Jedro

Ker je toženka v odgovoru na tožbo navedla okoliščino, ki naj bi izključevala obravnavo predmetne tožbe v subsidiarnem upravnem sporu (ker za to obstoji drugo sodno varstvo), je s tem utemeljila ugovor procesne narave, da upravno sodišče ni pristojno za obravnavanje zatrjevanih kršitev. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor tudi o tem vprašanju glede na to, da ga prvostopenjsko sodišče ni preprečilo oz. odpravilo že samo (to je brez sodelovanja strank) v fazi predhodnega preizkusa tožbe. V taki situaciji pa bi sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnici in ji omogočiti, da nanj odgovori.

Dejstvo, da sodišče na obstoj procesnih predpostavk pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka, pomeni le, da v tem pogledu pri sprejemu procesne odločitve ni prekludirano ali vezano na predlog strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2084/2014-8 z dne 11. 2. 2015 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper poročilo Davčnega urada Koper o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica vložila tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker naj bi omenjeno poročilo kršilo njene ustavne pravice do zasebnosti iz 35. člena in do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. Sodišče meni, da ima tožnica zoper poročilo zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v pravdnem postopku po določbah Zakona o odvzemu premoženju nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI). Ta se zaključi s sodbo, zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva. Glede na tožbeni zahtevek, da naj se poročilo odpravi, še dodaja, da ta ne ustreza definiciji upravnega akta, zato je tožbo v tem delu zavrglo tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 2. Tožnica zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo. Zatrjuje, da na podlagi obrazložitve ne more ugotoviti razloga za zavrženje tožbe, ker da ni jasno, ali je bil njen tožbeni zahtevek napačno postavljen. Na to kršitev še posebej kažejo stališča sodišča o zavrženju tožbe v zvezi z 2. točko tožbenega zahtevka. Glede na argumentacijo odločitve meni, da bi jo moralo sodišče pozvati na odpravo pomanjkljivosti v tožbi v smislu 31. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, saj ji ni vročilo odgovor toženke na tožbo, nato pa se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa oprlo prav na navedbo iz odgovora, da je sodno varstvo zagotovljeno v pravdnem postopku. Med drugim sodišču očita, da ni konkretiziralo, na kakšen način ji je zagotovljeno drugo sodno varstvo v postopku po ZOPNI, saj slednje iz njegovega 34. člena ne izhaja. Tudi sicer se ne strinja, da je sodno varstvo, kot je bilo zahtevano v obravnavanem primeru, zagotovljeno v pravdnem postopku. Poudarja, da se po določbah ZOPNI v njem odloča le o tožbenem zahtevku, naj se ugotovi nezakonitost premoženja, ki naj bi bilo predmet odvzema. Zato je sklicevanje na 34. člen napačno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zahteva povračilo stroškov postopka na obeh sodnih stopnjah.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v tej zadevi vložila tožbo tožbo zaradi kršitve človekovih pravic, ki naj bi bile storjene z izvedbo finančne preiskave in izdajo uvodoma navedenega poročila Davčnega urada Koper o zbranih podatkih v finančni preiskavi. Sodišču prve stopnje je predlagala, naj ugotovi kršitvi 35. in 38. člena Ustave RS in sporno poročilo odpravi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo poročilo izdano v postopku finančne preiskave, ki se je vodila zoper tožnico kot povezano osebo na podlagi odredbe za finančno preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013. 6. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da upravni spor po tej določbi ni dopusten, kadar lahko oseba doseže varstvo svojih pravic v drugem sodnem postopku.

7. Glede na 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa se je prvostopenjsko sodišče najprej ukvarjalo prav s tem vprašanjem in v naslednji točki navedlo, da je ob postavljenem tožbenem zahtevku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI, ki je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku. Pri tem je poudarilo, da so zoper sodbo, s katero se zaključi pravdni postopek (34. člen ZOPNI), mogoča redna in izredna pravna sredstva.

8. Res je v 15. točki obrazložitve navedlo še, da je treba tožbo v delu, v katerem je predlagana odprava poročila, zavreči tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, to je iz razloga, ker izpodbijano poročilo ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. S tem je prvostopenjsko sodišče - sicer brez potrebe, saj je bila tožba vložena kot tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 in kot taka tudi presojena -, opravilo še dodatni preizkus, in sicer, ali bi bilo mogoče izpodbijano poročilo šteti za upravni akt in s tem obravnavati tožbo kot tožbo v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. 9. Upoštevaje navedeno, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da ni mogoče ugotoviti razloga za zavrženje tožbe oziroma da so ti med seboj v nasprotju. Po povedanem obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče razumeti na način, da naj bi sodišče prve stopnje menilo, da so tožbene zahteve, o katerih naj sodišče odloči, v nasprotju z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1. Ta določa, katere so zahteve v primeru tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je pritožbeni očitek, da ni jasno, ali je bil tožbeni zahtevek napačno postavljen, neutemeljen. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da se zahteva iz 1. alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 nanaša na primer, kot je izpodbijan posamični akt organa, zahteve iz 2. do 4. alineje pa na primer, ko je tožba vložena zaradi njegovega dejanja.

10. Glede na navedeno tudi ni videti razlogov, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje ravnati po 31. členu ZUS-1, ki od sodišča v primeru nepopolne ali nerazumljive tožbe zahteva, naj tožniku naloži odpravo pomanjkljivosti. Drugačno pritožbeno stališče je zato neutemeljeno.

11. Sodišče v upravnem sporu tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjene procesne predpostavke (36. člen ZUS-1). Če tega ne stori in ne odloči po 37. členu tega zakona, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi in drugim strankam (prvi odstavek 38. člena).

12. Iz navedenega je razvidno, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesnih predpostavk za tožbo in da je v fazi njenega predhodnega preizkusa izključena kontradiktornost postopka. Vročanje tožbe je namreč predvideno po predhodni ugotovitvi, da za njeno obravnavo ni procesnih ovir.

13. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče vročilo tožbo toženki v odgovor, ta je nanjo odgovorila, sodišče pa je nato zavrglo tožbo, ne da bi z odgovorom seznanilo tožnico. Ta meni, da je s tem kršilo načelo kontradiktornosti.

14. Zahteva po kontradiktornem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Ker se z njo vzpostavlja enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mora biti v postopku vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pogoji, pod katerimi lahko uresniči to možnost, je ne smejo postavljati v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. Sodišče mora zato postopek voditi na način, ki zagotavlja enakopravnost in procesno ravnotežje strank ter upošteva njihovo pravico, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. To pomeni, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi glede navedb nasprotne stranke, ki so pomembna za odločitev sodišča (v konkretnem primeru glede nedopustnosti tožbe zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva). Predpostavka pa je, da je stranka s temi navedbami seznanjena, kar vzpostavlja dolžnost sodišča, da jo seznani z vlogami, v katerih so tovrstne navedbe. Tako mora sodišče tudi v upravnem sporu na podlagi 279. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) - njegove določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo primerno za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom -, odgovor na tožbo vročiti tožeči stranki.

15. Tožnica je v tožbi utemeljevala dopustnost svoje tožbe s sklicevanjem na 157. člen Ustave RS in 4. člen ZUS-1 ter pri tem navajala, da zoper izpodbijano poročilo ni imela možnosti uporabiti drugega pravnega sredstva. Toženka je glede tega v odgovoru menila, da je preizkus zatrjevanih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine zagotovljen v pravdnem postopku po ZOPNI, ki je že v teku. Navedla je torej okoliščino, ki naj bi izključevala obravnavo predmetne tožbe v subsidiarnem upravnem sporu (ker za to obstoji drugo sodno varstvo), in s tem utemeljila ugovor procesne narave, da upravno sodišče ni pristojno za obravnavanje zatrjevanih kršitev. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor tudi o tem vprašanju glede na to, da ga prvostopenjsko sodišče ni preprečilo oz. odpravilo že samo (to je brez sodelovanja strank) v fazi predhodnega preizkusa tožbe. V taki situaciji pa bi sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnici in ji omogočiti, da nanj odgovori. Ker tega ni storilo, ji je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredeli do stališča, ključnega za odločitev in oblikovanega ob sodelovanju nasprotne stranke.

16. Navedeno pomeni kršitev 279. člena ZPP in s tem 22. člena Ustave RS. Za presojo te kršitve ni bistveno, da sodišče na obstoj procesnih predpostavk pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). To pomeni le, da sodišče v tem pogledu pri sprejemu procesne odločitve ni prekludirano ali vezano na predlog strank.

17. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo in je izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člena ZUS-1).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.