Jedro

Ključno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, katera od pravdnih strank (oziroma njunih pravnih prednic) je imela v času uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na obeh spornih parcelah.

Pritožba ne upošteva, da je do nacionalizacije (lastninjenja) relevantnega zemljišča v konkretni zadevi prišlo na določb ZNNZ, ki je v prvem odstavku 38. člena sam predvidel, da ostane nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ta po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali da izvede kakšna druga dela. V prvem odstavku 39. člena istega zakona pa je bilo določeno, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. V primerih torej, kot je konkretni, je (že) sam zakon (ZNNZ) predvidel, da ostane zemljišče (dokler se ga ni potrebovalo za gradnjo ali kakšna druga dela) v posesti prejšnjega lastnika. Vendar pa (oziroma zato) okoliščina, da sta toženkini pravni prednici posest zemljišča obdržali oziroma sta imeli na njem pravico brezplačnega uživanja, ne pomeni, da sta imeli na njem tudi pravico uporabe. Pravica uporabe gradbenega (stavbnega) zemljišča (v družbeni lastnini) je namreč, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pomenila (obsegala) pravico uporabljati to zemljišče na način, da se na njem zgradi stavbo in da se ga uporablja za potrebe te stavbe (glej tudi 40. člen ZNNZ). Tega pa ni moč enačiti s pravico prejšnjega lastnika brezplačno uživati takšno (nacionalizirano nezazidano gradbeno) zemljišče (primerjaj prvi odstavek 39. in 40. člen ZNNZ).

Pravice brezplačnega uživanja ni moč enačiti s pravico uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 8. 2020 - ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin: ID znak parcela 000-1, katastrska občina X, parcela 000/192 (ID 001), in ID znak parcela 000-2, katastrska občina X, parcela 000/736 (ID 002), obeh do celote (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti nastale pravdne stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo, da je tožnica lastninsko pravico na nepremičninah pridobila na podlagi določb ZNDL, pri čemer je svojo odločitev oprlo na to, da naj bi imela v času uveljavitve omenjenega zakona na spornih nepremičninah pravico uporabe, in sicer na podlagi deklaratorne odločbe Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora L. z dne 16. 6. 1959. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo in odstopilo od sodne prakse v primerljivih zadevah. Prav tako se neupravičeno ni ukvarjalo z njenim ugovorom priposestvovanja. Kršena naj bi bila pravica do izjave. Ugotovitev sodišča, da se nepremičnini nista lastninili po ZGJS, naj bi bila pravilna. V nadaljevanju pritožba izpostavlja vsebino 2. člena ZNDL, vsebino odločbe z dne 16. 6. 1959 in izpiskov ročno vodene zemljiške knjige. Iz navedenega naj bi izhajalo, da tudi v zemljiški knjigi ni zavedena pravica tožnice (oziroma njenega pravnega prednika) do uporabe. Kot je sama navedla že v odgovoru na tožbo, pravice do upravljanja ne gre enačiti s pravico do uporabe v smislu 2. člena ZNDL. Pri tem je navedla odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 516/2018, katerega vsebino izpostavlja (vključno z naziranjem, da odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe). Z ozirom na to, je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da s tem, ko je bilo v zemljiški knjigi za nepremičnini zavedeno, da sta postali družbena lastnina, ki ju upravlja Občina L., pravni prednici nista imeli pravice do uporabe, temveč jo je imela tožničina pravna prednica. Prejšnjemu lastniku je po samem zakonu ostala pravica do uporabe vse do odvzema posesti, za katerega se je prav tako zahtevala odločba, čemur naj bi sledila tudi aktualna sodna praksa (pritožba omenja odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 657/2012, katere vsebino izpostavlja). Četudi je njenima pravnima prednicama lastninska pravica prenehala, jima je na podlagi zakona ostala pravica do uporabe, vse do odvzema posesti z novo odločbo. Ker sta imeli njeni pravni prednici nepremičnini v posesti vse do uveljavitve ZNDL, je bil vpis lastninske pravice po uradni dolžnosti v njuno korist povsem pravilen. Z zaključkom, da je bila z deklaratorno odločbo, s katero je bilo zgolj ugotovljeno, da sta nepremičnini postali družbena lastnina, njenima pravnima prednicama odvzeta tudi pravica do uporabe, je sodišče prve stopnjo zmotno uporabilo materialno pravo in odstopilo od relevantne sodne prakse. V izkaz svojemu pravnemu naziranju toženka prilaga primer odstopne izjave, s pomočjo katere je pravni prednik oziroma drug subjekt pridobil pravico do uporabe od prejšnjega lastnika nepremičnine, ki je postala družbena lastnina. Iz 68. točke izpodbijane sodbe izhaja, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem priposestvovanja nepremičnine parc. št. 000/192, k.o. X, in sicer iz razloga, ker naj bi toženka priposestvovanje nepremičnine zatrjevala zgolj v primeru, če se je ta lastninila po ZGJS, kar pa ne drži. To iz toženkinih vlog ne izhaja. Sodišče, ki ni vezano na pravno naziranje strank, bi se moralo opredeliti ter razsojati tudi o ugovoru priposestvovanja, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo, prav tako je bil predmet njenih kasnejših navajanj. Več kot očitno ugovor priposestvovanja ni vezan na morebitno odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi ZGJS, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče in se s tem izognilo odločanju v tem delu. Ugovor priposestvovanja je bil podan neodvisno. Sodišče bi moralo presojati, ali so izpolnjene predpostavke za priposestvovanje in odločiti tudi v tem delu. Prav tako ni izvajalo dokazov glede priposestvovanja. Ker se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, prav tako relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Napačno je odločilo tudi glede dokaznega bremena v zvezi s pravico do uporabe spornih parcel. Dokazno breme je obrnilo na način, da bi morala toženka dokazati, da je bila pravnima prednicama pravica do uporabe pridržana oziroma jima je bila dodeljena. Pravilno bi bilo, da je na tožnici zatrjevanje in dokazovanje, da je bila v času uveljavitve ZNDL imetnica pravice do uporabe, zaradi česar naj bi bil vpis v zemljiško knjigo nepravilen. Sodišče bi moralo v času pripravljalnega naroka v skladu z načelom iuri novit curia vedeti in opozoriti, da se je dokazno breme izkazovanja pravice do uporabe prevesilo na stran tožene stranke. Ker tega ni naredilo, gre tudi za sodbo presenečenja. Toženka na to tudi ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, s čimer je izgubila možnost navajati dejstva, ki so bistvenega pomena za odločitev v predmetni zadevi. S tem ji je bila kršena pravica do izjave in načelo kontradiktornosti pravdnega postopka. S prevalitvijo dokaznega bremena glede imetništva pravice do uporabe nanjo je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu s takratno zakonodajo je bila osebam, katerih nepremičnine so postale družbena last, pridržana posest in pravica do uporabe, zaradi česar bi moralo biti dokazno breme glede imetništva oziroma kasnejše pridobitve pravice do uporabe predmetnih nepremičnin na tožeči stranki (pritožba se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 657/2012 z dne 20. 11. 2012). Ker tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede odvzema in kasneje imetništva pravice do uporabe v času uveljavitve ZNDL, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. V kolikor je stališče sodišča stopnje pravilno, pa bi to moralo vedeti najkasneje v času izvedbe pripravljalnega naroku. Posledično je bilo njegovo postopanje v nasprotju z načelom ekonomičnosti, s čimer je toženki povzročilo nepotrebne stroške, ki jih ni dolžna nositi.

3. Tožnica je v pritožbi predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ključno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, katera od pravdnih strank (oziroma njunih pravnih prednic) je imela v času uveljavitve ZLNDL1 pravico uporabe na obeh spornih parcelah. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo obrazložilo,2 zakaj sta (kot je to trdila tožnica) toženkini pravni prednici ob razlastitvi (nacionalizaciji) tedaj enotne parcele št. 000/192, k.o. X, ki je bila izvedena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ)3 oziroma konkretno z odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora L. z dne 16. 6. 1959,4 na nacionaliziranem zemljišču lastninsko pravico izgubili v celoti (torej glede vseh njenih upravičenj vključno s pravico uporabe),5 medtem ko je tožničina pravna prednica na njem pridobila (tudi) pravico uporabe (na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini).6 V tem okviru je (ob sklicevanju na relevantno pravno teorijo7 in odločbe Vrhovnega sodišča RS8) pravilno obrazložilo,9 zakaj je bila v tedanji pravici upravljanja z zemljišči v družbeni lastnini (omenjena pravica je namreč obsegala enaka upravičenja, kot jih obsega lastninska pravica), ki je bila v zemljiški knjigi (glede zemljišč v družbeni lastnini, parc. št. 000/192 in parc. št. 000/736, obe k.o. X) vpisana v korist tožničine pravne prednice (glej zemljiško-knjižni izpisek za vložek 2377 k. o. X v prilogi A8 oziroma 53. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zaobsežena/vsebovana (poleg z namenom stvari in posebnih družbeno lastninskih pravil omejene pravice razpolaganja tudi) pravica uporabe10 (glej predvsem 59. – 62. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz teh razlogov pritožbeno izpostavljanje, da odločba z dne 16. 6. 1959 ne vsebuje navedbe, da je bila toženkinima pravnima prednicama odvzeta pravica do uporabe in da je bila dodeljena tožničini pravni prednici (češ da to v zemljiški knjigi ni bilo zavedeno11), za presojo pravilnosti zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje ni bistveno.12

6. Vse to (kar je bilo glede pridobitve pravice uporabe potrebno) je tožnica ustrezno zatrjevala in (v nasprotju s tem, kar meni pritožba) tudi izkazala (torej je v celoti zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu).13 Na drugi strani toženka (kot je to v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe poudarilo sodišče prve stopnje) ni niti ustrezno zatrjevala in še manj dokazala, da bi njeni pravni prednici14 ob nacionalizaciji ali kasneje z ustrezno odločbo ali pogodbo pridobili pravico uporabe15 na tedaj enotni parceli.16 S tem (glede dokazovanja tožničinih trditev o pridobitvi pravice uporabe) seveda ni »obrnilo« dokaznega bremena oziroma ga (neupravičeno) prevalilo na toženko, kakor to slednja neprepričljivo zatrjuje v pritožbi. Podalo je »zgolj« prepričljivi (medsebojno povezani) ugotovitvi, da je tožnica (svoje) trditve o razlastitvi (o izgubi lastninskih upravičenj) toženkinih pravnih prednic in pridobitvi upravičenja uporabljati (pravice uporabe) zemljišče v družbeni lastnini s strani njene pravne prednice izkazala, medtem ko ni toženka ne ustrezno zatrjevala17 in ne izkazala, da bi ob nacionalizaciji ali za tem njeni pravni prednici pravico uporabe pridobili18 oziroma jo obdržali.19 Spričo tožničinega uspeha pri dokazovanju svoje (ključne) trditve (o pridobitvi pravice uporabe ob nacionalizaciji) je zato »le« pravilno izpostavilo, da (na drugi strani) toženka svojih (nasprotnih/ugovornih) trditev o pridobitvi (ohranitvi) pravice uporabe s strani njenih pravnih prednic, ni uspela izkazati (skratka da ni zmogla dokaznega bremena,20 ki ga je v zvezi s trditvami, katere je postavila,21 ob upoštevanju 212. členom ZPP22 nosila - povezanost dokaznega in trditvenega bremena). Zato je njeno pritožbeno (tudi sicer) nejasno sklicevanje na načelo iuri novit curia, omenjanje »sodbe presenečenja« (češ da je sodišče prve stopnje ni opozorilo, da je dokazno breme glede obstoja pravice uporabe prevalilo nanjo) ter posledičen očitek o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti pravdnega postopka, (vse) neutemeljeno (neprepričljivo).

7. Res je bila pravica uporaba povezana s posestjo na nepremičnini, vendar samo praviloma. Tudi v odločbi tega sodišča I Cp 516/2018 z dne 3. 10. 2018, na katero se sklicuje pritožba, je navedeno, da odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Pritožba ne upošteva, da je do nacionalizacije (lastninjenja) relevantnega zemljišča v konkretni zadevi prišlo na določb ZNNZ, ki je v prvem odstavku 38. člena sam predvidel, da ostane nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ta po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali da izvede kakšna druga dela. V prvem odstavku 39. člena istega zakona pa je bilo določeno, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. V primerih torej, kot je konkretni, je (že) sam zakon (ZNNZ23) predvidel, da ostane zemljišče (dokler se ga ni potrebovalo za gradnjo ali kakšna druga dela) v posesti prejšnjega lastnika. Vendar pa (oziroma zato) okoliščina, da sta toženkini pravni prednici posest zemljišča24 obdržali oziroma sta imeli na njem pravico brezplačnega uživanja, ne pomeni, da sta imeli na njem tudi pravico uporabe.25 Pravica uporabe gradbenega (stavbnega) zemljišča (v družbeni lastnini) je namreč, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pomenila (obsegala) pravico uporabljati to zemljišče na način, da se na njem zgradi stavbo in da se ga uporablja za potrebe te stavbe26 (glej tudi 40. člen ZNNZ). Tega pa ni moč enačiti s pravico prejšnjega lastnika brezplačno uživati27 takšno (nacionalizirano nezazidano gradbeno) zemljišče28 (primerjaj prvi odstavek 39. in 40. člen ZNNZ).

8. Zakaj posesti (kot dejanske oblasti) oziroma pravice brezplačnega uživanja ni moč enačiti s pravico uporabe (z vsebino, kot je bila omenjena v predhodni točki obrazložitve te sodbe), je tako ob sklicevanju na (za obravnavano obdobje) relevantne predpise in pravno teorijo (v točkah 47 – 51 in 66 obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (to sodišče pa se tem razlogom/pojasnilom pridružuje). Na drugi strani toženka29 z vztrajanjem, ki nima podlage ne v določbah ZNNZ in ne v spisovnih listinah, da je njenima pravnima prednicama pravica uporabe ostala, v to ne prepriča. Slednja je pritožbi predložila anonimizirano odstopno izjavo iz leta 1988 (priloga A29), v zvezi s katero zatrjuje, da ne gre za nov dokaz, in da jo prilaga zgolj v predstavitev pravilnosti svojega pravnega naziranja, čemur pa ni moč slediti. Vsebina predložene (konkretne) odstopne izjave ni pravno naziranje in lahko služi (bolj ali manj neposredno) predvsem kot dokaz za toženkine trditve o tem, da sta ob nacionalizaciji njeni pravni prednici na spornem zemljišču obdržali pravico uporabe. Z ozirom na to je nedopustna30 in posledično neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Toženka je v 4. točki odgovora na tožbo jasno (in v skladu s svojo procesno dispozicijo) navedla, da podredno, in sicer če bi sodišče prve stopnje štelo, da se je parcela št. 000/192, k. o. X, lastninila na podlagi določb ZGJS31 (čemur je nasprotovala), uveljavlja priposestvovanje (na podlagi 43. člena SPZ32). Čeprav se je tudi v kasnejših vlogah oziroma na naroku, kot to izpostavlja v pritožbi, sklicevala na priposestvovanje in ga (dodatno) utemeljevala (glej 9. točko njene prve pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2019, 14. točko druge pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2019 oziroma navedbe, ki jih je podala na naroku dne 13. 3. 2020), pa ni z ničemer spremenila (korigirala) načina uveljavljanja omenjenih (ugovornih) trditev.33 Zato je njeno pritožbeno pojasnjevanje (vztrajanje), da se je na priposestvovanje sklicevala »v vsakem primeru« oziroma »neodvisno«,34 neprepričljivo (neizkazano). Ker je šlo za (jasno izražen podreden) način uveljavljanja trditev o priposestvovanju in ne »zgolj« za pravno naziranje (kakor to neprepričljivo navaja pritožnica), se sodišče prve stopnje (kot je to pravilno pojasnilo v 68. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) do njih upravičeno ni opredeljevalo (odločilo o njih)35 in v zvezi z njimi (upravičeno) ni izvajalo (predlaganih) dokazov (tega glede na toženkino jasno procesno postopanje/»razpolaganje« tudi ni smelo). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravnega postopka (kršitvi pravice do izjave) zato ni utemeljen,36 očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja, pa (posledično) brezpredmeten.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno oporekanje stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje sprejeti na podlagi pravilnega upoštevanja (prvi odstavek 154. člena ZPP) dejstva, da je toženka v pravdi v celoti propadla. Pritožbeno izpostavljanje, kdaj (že) bi moralo sodišče prve stopnje (glede na v sodbi zavzeto stališče) zaključiti z obravnavanjem (postopanjem), in sklicevanje na upoštevanje načela ekonomičnosti, je vse ne le presplošno, hipotetično in neizkazano, ampak za presojo upravičenj pravdnih strank do povrnitve stroškov oziroma (konkretno) takšnega upravičenja tožnice (ki je v pravdi v celoti uspela) napram toženki, obenem nebistveno. Poleg tega o sami višini stroškov oziroma njihovem obsegu z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno (glej II. točko izreka in 69. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). To velja tudi za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/97, s kasnejšimi spremembami. 2 Tem razlogom se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. 3 Uradni list FLRJ, št. 52/1958. 4 Glej prilogo B14 (pri tem je pritožbeno izpostavljanje ugotovitvene narave omenjene odločbe za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe nebistveno). 5 Glej 20. in 45. – 67. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Kakor je to prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 61. in 62. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), so s stavbnimi (gradbenimi) zemljišči v družbeni lastnini upravljale občine, ki so lahko glede njih podeljevale pravico uporabe (glej dr. Alojzij Finžgar: Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbeno-lastninskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1979, str. 42 - 44.; prav tako 117. člen Ustave SFRJ in 5. člen Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/1984, s kasnejšimi spremembami). 7 Glej dr. Alojzij Finžgar: Civilno pravo (Stvarno pravo), Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Uradni list LRS, Ljubljana, 1952, str. 68, in Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1979, str. 43, 44. 8 Glej II Ips 238/97 z dne 19. 2. 1998, II Ips 262/97 z dne 19. 2. 1998, III Ips 60/99 z dne 24. 8. 2000 (prav tako sklep tega sodišča I Cp 218/2012 z dne 30. 5. 2012). 9 Čemur pritožba nasprotuje zgolj z nekonkretiziranim oporekanjem. 10 Zato naziranju podanemu v zadevi Višjega sodišča v Kopru Cp 657/2012 z dne 20. 11. 2012, na katero se sklicuje pritožba (glej tudi sprotno opombo 29 te odločbe), češ da so razlaščeni (prejšnji) lastniki nacionaliziranega nezazidanega gradbena zemljišča pravico uporabe na njem obdržali vse do odvzema iz posesti, ni moč slediti (v zvezi z vsebino pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini glej tudi 7. točko obrazložitve te sodbe). 11 V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne, ampak le deklaratorne narave (glej 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 323/2017-8 z dne 28. 3. 2019, II Ips 346/2016 z dne z dne 11. 5. 2017, II Ips 40/2013 z dne 12. 2. 2015 in II Ips 75/2013 z dne 1. 10. 2015, kot tudi sklep tega sodišča I Cp 218/2012 z dne 30. 5. 2012). Poleg tega je bila na tožničino pravno prednico v zemljiški knjigi vpisana pravica upravljana (ki pa je, kot rečeno, obsegala tudi pravico uporabe). 12 Prav tako ni moč slediti (nekonkretiziranemu) pritožbenemu navajanju, da pravice (do) upravljanja ne gre enačiti s pravico (do) uporabe v smislu 2. člena ZLNDL. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je pravica (do) upravljanja predstavljala »nekaj več« in je (kot taka) vsebovala tudi pravico (do) uporabe (ki jo omenja 2. člen ZLNDL). 13 Glej predvsem odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora L. z dne 16. 6. 1959 (priloga B14). 14 Ki jima z odločbo iz leta 1959 pravica uporabe nacionalizirane nepremičnine (enotna parcela št. 000/192) ni bila ne dodeljena in ne pridržana (glej 49. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 15 Z vsebino kot je navedena v 7. točki obrazložitve te sodbe. 16 Glej 48. – 50. in 67. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 17 Njene trditve podane v 5. točki odgovora na tožbo, da sta bili nepremičnini leta 1958 nacionalizirani na podlagi določb ZNNZ, a da sta njeni pravni prednici na njih pridobili pravico (do) uporabe, so bile (v tem drugem delu) povsem splošne (nekonkretizirane). 18 Sodišče prve stopnje je v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe poudarilo (čemur pritožba ne oporeka), da je že po ZNNZGZ (pravilno ZNNZ) veljalo, da je bila za pridobitev pravice uporabe nezazidanega zemljišča potrebna posebna odločba, katere (pa) ne predstavlja odločba o nacionalizaciji. 19 Glej tudi sprotno opombo 14 te sodbe. 20 In ga ni (neupravičeno) prevalilo na toženko (kot to navaja pritožba). 21 Kot je upravičeno ugotovilo sodišče prve stopnje, vsaj v določenem delu že trditvenemu bremenu ni ustrezno zadostila (glej npr. sprotno opombo 17 te sodbe). 22 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 23 Ki ni bil (to namreč iz sodbe z dne 3. 10. 2018 ni razvidno) relevanten za odločitev v zadevi I Cp 516/2018 tega sodišča (na katero se sklicuje pritožba). 24 Pri čemer je, kot (v 67. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotavlja sodišče prve stopnje, do odvzemu posesti prišlo z izgradnjo odseka B. ceste, ki poteka po nepremičnini parc. št. 000/736. 25 Nanju taka pravica (ki je niti nista imeli) v zemljiški knjigi tudi ni bila vpisana (glej 53. in 55. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 26 Glej 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe dr. Alojzij Finžgar: Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1979, str. 51. 27 Glej 509. paragraf ODZ (določila katerega so se na podlagi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred dnem 6. 4. 1941 in med sovražno okupacijo, kot pravna pravila uporabljala v času uveljavitve ZNNZ). 28 Prav tako vsakršne posesti in dejanske uporabe določene nepremičnine v družbeni lastnini ni moč enačiti s pravico uporabe v smislu ZLNDL (glej dr. Matija Damjan: Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa, Pravni letopis 2009, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani IPP-PF, str. 140). 29 Ki se v pritožbi v zvezi z ohranitvijo pravice uporabe prejšnjih lastnikov na zemljiščih v družbeni lastnini (vse do odvzema zemljišča iz posesti) v podobnih primerih (ko je bila nepremičnina nacionalizirana na podlagi določb ZNNZ) sklicuje na (že omenjeno) odločitev Višjega sodišča v Kopru Cp 657/2012 z dne 20. 11. 2012, glede katere pa ni razvidno, da bi odražala (morebitno) usklajeno naziranje sodne prakse (pritožba drugih odločb v tej zvezi ne omenja), zaradi česar to sodišče nanjo ni vezano. V kolikor ima v mislih omenjeno odločbo (to namreč v pritožbi ni ustrezno pojasnjeno), ko sodišču prve stopnje očita, da naj bi s svojo odločitvijo oziroma zaključki o izgubi pravice uporabe s strani njenih pravnih prednic, odstopilo od relevantne sodne prakse, toženka prav tako ni prepričljiva. 30 Toženka namreč ne navaja, da je brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku na prvi stopnji. 31 Zakon o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/98, s kasnejšimi spremembami. 32 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 33 Ob jasni opredelitvi v odgovoru na tožbo ji (podrednega) načina upoštevanja ugovora priposestvovanja ni bilo potrebno (ponovno) omenjati ob kasnejšem sklicevanju nanj. Hkrati pa okoliščina, da ga ob kasnejšem (npr. ob na naroku dne 13. 3. 2020 podanem) utemeljevanju priposestvovanja ni več omenjala, sama za sebe ne more voditi k zaključku, da se mu je (torej takšnemu načinu uveljavljanja) »odpovedala«. 34 Z drugimi besedami tudi za primer, če bo (kot je potem dejansko bilo) ugotovljeno, da je tožnica lastninsko pravico na spornem zemljišču dobila na podlagi določb ZLNDL. 35 In se jim ni »izognilo«, kakor to neutemeljeno očita pritožba. 36 Pri čemer tudi sicer ne pojasni, katerih za odločitev v tej zadevi bistvenih dejstev (okoliščin) zaradi sodišču (kot rečeno neutemeljeno) očitane opustitve, ni navajala.