Jedro

Na podlagi določbe 4. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17.6.2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) je v tej zadevi potrebno uporabiti nemško pravo, saj ne obstajajo nobene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko rekli, da je pogodba v tesnejši zvezi s Slovenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici naložilo toženi stranki, da tožeči izroči v izreku naveden stroj in da ji povrne pravdne stroške v znesku 9.940,90 EUR. Tožeča stranka je lastnik stroja, ker je bil v pogodbi med pravdnima strankama dogovorjen pridržek lastninske pravice, tožena stranka pa ni v celoti odplačala svoje obveznosti, v zvezi s katero je bil dogovorjen pridržek.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Je negativno presenečena, saj je sodišče v ponovljenem postopku odločilo drugače kot prvič, čeprav na podlagi istih podatkov. V ponovljenem sojenju je sodišče ugotovilo, da kupnina ni bila v celoti plačana. Takšno odločitev pojasnjuje na nejasen način. Ugotovitve: „da je tožena stranka kljub izvedenemu nakazilu še naprej plačevala tudi obroke po kreditni pogodbi, zaradi česar tožena stranka ni uspela izkazati obstoja kreditne pogodbe“ in „tožena stranka je nakazala 227.488 EUR tožeči stranki, ni pa dokazala s kakšnim namenom je to storila“ so absurdne in v nasprotju z dokumenti, ki so v spisu. Jasno je, da je edina pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili, kreditna pogodba. Na podlagi te pogodbe je tožena stranka prejela stroj, kot tudi denar, katerega je sicer nakazala družba H.. Popolnoma jasno je, da je je tožena stranka z nakazilom 227.488 EUR plačala kupnino za stroj. Zato o pridržku lastninske pravice ni več mogoče govoriti. Sodišče je pravilno sledilo napotkom višjega sodišča in ugotovilo, da se v zadevi uporablja slovensko pravo in da stranki nista sklenili dogovora o prenosu lastninske pravice v zavarovanje. Prav zato je toliko bolj neverjetno, da je zahtevku ugodilo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavlja predvsem kreditna pogodba . Iz nje jasno izhaja, da sta stranki dogovorili, da stroj ostane v lasti tožeče stranke do popolnega plačila menic. Sicer pa tožena stranka ni pojasnila, zakaj je kljub nakazilu 227.488 EUR plačevala še dogovorjene obroke posojila .

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje (ki niti ni sporno): Pravdni stranki sta 17.6.2009 sklenili pogodbo, ki sta jo imenovali kreditna. Predmet te pogodbe je bil stroj, njegova cena je znašala 252.764,00 EUR. Tožena stranka je kot predplačilo plačala 25.276 EUR, glede preostanka (227.488 EUR) pa sta se stranki dogovorili, da ga bo financirala tožeča stranka in da ga bo tožena stranka, povečanega za 5 % letne obresti in stroške, odplačala v 36 obrokih s 36 menicami. V 6. členu pogodbe je bilo dogovorjeno, da stroj ostane v neomejeni lasti tožeče stranke do 100 % poplačila vseh 36 menic. Tožena stranka je nato s strani družbe H. GmbH prejela nakazilo v znesku 227.488,00 EUR z dopisom o nakazilu in namenu nakazila: „izključno za plačilo zgoraj imenovanega stroja“, zapisano je bilo še, da bo takoj, ko bo tožena stranka ta denar nakazala tožeči, stroj dobavljen. Tožena stranka je tako tudi storila in dne 20.7.2009 prenakazala znesek 227.488,00 EUR. Nato pa je začela odplačevati dogovorjene obroke in sicer je plačala 12 obrokov, 13 menic pa je bilo protestiranih.

6. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je bila prva sodba v tej zadevi razveljavljena, zato na razloge iz razveljavljene sodbe sodišče prve stopnje ni vezano in lahko odloči drugače. 7. Za nobeno od strank torej ni sporno, da tožena stranka zneska 227.488 EUR ni plačala iz svojega (pritožnik sam pove, da je prejel tako stroj kot denar) in da je šlo le za prenakazilo sredstev, ki jih je prejela od hčerinske družbe tožeče stranke. Tak zaključek dodatno potrjuje dejstvo, da je tožena stranka nekaj časa plačevala s pogodbo dogovorjene obroke, s katerimi se je zavezala odplačati kupnino za stroj. Povedano pomeni, da s prenakazilom 227.488 EUR tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti po „kreditni pogodbi“, ki jo je sklenila s tožečo stranko in na podlagi katere je prejela stroj, ki je predmet tožbenega zahtevka. V tem smislu je treba razumeti razloge sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, s kakšnim namenom je nakazala znesek 227.488 EUR. Tožena stranka je namreč trdila, da je s tem nakazilom poravnala svojo obveznost iz naslova kupnine za stroj, česar pa glede na vse zgoraj povedano dejansko ni dokazala. Svojo obveznost po pogodbi bi izpolnila šele s plačilom vseh dogovorjenih obrokov. Ni sporno, da tega ni izpolnila. Ker je bilo s pogodbo dogovorjeno, da stroj do plačila vseh obrokov ostane last tožeče stranke, lastninska pravica na stroju, ki je predmet zahtevka, še ni prešla na toženo stranko, zato je njen zahtevek na izročitev stroja utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je na podlagi določbe 4. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. junija 2008, o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) v tej zadevi potrebno uporabiti nemško pravo, saj ne obstajajo nobene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko rekli, da je .pogodba v tesnejši zvezi s Slovenijo. Napačni razlogi sodbe glede uporabe prava pa na pravilnost odločitve niso vplivali, saj se je že sodišče prve stopnje oprlo zgolj na dogovor strank. Nemško pravo dopušča pridržek lastninske pravice (1). Nobena od strank ni navedla nobenega odločilnega dejstva, ki bi kazalo na uporabo kogentnih določb nemškega prava, ki bi se razlikovale od s pogodbo dogovorjenih.

9. Na podlagi povedanega in ker uradni preizkus sklepa drugih kršitev postopka ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR (nagrada po tar.št. 3210 in 6002 ZOdvT, povečana za DDV na odvetniške storitve).

op. št. 1: Paragraf 449 BGB