Jedro

Tožnica ima za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi, ki jo utemeljuje na podlagi določil 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), uveljavlja, da je tožena stranka z izvedbo finančne preiskave ter izdajo izpodbijanega Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 (v nadaljevanju: Poročilo), kršila ustavne pravice tožnice, češ da tožnica zoper izpodbijano Poročilo, ki naj bi bil dokončen posamični pravni akt, ni imela možnosti vložiti pritožbe ali drugega pravnega sredstva.

Med drugim v tožbi navaja, da je tožena stranka v okviru izvrševanja svojih nalog pri opravljanju finančne preiskave, začete zoper tožnico na podlagi Odredbe za izvedbo finančne preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Kopru (v nadaljevanju: ODT) št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013 ter dveh odredb ODT o podaljšanju finančne preiskave z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, obe pod izdani pod št. Ftp 5/13, pridobivala podatke o tožnici, jih zbirala ter obdelovala in na koncu izdala izpodbijano poročilo, po prepričanju tožnice brez ustrezne pravne podlage, češ da je Odredba za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013 nezakonita in neustavna. Zato meni, da tudi izpodbijano Poročilo temelji na nezakonito in neustavno pridobljenih podatkih o tožnici in je zato nezakonito in neustavno.

V tožbi uvodoma pojasnjuje, da je zoper Odredbo za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, ki jo prilaga tožbi (tožbena priloga A 2), s katero je bila odrejena izvedba finančne preiskave zoper tožnico kot povezano osebo z A.A., tožnica že sprožila upravni spor pred upravnim sodiščem, ki teče pod opravilno št. I U 1609/2014, zaradi ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti navedene Odredbe ter ugotovitve kršitve ustavnih pravic.

V nadaljevanju tožbe podrobno opisuje razloge, zaradi katerih meni, da je navedena Odredba nezakonita in neustavna, češ da za uvedbo postopka niso bili podani zakonski pogoji iz 3. in 10. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju: ZOPNI), sama Odredba pa naj ne bi bila ustrezno obrazložena, saj naj ne bi bili obrazloženi in dokazno utemeljeni razlogi za sum, da je A.A. storil kataloško kaznivo dejanje. Posledično naj bi bili nezakoniti in neustavni tudi obe nadaljnji Odredbi ODT v Kopru o podaljšanju finančne preiskave, št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, ki ju prav tako prilaga tožbi (tožbeni prilogi A3 in A4) in za kateri naj ne bi obstajali utemeljeni objektivni razlogi. V posledici navedenih kršitev naj bi tekel nezakonit postopek finančne preiskave, v katerem naj bi tako ODT v Kopru, kot tudi v tem upravnem sporu tožena stranka, kršili tožničine ustavne pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in do zasebnosti iz 35. člena Ustave.

Tožnica očita toženi stranki, da naj bi v finančni preiskavi brez odredbe preiskovalnega sodnika nezakonito, enako kot tudi policija, v okviru (pred)kazenskega postopka zoper A.A. pridobivali tožničine podatke, ki predstavljajo osebne podatke v smislu ZVOP-1 in podatke, ki predstavljajo bančno tajnost v smislu ZBan-1 ter podatke, ki predstavljajo davčno tajnost v smislu ZDavP-2, češ da iz vložene obtožnice zoper A.A. v okviru očitanega kataloškega kaznivega dejanja izhaja, da se imenovanemu sploh ne očita pridobitev premoženjske koristi s tem kaznivim dejanjem. Tožnica meni, da naj državni organi tako sploh ne bi imeli pravne podlage za tako široko preiskovanje suma storitve navedenega kaznivega dejanja s pregledovanjem osebnih in bančnih podatkov družinskih članov imenovanega, vključno s tožnico.

Tožnica poudarja, da se v okviru finančne preiskave uporabljajo določbe ZKP-1, ki uzakonja ekskluzijo nezakonito pridobljenih dokazov. Enako velja tudi v civilnem postopku, kjer praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito. Sodišče zato poziva, naj ob upoštevanju ZKP-1, ZOPNI, ZDavP-2, ZBan-1 in Zakona o policiji (v nadaljevanju: ZPol) skrbno pregleda relevantno dokumentacijo in ugotovi, ali je bila izvedena finančna preiskava odrejena in izvedena na zakoniti bazi, da se prepreči možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali pa na podlagi informacij, pridobljenih na nedovoljen način.

Sodišču tožnica v tožbenem zahtevku predlaga, kot sledi: „Ugotovi se, da je tožena stranka z izvedbo finančne preiskave in izdajo Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, kršila ustavno pravico tožeče stranke do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS (1. točka); Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 se odpravi (2. točka); Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je stranki kot posamezniku preizkus zatrjevanih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine zagotovljen v pravdnem postopku po ZOPNI, ki je že v teku, kar navaja tudi že sama tožnica v tožbi. Kot zmotno označuje tožničino stališče, da je izpodbijano Poročilo (katerega vsebina so zbrani podatki o obsegu premoženja obdolženca A.A. in o razmerju med njegovimi dohodki in odhodki ter o obsegu premoženja prenesenega na povezane osebe obdolženca, med drugimi tudi na tožnico) posamični pravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah in obveznostih tožnice, oziroma akt in dejanje, zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Dodaja, da sta v finančni preiskavi na podlagi Odredbe ODT v Kopru, št. Kt 560/2013 z dne 21. 5. 2013, in dveh Odredb o podaljšanju finančne preiskave, ki sta bili izdani pod št. Ftp 5713 dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, sodelovali inšpektorici Finančne uprave RS kot članici finančne preiskovalne skupine, uvedene na podlagi 14. člena ZOPNI, pri čemer sta bili v skladu s 13. členom ZOPNI vezani na obvezna navodila in predloge za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov, za katere sta bili pristojni na podlagi 18. člena Zakona o davčni službi (ZFU, Uradni list RS, št. 1/07 in nadaljnji), in sicer z namenom, da se odkrije premoženje nezakonitega izvora in ugotovi njegova vrednost ter zberejo podatki, potrebni za odločitev v postopkih po ZOPNI.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: S tožbo, ki jo utemeljuje na podlagi določil 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena ZUS-1, tožnica uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zoper izpodbijano Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 (v nadaljevanju: Poročilo), češ da gre za dokončen posamični pravni akt, s katerim naj bi tožena stranka že v postopku za njegovo izdajo oziroma preden je bil izdan ter tudi z njegovo izdajo domnevno posegla v ustavne pravice tožnice iz 35. člena in 38. člena Ustave. Vendar v tej zvezi tožnica v tožbi, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi tega sklepa pod tč. 1 do tč. 6, niti ne zatrjuje, da ji ne bi bilo zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo. Prav nasprotno v tožbi sama navaja, da je zoper Odredbo za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, ki jo tudi prilaga tožbi (tožbena priloga A 2), s katero je bila odrejena izvedba finančne preiskave zoper tožnico kot povezano osebo z A.A., tožnica predhodno že sprožila upravni spor pred Upravnim sodiščem pod št. I U 1609/2014 zaradi ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti navedene Odredbe ter ugotovitve kršitve ustavnih pravic.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, namreč odloča sodišče v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, izključno v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, a le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013).

Navedeno pomeni, kakor je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče v svojih odločitvah, med drugim v sklepu št. I Up 1/2015 z dne 22. 1. 2015 (v obrazložitvi pod tč. 7), da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, oziroma gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, po katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim aktom ali dejanjem. Prvi pogoj, da Upravno sodišče v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj je pogoj, da posamezniku ni na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru sodišču torej narekuje, da mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožnici zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

Tožnica namreč v tožbi, kot je predhodno povzeta v točkah od 1. do 6. točke, uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu pred upravnim sodiščem zoper uvodoma navedeno Poročilo tožene stranke, čigar odpravo zahteva s tožbo zaradi zatrjevanih kršitev njenih ustavno zajamčenih pravic do zasebnosti iz 35. člena Ustave in do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Do zatrjevane kršitve pa naj bi po njenem stališču prišlo zaradi domnevne nezakonitosti in neustavnosti Odredbe za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru z dne 21. 5. 2013 in dveh Odredb o podaljšanju finančne preiskave ODT v Kopru z dne 8. 11. 2013 in 21. 5. 2014, smiselno zaradi domnevnih postopkovnih kršitev drugih državnih organov v (pred)kazenskem postopku zoper s tožnico ožje povezane osebe, njenega sina A.A. zaradi kataloškega kaznivega dejanja. Namreč iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listinah (tožbene priloge A2-A4) je razvidno, da je pristojni državni organ - ODT v Kopru, izdal navedeno Odredbo za izvedbo finančne preiskave z dne 21. 5. 2013 in dve Odredbi o podaljšanju finančne preiskave z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014 na podlagi določil 14. člena ZOPNI (zoper katere je tožnica že predhodno sprožila upravni spor št. I U 1609/2014), vse navedeno torej že pred uvedbo pravdnega postopka po določilih ZOPNI. Sodišče je zato glede na tožbene navedbe o domnevnih kršitvah tožničinih ustavnih pravic iz 35. člena in 38. člena Ustave, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je postavljen v tožbi in sicer tudi na odpravo uvodoma navedenega izpodbijanega Poročila tožene stranke ob upoštevanju določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge. Ob tako tako postavljenem tožbenem zahtevku, kot je povzet pod točko 7, pa ima po mnenju sodišča tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je sodno varstvo zoper očitane kršitve človekovih pravic iz 35. in 38. člena Ustave tožnici zagotovljeno v pravdnem postopku po ZOPNI in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku. Navedeno pomeni, da ima tožnica za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. Up-24/14-20 U-I-7/14-18 z dne 8. 1. 2015), torej ji je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI pred rednim sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem sporu.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru niso podane procesne predpostavke za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, saj ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva. Nenazadnje - glede na tožbeni zahtevek pod točko 2, pa tudi izpodbijano Poročilo samo po sebi ne ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne gre za dokončni posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, ki bi bil (v tem delu) dopusten predmet upravnega spora v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1, zato je bilo tožbo (v tem delu) potrebno zavreči tudi iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1, K točki 2: Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.