Jedro

Pravica uživanja je praviloma obstajala do odplačnega odvzema zemljišča iz posesti razlaščencu z odločbo, obsegala pa je (poleg v prejšnji točki navedenega tudi) upravičenje še naprej uživati (takrat praviloma še kmetijsko) razlaščeno zemljišče, razlaščenčevo prednostno upravičenje pridobiti pravico uporabe za gradnjo na tem zemljišču in upravičenje do odškodnine v primeru odvzema iz posesti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Bistvena vsebina spora**

1. Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju je z lastninjenjem družbene lastnine postala lastnica parcele št. 250/192, travnika površine 537 m2, in parcele št. 250/736, ceste v izmeri 352 m2, obeh k. o. .... Navedeni parceli sta nastali v letu 1988 z delitvijo do tedaj enotne parcele št. 250/192 površine 889 m2, delitev pa je bila v zemljiški knjigi počitena leta 1992. 2. Zemljišče, tedaj kmetijsko, je bilo v preteklosti last toženkinih pravnih prednikov, nazadnje A. A. in B. A., ki sta ga podedovali leta 1951. Nato je bilo v letu 1958 kot nezazidano stavbno zemljišče nacionalizirano z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) ter je bila pri njem na podlagi Odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana z dne 16. 6. 1959 (v nadaljevanju Odločba) v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina v upravljanju tožničine pravne prednice (takratne) Občine Ljubljana-Vič. V letu 2008 je bil na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in Zakona o dopolnitvi ZLNDL vknjižen izbris družbene lastnine in zaznamovana vknjižba lastninske pravice znova v korist prejšnjih lastnic A. A. in B. A. Nazadnje ju je podedovala in se kot njuna lastnica v zemljiški knjigi vpisala toženka.

3. Tožnica na navedenih nepremičninah uveljavlja svojo lastninsko pravico. Pridobila naj bi jo z lastninjenjem in sicer primarno po Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), ker je na parceli št. 250/736 njen pravni prednik Mesto Ljubljana zgradil javno cesto, na parceli št. 250/192 pa poteka javna komunalna infastruktura, ter podredno po ZLNDL, ker naj bi imela tožnica ob njegovi uveljavitvi na njiju pravico uporabe.

**Odločitev in ključni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Razsodilo je, da tožnica lastninske pravice ni pridobila na podlagi ZGJS, pač pa je postala lastnica na podlagi ZLNDL. Med pravdnima strankama sporno pravno vprašanje, katera od njiju je imela ob uveljavitvi ZLNDL na zemljišču pravico uporabe, je rešilo v tožničino korist. Presodilo je, da dotedanji lastnici ob nacionalizaciji na podlagi ZNNZ, ko sta izgubili lastninsko pravico, nista obdržali ali pridobili pravice uporabe, saj tega ni določil niti ZNNZ niti Odločba; obdržali sta le posest in pravico brezplačnega uživanja, ki ju ni mogoče obravnavati kot pravico uporabe. Toženkini prednici sta z obdelovanjem izvajali posest, nista pa s posestjo pridobili pravice uporabe, zato je bil vpis lastninske pravice v njuno korist napačen. Tožnica je lastninsko pravico po ZLNDL pridobila zato, ker je imela pravico upravljanja, ki je bila močnejša od pravice uporabe. Prav občine so bile namreč tiste, ki so podeljevale pravico uporabe gradbenih zemljišč.

5. Drugostopenjsko sodišče je toženkino pritožbo1 zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Razlogom, zaradi katerih je zahtevek zavrnilo na podlagi ZLNDL, je v celoti pritrdilo. Na toženkino pritožbeno vztrajanje, da je odsotnost posesti izključevala pravico uporabe (da torej _tožnica_ ni imela posesti, ker sta jo _izvrševali A_., zato ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe), je odgovorilo, da je to veljalo samo načeloma, v obravnavanem pa ni veljalo, ker je ZNNZ, ki je bil podlaga nacionalizacije, določal, da ostane zemljišče v posesti prejšnjega lastnika, dokler ni bilo potrebno za gradnjo in ga je bilo treba na podlagi posebne odločbe izročiti, kar pa ne pomeni, da je imel prejšnji lastnik na njem pravico uporabe.

**Dopuščeno vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 365/2021 z dne 3. 11. 2021 na predlog toženke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da je tožnica oziroma njena pravna prednica ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah imela pravico uporabe.

**Navedbe stranka v revizijskem postopku** _**Revizija toženke**_

7. Toženka v reviziji uveljavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, konkretno določbe ZNNZ, ter predlaga spremembo sodb obeh nižjih sodišč in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Graja pravni zaključek, da sta njeni pravni prednici z Odločbo izgubili lastninsko pravico v celoti, z vsemi njenimi upravičenji, vključno s pravico uporabe. Opozarja na več odločb pritožbenih sodišč, v katerih je bilo zavzeto stališče, da odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe2 ter da odločbe občinskih ljudskih odborov niso bile podlaga za prenos pravice uporabe, ki ostane prejšnjemu lastniku vse do odvzema iz posesti, za kar se prav tako zahteva odločba.3 Od teh stališč je pritožbeno sodišče z izpodbijano odločbo (pomanjkljivo obrazloženo) odstopilo. Odstopilo je tudi od stališč Vrhovnega sodišča, da je prejšnji lastnik po odvzemu lastninske pravice na podlagi ZNNZ na nepremičnini po samem zakonu obdržal posest in pravico brezplačnega uživanja nepremičnine, ki se je s kasnejšo zakonodajo, uveljavljeno po 15. 2. 1968, pretvorila v pravico uporabe4 in sicer do odločbe o izročitvi.5 Pravica uživanja je bila spremenjena v pravico uporabe oziroma je Vrhovno sodišče ti dve pravici enačilo.6

9. Zmoten je tudi dodaten argument za stališče, da je imela pravico uporabe tožnica, namreč da je bila v njeno korist vpisana pravica upravljanja. ZNNZ pravice upravljanja ni predvideval, pravne teorije in sodne prakse o odvzemu upravljanja v zvezi z nacionalizacijo prav tako ni. Sodne odločbe ugotavljajo, da so bile v korist občin opravljene vknjižbe družbene lastnine v njihovi _upravi_, medtem, ko je bila v konkretnem primeru vknjižena pravica _upravljanja_.7 Pojasnjuje sistem nacionalizacije nezazidanih stavbnih zemljišč in poudarja, da sta imeli prejšnji lastnici zemljišče v posesti, da sta po prvem odstavku 39. člena ZNNZ obdržali na njem pravico brezplačnega uživanja, kar je nesporno in izrecno ugotovljeno v prvostopenjski sodbi, napačen pa je pravni zaključek, da ta pravica po 15. 2. 1968 ni bila pretvorjena v pravico uporabe.

**_Odgovor tožnice na revizijo_**

10. Tožnica je na toženkino revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

11. Nasprotuje sicer presoji prvostopenjskega sodišča, da lastninske pravice ni pridobila že na podlagi ZJGS in obrazloži, zakaj je ta presoja (ki je s pritožbo ni mogla izpodbijati, ker je z zahtevkom uspela po ZLNDL) zmotna: temelji na zmotni ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da je bila javna cesta na spornem zemljišču zgrajena in razvrščena v promet po uveljavitvi ZJGS, o pogoju za pridobitev lastninske pravice na podlagi 76. člena ZGJS pa ni podala trditev in ni predlagala dokazov. Napake in pomanjkljivosti v dejanskih ugotovitvah so posledica zavrnitve tožničinih dokaznih predlogov, pri čemer so bila prekršena procesna pravila. Navedeno naj Vrhovno sodišče upošteva v primeru presoje, da je utemeljena revizija zoper odločitev, ki temelji na ZLNDL. Tej odločitvi sama nasprotuje izključno zaradi prepričanja, da je pridobila lastninsko pravico že pred uveljavitvijo ZLNDL, sicer pa pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje pritrjuje.

12. Poudarja, da toženka revizijo gradi na dejstvu, da naj bi imeli njeni pravni prednici od nacionalizacije do uveljavitve ZLNDL sporno zemljišče v posesti, česar sodišči nižjih stopenj nista ugotovili; ta okoliščina glede na njuno pravno naziranje ni bila odločilna in je sploh nista ugotavljali. V resnici je bilo celotno zemljišče toženkinima prednicama odvzeto iz posesti in se vsa stališča teorije in sodne prakse, povzeta v reviziji, nanašajo na primere, ki temeljijo na bistveno drugačnih dejanskih okoliščinah od konkretno podanih. Opozarja, da ni bilo sporno, da v korist toženkinih prednic pravica uporabe ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, v zvezi z revizijskimi razlogi o vpisu pravice _upravljanja_ v korist tožnice pa, da ta ne pomeni zgolj dejanskega stanja upravljanja z nepremičnino, ki po revidentkinem mnenju naj ne bi izkazoval tudi pravice upravljanja in da vpis pravice, ki jo je tožnica ob nacionalizaciji pridobila po zakonu, sploh ni bil potreben. Občine so imele pravico upravljanja na stavbnih zemljiščih v družbeni lasti po jugoslovanski ustavi iz leta 1974 in po republiški ustavi in po zveznih (po Zakonu o združenem delu iz leta 1976) in republiških zakonih (po Zakonu o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem iz leta 1972, Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev iz leta 1976, Zakonu o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem iz leta 1977, Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984). Pravica upravljanja, ki so jo imele občine, je imela značaj javnopravnega pooblastila opravljati funkcijo družbene skupnosti glede urejanja in uporabe zemljišča, po vsebini pa je, v nasprotju z revizijsko tezo, lahko obsegala tudi upravičenja premoženjske narave.8

13. Nadalje pojasnjuje stališče teorije v zvezi s pravico bivšega lastnika po nacionalizaciji še nadalje uživati podržavljeno nepremičnino: da je to pravico pridobil po zakonu; da jo je imel do odvzema posesti, za kar ni bila potrebna posebna odločba in je nasprotno toženkino stališče zmotno; da je imel v primeru odvzema iz posesti pravico do odškodnine; da je imel prednostno pravico pridobitve pravice uporabe za gradnjo in da je v takem primeru pravica uživanja prenehala z izgradnjo. Obrazloži svoje stališče, da je odvzem pravice uživanja nacionaliziranega stavbnega zemljišča bivšemu lastniku učinkovit tudi, če je izveden dejansko in brez odločbe9: argument o nasprotnem, da bi v takem primeru ostal bivši lastnik brez odškodnine, zavrne s sklicevanjem na sodno prakso, po kateri je nekdanji lastnik lahko zahteval odškodnino po ZDen tudi v primeru dejanskega odvzema, odvzem iz posesti zaradi pozidave tretjega pa temu vsekakor ustreza. Opozarja na pravni pomen dejanske uporabe stvari v družbeni lastnini: po Zakonu o združenem delu je družbeno sredstvo pripadalo pravni osebi, ki ga je dejansko namensko uporabljala, kar je veljalo tudi za stavbna zemljišča; z namensko uporabo je v družbeno lastnino lahko prešlo tudi sredstvo v zasebni lasti, če lastnik ni pravočasno zahteval vrnitve; enako je veljalo v primeru, ko je ena družbena pravna oseba uporabljala sredstvo druge pravne osebe brez veljavnega pravnega naslova. V primeru kolizije več pravnih naslovov je imel prednost tisti imetnik pravice uporabe, ki je imel nepremičnino v posesti. In toženkini pravni prednici je nista imeli vse od tedaj, ko se je leta 1988 gradila javna cesta (... cesta).

**Presoja utemeljenosti revizije**

14. Revizija je utemeljena.

15. Za presojo, ali je vknjižba lastninske pravice pri spornih nepremičninah na toženko materialnopravno napačna, kot sta tožnici pritrdili sodišči nižjih stopenj, je odločilno, ali sta imeli toženkini pravni prednici ob uveljavitvi ZLNDL, ko sta se nepremičnini, ki sta bili v družbeni lastnini, lastninili, pravico uporabe (2. člen navedenega zakona). Izpodbijana sodba temelji na stališču, da te pravice nista imeli, ker jima ob nacionalizaciji (leta 1958) na podlagi zakona (ZNNZ) ni pripadla, niti je takrat nista pridobili z Odločbo (leta 1959), prav tako pa tudi ne s posebno odločbo kdaj kasneje.

_**Glede vprašanja, ali sta bivši lastnici ob nacionalizaciji obdržali pravico uporabe**_

16. Podlaga za nacionalizacijo spornega zemljišča, takrat enotne parcele št. 250/192 k. o. ..., je bil ZNNZ. Ta je glede vsebine in obsega pravic razlaščencev na nezazidanem stavbnem zemljišču po izgubi lastninske pravice določal, - da nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede druga dela (prvi odstavek 38. člena) in - da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča pravico uživati to zemljišče s trajnimi nasadi na njem vse dotlej, dokler je v njegovi posesti ali pa ga za ta čas za plačilo ali brezplačno dati v uživanje komu drugemu v skladu z veljavnimi predpisi o oddajanju kmetijskega zemljišča v zakup (prvi odstavek 39. člena).

17. Pravice uživanja, ki je po nacionalizaciji ostala prejšnjemu lastniku nezazidanega stavbnega zemljišča, ZNNZ ni definiral in ni določil njene vsebine. Je pa pravica uživanja nezazidanega stavbnega zemljišča iz njegovega 39. člena po vsebini izenačena s pravico, ki je bila v leta 1968 sprejetem Zakonu o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja poimenovana kot pravica uporabe. Navedeno izhaja iz določbe četrtega odstavka 5. člena navedenega zakona o izenačenju pravnega položaja prejšnjih lastnikov zemljišč, nacionaliziranih pred uveljavitvijo tega zakona (torej na podlagi ZNNZ), s pravnim položajem tistih, na katere so prejšnji lastniki do uveljavitve tega zakona prenesli pravico uporabe ali prednostno pravico uporabe. Določba je bila posledica dejstva, da je bila pravica brezplačnega uživanja, ki je po nacionalizaciji ostala prejšnjim lastnikom, ne le podedljiva, pač pa tudi (sicer omejeno na bližnje osebe, pa vendar) prenosljiva in da je bila zaradi namembnosti zemljišč (za gradnjo) pogost predmet prenosa, ZNNZ pa izrecne določbe o obsegu od prejšnjih lastnikov derivativno pridobljenih pravic pridobiteljev ni imel. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja je torej štel, da so prejšnji lastniki s pravnim poslom, sklenjenim pred uveljavitvijo tega zakona, prenesli pravico uporabe, čeprav je ZNNZ to pravico imenoval pravica brezplačnega uživanja.10 Poimenovanje te pravice kot pravice uporabe in bistvene konstitutivne elemente obeh so ohranili vsi kasnejši predpisi prava družbene lastnine. Stališče sodišč nižjih stopenj o neprimerljivosti pravice uživanja nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča s pravico uporabe kot predpostavko za lastninjenje po ZLNDL je materialnopravno zmotno.11

18. Z nezazidanimi stavbnimi zemljišči v družbeni lastnini so upravljale občine. Da so na z ZNNZ nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljiščih pravico uživanja obdržali prejšnji lastniki, je jasno določal navedeni zakon sam (prvi odstavek 38. člena). Pravica brezplačnega uživanja je bila pridobljena po samem zakonu s trenutkom podržavljenja zemljišča, torej z uveljavitvijo ZNNZ in ne šele z Odločbo, ki je bila zgolj ugotovitvene narave. Odsotnost navedbe v Odločbi, da pravico uživanja obdržita prejšnji lastnici, je zato nepomembna. Pomemben bi bil zapis o prehodu te pravice na tožnico, ki pa ga (v nasprotju z njenimi ponavljajočimi se trditvami) v Odločbi ni. Pravica uživanja je praviloma obstajala do odplačnega odvzema zemljišča iz posesti razlaščencu z odločbo, obsegala pa je (poleg v prejšnji točki navedenega tudi) upravičenje še naprej uživati (takrat praviloma še kmetijsko) razlaščeno zemljišče, razlaščenčevo prednostno upravičenje pridobiti pravico uporabe za gradnjo na tem zemljišču in upravičenje do odškodnine v primeru odvzema iz posesti. V luči okoliščine, da je bilo z ZNNZ istočasno podržavljenih veliko število zemljiških parcel po vsej državi, namenjenih fizičnim in pravnim osebam za gradnjo, je logična zakonska ureditev, da so razlaščenci obdržali pravico uživanja oziroma jim je občine niso odvzele, dokler zemljišča niso bila potrebna za gradnjo, s čemer se je tudi breme izdajanja odločb in plačila odškodnin časovno razpršilo.

19. Materialnopravno zmotno je torej tudi stališče izpodbijane (in prvostopenjske) sodbe, da toženkini pravni prednici ob nacionalizaciji nista obdržali pravice upravljanja (tedaj poimenovane kot pravica uživanja) iz razlogov, (1) ker je pravico upravljanja pridobila občina, (2) ker je pravica upravljanja vsebovala tudi pravico razpolaganja in pravico uporabe in (3) ker toženka ni zatrjevala in dokazala, da ob nacionalizaciji na občino ni prešla pravica upravljanja z vsemi upravičenji, ki jih je obsegala, torej vključno s pravico uporabe (kar bi izključevalo pravico uporabe toženkinih pravnih prednic).

_**Glede vprašanja, ali sta imeli toženkini pravni prednici pravico uporabe vse do uveljavitve ZLNDL**_

20. Tožnica je podredno, za primer presoje, da sta toženkini pravni prednici ob nacionalizaciji obdržali pravico brezplačnega uživanja (uporabe), uveljavljala, da sta to naknadno (pred uveljavitvijo ZLNDL oziroma celo pred uveljavitvijo ZGJS) izgubili, kar potrjujejo okoliščine, da je bila do tedaj enotna parcela št. 257/192 razdeljena na sedanji dve parceli, ki sta obe postali del javne infrastrukture, saj je bila na eni od njiju zgrajena ... cesta, druga pa je javna zelenica med cesto in naseljem, ter da toženkini pravni prednici niti na delu, ki ga ne zaseda cesta, nista izvrševali posesti.

21. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da toženkini pravni prednici ob nacionalizaciji sploh nista obdržali pravice brezplačnega uživanja (uporabe) podržavljenega zemljišča, pač pa naj bi jo imela tožnica, zatrjevane izgube te pravice (načina, časa in obsega) sodišči nižjih stopenj, logično, nista presojali in nista ugotovili vseh za to potrebnih dejstev.

**Odločitev o reviziji**

22. Izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

23. Ker je ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno sodbo.

**Sestava senata in glasovanje**

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica lastninske pravice po ZGJS ni pridobila, kar je bilo v korist toženke, je slednja s pritožbo izpodbijala le presojo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico po ZLNDL. 2 Odločba VSL I Cp 516/2018. 3 Odločba VSK Cp 657/2012. 4 Sodba I Up 1147/2000 z dne 4. 9. 2001. 5 Sodba I Up 142/2001 z dne 21. 3. 2002. 6 Sodba I Up 166/2003 z dne 25. 5. 2005. 7 Sodba VSL I Cp 1140/2019 z dne 15. 1. 2020. 8 Sklicuje se na sklep VSL I Cp 218/2012. 9 V zvezi s tem opozarja na sodbo VSL I Cp 2190/2019 z dne 26. 2. 2020 in v njej zavzeto stališče, da za lastninjenje nepremičnin po ZNNZ ni bistveno, ali je bila izdana odločba o prenosu posesti oziroma pravice uporabe ter da je bistvena zgolj dejanska pravica uporabe ob lastninjenju, te pa fizične osebe na javnih cestah od izgradnje ceste dalje niso mogle imeti. 10 Glej sodbo II Ips 302/2017, 9.8.2018, točka 13. 11 Glej Predlog ZLNDL, Poročevalec DZ 71/97, stran 20, Cilji in načela zakona: Pravica uporabe v pomenu ZLNDL, ki je bila podlaga za lastninjenje družbenih nepremičnin, ni bila ena sama enoznačna pravica, ki bi jo jasno, celovito in enotno predpisovalo ter urejalo pravo družbene lastnine, temveč gre za naknadno enotno terminološko poimenovanje nekdanjih raznovrstnih pravic na družbenih nepremičninah, katerim je bilo skupno, da so vsebovale upravičenje posedovati in rabiti družbeno nepremičnino, vendar vsaka s svojo vrednostno zasnovo in ciljem.