Jedro

Izključitev odgovornosti pri nameri ali prevari lahko zavarovalnica ugovarja tudi zoper oškodovanca kot upravičenca po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Ugovor zoper sopotnike kot oškodovance pa je sklepčen le, če se zatrjuje njihov pristanek za udeležbo v nameščeni nesreči ali sodelovanje pri nameščanju. Zgolj trditve o sodelovanju voznikov ne zadoščajo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 100% škode tožeče stranke, - v odločitvi o znesku tožbenega zahtevka glede 20.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje in glede pravdnih stroškov se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo od toženke zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel kot sopotnik in lastnik osebnega vozila v prometni nesreči na dne 24. 3. 2012. 2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo ter tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik s trditvami o pomanjkljivosti sodbe ter odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih oziroma nasprotju med temi razlogi le navidezno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razčlenitev pritožbenih navedb, nanašajočih se na prvostopne ugotovitve o načinu nastanka prometne nesreče namreč pokaže, da pritožba s temi navedbami uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prometna nesreča med osebnima voziloma VW Golf in Kia Sephia res zgodila, da je bil tožnik v prometni nesreči udeležen kot sopotnik v osebnem vozilu VW Golf, ki je bil njegova last ter da je v prometni nesreči nastala zatrjevana škoda.

8. Tožnik uveljavlja odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja vozila Kia Sephia. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec (tudi nekrivi imetnik enega od udeleženih vozil1) po določbi prvega odstavka 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega obstaja zavarovanje, toda največ do zneska njene odgovornosti. Za škodo, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika premikajočega se motornega vozila, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ). Zato je tožnik upravičen odškodnino terjati od zavarovalnice, pri kateri je zavarovano vozilo Kia Sephia, saj trdi, da je bil imetnik tega vozila izključno kriv za nesrečo. Zavarovalnica je dolžna odškodnino plačati, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ).

9. V sodni praksi je popolnoma nesporno, da je materialno trditveno in dokazno breme za dejstva, potrebna za napolnitev zgoraj navedenih zakonskih norm, na tožeči stranki. Skladno s tem mora v konkretnem primeru tožnik trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode.

10. Zavarovalnica ima ugovor, da zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje tretjega (prvi odstavek 922. člena OZ). Trditveno in dokazno breme o fingiranosti prometne nesreče je na zavarovalnici2, saj 944. člen OZ izključuje njeno odgovornost, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro,

11. Tudi zoper nekrivega udeleženca prometne nesreče, ki je sicer eden od imetnikov v nesreči udeleženih vozil, ima zavarovalnica ugovor, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare. Če nastane škodni dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen OZ), namreč v okoliščinah iz 944. člena OZ zavarovalnica ni zavezana za dajatve iz zavarovalne pogodbe. Izključitev odgovornosti zavarovalnica tako lahko uveljavlja z ugovorom zoper tistega, ki je v takšnih pogojih povzročil zavarovalni primer. Ugovor zoper sopotnike kot oškodovance pa je sklepčen le, če se zatrjuje njihov pristanek za udeležbo v nameščeni nesreči ali sodelovanje pri nameščanju. Zgolj trditve o sodelovanju voznikov ne zadoščajo3. 12. V predmetni zadevi je toženka zatrjevala, da se je prometna nesreča ni pripetila na takšen način, kot trdijo njeni udeleženci, predvsem, da se poškodbe udeležencev in poškodbe na vozilih ne ujemajo z zatrjevanim načinom nastanka nesreče. S takimi trditvami pa toženka naloženega ji trditvenega in dokaznega bremena o tožnikovi vpletenosti v prirejanje prometne nesreče ni zmogla. Ni namreč zatrjevala niti tožnikovega pristanka za udeležbo v nameščeni nesreči, niti njegovega sodelovanja pri nameščanju le-te. Kakšnih takšnih okoliščin ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje.

13. Na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvah, da je do prometne nesreče prišlo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zatrjevano gmotno škodo (poškodbe na vozilu) in negmotno škodo (udarnine glave, desnega komolca in prsnega koša), se ter da je bil tožnikov avto poškodovan in ker da je bilo v nesreči poškodovano njegovo vozilo ter da je ob trčenju vozila v drog lahko utrpel zatrjevane telesne poškodbe - udarnine glave, desnega komolca in prsnega koša) se izkaže za pravilnega materialnopravni zaključek o nastanku zavarovalnega primera.

14. Tekom postopka je toženka stavila očitek, da je tožnik prispeval k nastanku negmotne škode s tem, ko ni bil pripet z varnostnim pasom. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca K. ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči lahko utrpel zatrjevane poškodbe, torej tudi udarnino na prsnem košu, glede katere iz mnenja izhaja, da je lahko ustrezala varnostnemu pasu, je toženkin ugovor o tožnikovem soprispevku k nastanku škode zaradi neuporabe varnostnega pasu neutemeljenen (171. člen OZ).

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava se je tako izkazalo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje glede podlage, torej glede temelja odškodninske odgovornosti, s sodbo spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo že po temelju in zato predlaganih dokazov, ki bi dali odgovore glede obstoja ali neobstoja zatrjevanih dejstev v zvezi s sporno višino vtoževane odškodnine za škodo, ni izvajalo. V situaciji, v kateri je torej za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede odločitve o znesku tožbenega zahtevka potrebno ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje postopek ne bo trajal prav nič dalj časa kot pred pritožbenim sodiščem. Vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču tako sama po sebi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, navkljub temu, da je bila v predmetni zadevi tožba vložena že 27. 6. 2012. Bi pa v primeru, v kolikor bi se v dani situaciji pritožbeno sodišče samo opredeljevalo do bistvenih dejanskih navedb strank v zvezi z nastalo škodo, prišlo do kršitve pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti glede odločitve o znesku tožbenega zahtevka ter glede odločitve o pravdnih stroških in zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

17. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (drugi in tretji odstavek 165. člena ter 164. člen ZPP).

PRAVNI POUK Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Primerjaj Pravno mnenje, občna seja VSS, 16. 12. 1997, Poročilo VSS 2/97: ″...Nekrivi udeleženec nesreče ima nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih obravnava kot ″druge″, torej kot subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti.″ 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 145/2011 z dne 23. 6. 2011. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 27/2012 z dne 16. 10. 2014.