Jedro

Pravilo sočasne izpolnitve velja, če ni dogovorjeno kaj drugega (1. odst. 122. člena ZOR). Ker je bila vsebina dogovora ugotovljena drugače, namreč da tožnik najprej plača kupnino in mu toženec nato izroči avtobus, pravila o sočasni izpolnitvi iz 122. člena ZOR ni mogoče uporabiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti revizijske stroške v znesku 86.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.8.2000, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dvojne are v znesku 1.600.000,00 SIT. Ugotovilo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik od toženca kupi avtobus za ceno 125.000 DEM. Dne 26.9.1995 je tožnik plačal aro v znesku 10.000 DEM, kupnino se je zavezal plačati v drugi polovici oktobra 1995, po plačilu kupnine bosta stranki napravili prepis avtobusa in toženec ga bo tožniku izročil. Tožnik ni mogel zbrati denarja za kupnino, zato sta stranki rok za plačilo podaljšali do 1.12.1995. Tožnik tudi v tem času ni plačal kupnine. Za neizpolnitev pogodbe je odgovoren tožnik. Toženec je bil pripravljen plačati carino po prejemu kupnine, prej pa tega ni bil dolžan storiti. Tožnik ni dokazal, da bi bil toženec odgovoren za razdrtje pogodbe.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi, spremenilo sodbo prve stopnje in ugodilo tožbenemu zahtevku. Štelo je, da bi toženec pravilno izpolnil pogodbo tako, da bi plačal carino in izročil avtobus tožniku. Glede na pravilo sočasne izpolnitve tožnik ni bil dolžan plačati kupnine prej, kot bi toženec plačal carino. Sklicuje se na 30 b člen tedaj veljavnega Carinskega zakona, po katerem toženec ne bi smel prodati avtobusa prej, kot bi zanj plačal carino.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da je pritožbeno sodišče prezrlo dejanski dogovor med strankama in sicer, da bo avtobus izročen, ko bo plačana kupnina. Zato se napačno sklicuje na 122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik tudi v podaljšanem roku ni zbral kupnine, zato je bil toženec v negotovosti in v takih okoliščinah, ko je bila tožnikova izpolnitev negotova, ni mogel vnaprej plačati carine. Po stališču sodbe druge stopnje pa bi prvi moral izpolniti pogodbo toženec, čeprav tako ni bilo dogovorjeno. Sodišče je napačno uporabilo tudi 30 b člen Carinskega zakona, ki ne določa prepovedi prodaje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Prej veljavni Carinski zakon (Ur.l. SFRJ, št. 10/76 do 21/90) je v 30. b členu (Ur.l. SFRJ, št. 70/89) določal, da so pod določenimi pogoji oproščene plačila carine osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe. Carino pa morajo plačati, če pred potekom petih let od uvoza odtujijo ali dajo v uporabo tako pridobljeno blago. S to določbo ni prepovedan promet s predmeti, ki so predstavljali tuje vlaganje in za katere ni bila plačana carina. To pomeni, da bi toženec lahko izpolnil svojo obveznost do tožnika, če bi mu izročil avtobus še prej, kot bi plačal carino. Plačilo carine ni bila njegova obveznost nasproti tožniku, ampak nasproti državi. Med strankama pa je veljal dogovor, katerega vsebina je bila ugotovljena s sodbo prve stopnje. Po tem dogovoru je moral tožnik plačati kupnino in šele nato mu je bil toženec dolžan izročiti avtobus. Ne glede na to, da ni ugotovljeno, da bi carinski predpisi vplivali na vsebino dogovora med strankama, pa predpis, na katerega se sklicuje sodba druge stopnje, ne predstavlja ovire za veljavno izpolnitev toženčeve obveznosti. Določa le njegove carinske obveznosti nasproti državi.

Glede na že navedeno vsebino dogovora je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določba velja, če ni dogovorjeno kaj drugega (1. odst. 122. člena ZOR). Ker je bila vsebina dogovora ugotovljena drugače, namreč da tožnik najprej plača kupnino in mu toženec nato izroči avtobus, pravila o sočasni izpolnitvi iz 122. člena ZOR ni mogoče uporabiti. To pravilo pa je sodišče druge stopnje tudi sicer uporabilo nedosledno, ker je štelo, da je plačilo carine toženčeva obveznost nasproti tožniku, izpolniti pa bi jo moral vnaprej. Sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskih ugotovitev prve stopnje (1., 2. in 3. točka 373. člena ZPP). Zato bi moralo uporabiti materialno pravo na podlagi dejanskih ugotovitev prve stopnje. Uporabilo pa je 122. člen ZOR, za katerega glede na obrazloženo ni podlage v ugotovitvah prve stopnje.

Iz ugotovitev sodbe prve stopnje izhaja, da je tožnik sam odgovoren za neizpolnitev pogodbe, ker ni ravnal v skladu z dogovorom. Zato je toženec upravičen, da zadrži plačano aro (1. odstavek 80. člena ZOR).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odstavku 166. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Revizijski stroški obsegajo takso za revizijo in odvetniško nagrado za sestavo revizije.