroma zaradi teh duševno ne trpi, sama po sebi, brez dokazanega dejstva duševnega trpljenja, pa tudi po mnenju inštančnega sodišča ne zadošča za ugoditev zahtevku za odškodnino za skaženost. Duševno trpljenje tožnice zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (npr. ker se počuti nebogljeno), pa je bilo upoštevati pri odškodnini za to obliko nepremoženjske škode.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, ker ni bila, za telesne bolečine in druge nevšečnosti, ki jih prestaja tožnica in za strah, prisojena po uveljavljenih standardih, pravična denarna odškodnina s katero bi prejela tožnica, glede na njen namen, ustrezno zadoščenje. Tožnica sicer zahteva za vse oblike negmotne škode, za katere ji je bila prisojena odškodnina, pretirano visoke denarne zneske, glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, vendar bi moralo prvo sodišče, na podlagi svojih ugotovitev o stopnji fizičnih bolečin in nevšečnosti ter strahu in njihovemu trajanju ter drugih okoliščin, prisoditi tožnici za fizične bolečine odškodnino v višini 4,000.000,00 SIT in za strah 1,500.000,00 SIT, namesto s sodbo prisojenih zneskov 2,000.000,00 SIT in 700.000,00 SIT. Skupna prisojena odškodnina za negmotno škodo tako znaša 8,800.000,00 SIT, kar je po mnenju inštančnega sodišča v tem primeru ustrezno zadoščenje za to vrsto škode po že omenjenih kriterijih iz drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka, kot kažejo njene pritožbene navedbe, zavrača utemeljenost zahtevkov tožnice zlasti po višini, ker ji ponuja kot denarno satisfakcijo za posamezne oblike negmotne škode, sorazmerno nižje zneske odškodnine (skupaj znesek 2,000.000,00 SIT), vendar je iz že navedenih razlogov, tako znižanje, ob pravilni uporabi materialnega prava neutemeljeno, zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke tudi kar zadeva s pritožbo uveljavljani razlog napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je moralo zaradi spremembe prve sodbe, odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP), glede na doseženi uspeh pravdnih strank v tem sporu (drugi odstavek 154. člean ZPP). Sporna je bila v tej pravdi višina odškodnine, zato je pritožbeno sodišče odmerilo pravdne stroške tožeče stranke ob upoštevanju zneskov odškodnine, ki so bili s prvo in drugo sodbo prisojeni tej stranki. Pri tem je upoštevalo le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni, ne pa tudi nekatere v stroškovniku opredeljene postavke, ki jih je zavrnilo že prvo sodšče. V celoti so bili potrebni izdatki za izvedenca travmatologa dr. B. v višini 32.191,00 SIT ter za psihiatra dr. R. 27.795,00 SIT, medtem ko tožnica ni upravičena do povračila izdatkov, ki jih je imela z izvedencem dr. P., ker z izvidom in mnenjem tega izvedenca, ki ga je sama pridobila, niti z njegovim neposrednim zaslišanjem na obravnavi z dne 2.12.1993, ni nič odločilnega doprinesla k temu, kar je navajal že sodni izvedenec dr. R.. Prvo sodišče je sicer ocenjevalo tudi pismeni izvid in mnenje dr. P. in to kar je izpovedal, ko je bil zaslišan na obravnavi, vendar se je oprlo predvsem na izvid in mnenje dr. R., kakor ga je končno oblikoval, ko je bil zaslišan neposredno na glavni obravnavi ter so izvidi in mnenje dr. P. kvečjemu pripomogli k izčrpnejšemu zaslišanju sodnega izvedenca dr. R. Stroške zastopanja tožeče stranke je moralo sodišče druge stopnje odmerjati ob upoštevanju vrednosti točke 63,50 SIT, po tarifi, veljavni na dan odmere 9.6.1994 in števila točk po tarifi veljavni v času izvršenega opravila ter znaša od prisojenega zneska odškodnine 350.520,00 SIT in od zneska s katerim je uspela v pritožbenem postopku 41.046,00 SIT.

Skupaj z stroški sodnih izvedencev, znašajo stroški postopka, ki jih je dolžna povrniti tožeči stranki tožena stranka, 456.552,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe s katero je bilo odločeno o pravdnih stroških, kar je v obravnavanem primeru sodba sodišča druge stopnje. Nobene podlage zato ni za zahtevek tožnice, da naj se ji priznajo zakonite zamudne obresti od položenih predujmov za stroške izvedencev, od dneva plačila predujmov dalje. Vsaka stranka predhodno sama trpi stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji in kadar predlaga izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (152. čl. in prvi odst. 153. čl. ZPP). V tem smislu so pravdni stroški tudi izdatki tožnice za izvedenca, ki jih je uveljavljala ob koncu glavne obravnave in je o teh stroških odločalo drugostpno sodišče v skladu z tretjim in četrtim odstavkom 164. člena in drugim odstavkom 166. člena ZPP. Do te odločitve tožena stranka niti ni vedela koliko pravdnih stroškov je dolžna povrniti tožnici in ni mogla biti v zamudi s plačilom stroškov postopka. Smiselna uporaba določila drugega odstavka 20. a člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. št. 20/78 do 27/90) v tem primeru ne pride v poštev temveč le smiselna uporaba splošnih določb obligacijskega prava. Dolžnik namreč pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odst. 324. člena ZOR).