Jedro

Če mora prodajalec pred odsvojitvijo stvari poravnati carinske obveznosti, pa tega ni pripravljen storiti, je odgovoren za neizpolnitev pogodbe ter zato na kupčevo zahtevo dolžan vrniti dvojno aro.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.600.000,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.9.1995 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 117.776,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo." Toženec je dolžan povrniti pritožbene stroške tožnika v znesku 89.247,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek na plačilo 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo povnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da prvo sodišče ni ugotavljalo zatrjevanih dejstev, da je imel avtobus v času prodaje pravne napake. V zvezi s tem ni pribavilo pogodbe o tujem vlaganju, ki jo ima toženec; po mnenju pritožnika je namreč v njej določena prepoved odsvojitve. Dalje navaja, da je tožeča stranka predlagala poizvedbe pri Ministrstvu za ekonomske odnose ter pri carinski službi o tem, kakšne so sankcije oziroma ovire pri prodaji sredstev, uvoženih po kriterijih tujega vlaganja. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da so te ovire glavni razlog odstopa od pogodbe.

Dalje pravi, da je odločilno dejstvo v obravnavani zadevi to, da toženec ni bil pripravljen urediti carinskih in drugih upravnih pristojbin za legalno prodajo, kar je tudi sam izpovedal. Tožnikov strah je bil utemeljen, saj se po carinskem zakonu kaznuje ne le prodajalec, temveč tudi kupec. Poleg tega pa naj bi bilo možno takšno vozilo zaseči, vse dokler ni plačana dvojna carina. Sporno naj bi bilo tudi, ali je toženec sploh lastnik vozila. Naposled pritožnik še zatrjuje, da ni res, kar pravi izpodbijana sodba, češ da tožnik ni imel možnosti pridobiti denarja za kupnino.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba v tem primeru ločiti zavezovalni od razpolagalnega posla. Toženec zgolj s pogodbeno zavezo ni nasprotoval prisilnim predpisom. Pravilna izpolnitev z njegove strani pa bi bila takšna, da bi najprej plačal carino, nato pa izročil avtobus. Splošno pravilo je, da velja načelo sočasne izpolnitve, zato torej od tožnika ni mogoče zahtevati, naj najprej plača kupnino. Dejstvo je, da bi se s tem znašel v pravno negotovem položaju, v katerem bi od toženca ne mogel zahtevati izročitve avtobusa, saj je zanj po določbi 30 b. člena Carinskega zakona veljala prepoved odsvojitve. Nesporno dejstvo je, kot ugotavlja tudi sodba prvega sodišča, da toženec ni bil pripravljen plačati carinskih dajatev, preden bi ne dobil kupnine. To pa pomeni, da ni bil pripravljen izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo določbe materialnega prava. Ni namreč res, kot razloguje prvo sodišče, da bi bil za neizpolnitev pogodbe kriv tožnik. Kot izhaja že iz zgoraj navedenih razlogov toženec ni bil pripravljen izpolniti svoje obveznosti tako, kot je v obravnavanem primeru edino mogoče, torej tako, da bi najprel plačal carino ter na ta način dosegel, da bi prepoved odtujitve sornega avtobusa prenehala. Ob pravilni uporabi 80/2. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ima tako tožnik pravico zahtevati vrnitev dvojne are, saj je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro prejela, torej toženec. Tožnik s tožbenim zahtevkom vtožuje ravno to, namreč vrnitev dvojne are, zatorej je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Ker je prvo sodišče zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče sodbo iz zgoraj navedenih razlogov spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 373. člena ZPP).

Ker je sodba spremenjena in zahtevku ugodeno, gre tožniku v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP tudi povrnitev pravdnih stroškov, ker pa je uspel tudi s pritožbo, je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožniku je sodišče priznalo tiste dejansko nastale stroške, ki so bili potrebni za pravdo: 500 točk za tožbo, 20 točk za dopis, 250 točk za pristop na glavno obravnavo, 250 tok za čas porabljen na naroku (5.30 minut) 6.000,00 SIT potnih in 3.000,00 SIT materialnih stroškov. Pritožbeni stroški znašajo 625 točk za pritožbo, 30 točk za obvestilo stranki ter plačilo takse.