Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevani način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ), - ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevani način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ)?

2. Ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku plačati 20.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 2.396,34 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je v celoti podan temelj odškodninske odgovornosti toženke, glede odločitve o višini odškodnine in pravdnih stroških pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopšnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali se v primeru toženkinega zatrjevanja da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevani način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ)? in 2. Ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je višje sodišče izhajalo iz protispisnega dejstva, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prometna nesreča med voziloma VW Golf in Kia Sephia res zgodila. Tožnik je trdil, da je do prometne nesreče prišlo tako, da je med voziloma prišlo do oplaženja, zaradi česar naj bi tožnikovo vozilo zaneslo na bankino in nato v drog ob cesti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženki uspelo dokazati, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevan način. Toženka je z izvedenci dokazala, da do stika med voziloma ni moglo priti, saj bi v tem primeru prišlo tudi do poškodovanja bočnih ogledal. Prav tako sledi na gumah VW Golfa kažejo na to, da je to vozilo ob poškodovanju stalo na mestu, kar v bistvenem odstopa od tožnikove trditve, da ga je zaradi trčenja zaneslo s ceste. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da trčenje med voziloma ni dokazano, trčenje v drog, ki naj bi bilo posledica prvega trčenja, pa je najverjetneje nameščena prometna nesreča. Nastanek zavarovalnega primera je treba presojati v zvezi z odgovornostjo, ki izhaja iz vozila Ka Sephia. Če do prvega trčenja VW Golfa s Kio Sephia ni prišlo na zatrjevani način, odgovornost toženke, ki izhaja iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti za vozilo Kia Sephia, ne more biti podana. Glede na to, da je po izvedenem dokaznem postopku bilo ugotovljeno, da do oplaženja med vozili ni prišlo na zatrjevani način, bi pritožbeno sodišče moralo zaključiti, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer. Višje sodišče se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 27/2012, ki je temeljila na drugačni ugotovitvi, da je do prometne nesreče dejansko prišlo, in je bil torej škodni dogodek izkazan. Odločitev višjega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s porazdelitvijo dokaznega bremena (prim. odločbi II Ips 45/2011 in II Ips 145/2011).

5. Predlog je utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.