Jedro

Kontejnerja za smeti ni mogoče opredeliti kot nevarno stvar, metanja smeti v kontejner in zapiranja kontejnerja pa ne kot nevarno dejavnost, pa čeprav se oboje odvija v slabih vremenskih razmerah in na način, kot je to storil tožnik. Gre za običajno aktivnost, ki je sicer v primeru spolzke podlage povezana z manjšo mero nevarnosti, ki pa jo je ob ustrezni skrbnosti in spoštovanja varnostnih predpisov mogoče nadzorovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen do 50 %.

2. Zoper odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razsodi, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Navaja, da v običajnih razmerah kontejner, čeprav stoječ na podestu, ne predstavlja nevarne stvari, odlaganje smeti vanj pa ne nevarne dejavnosti. Vendar pa je v konkretnem primeru, ravno zaradi okoliščin v katerih je tožnik delal, delo postalo nevarno. Ugotovljeno je bilo, da je bilo moč pokrov kontejnerja z bočne strani zapreti le na način, da se je delavec močno nagnil preko ograje, prijel pokrov in ga potisnil navzdol. Že tako početje predstavlja povečano nevarnost za zdrs in padec, še večjo nevarnost pa v mokrih razmerah, kot so bile v konkretnem primeru. Kljub ustrezni skrbnosti, zaradi takšnih razmer, tožnik ni mogel preprečiti svojega zdrsa in padca v globino. Nedvomno je podana objektivna odgovornost toženke. V vsakem primeru pa je podana izključna krivdna odgovornost toženke za nastalo škodo. Pokrov kontejnerja se sam od sebe, čeprav ga delavec pusti navzdol, ne zapre. Potrebno ga je zapreti s kljuko oziroma zapiralom. To delo se je vedno opravljalo s strani kontejnerja, kar je toženka dopuščala, takšno njeno ravnanje pa je bilo vsekakor v nasprotju s pravili za varno delo. Sodišče napačno zaključi, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik. Po mnenju sodišča bi moral potem, ko je pokrov kontejnerja s strani spustil navzdol, iti okoli in s spodnje strani do konca potegniti in zapreti pokrov, kar bi storil lahko že povprečni visok človek kot tožnik je, saj je bil kontejner visok 180 cm. Pritožnik izpostavlja, da sodišče ni navedlo, koliko je tožnik visok in sodbe že iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Pojasni, da je visok le 175 cm in ni povprečno visok človek, zato tudi ne bi mogel zapreti pokrova kontejnerja s spodnje strani, brez podesta ali stopnice. Sicer pa ne verjame, da je višina kontejnerja le 180 cm, že iz fotografij je razvidno, da gre za večjo višino. Toženka bi padec lahko preprečila, če bi postavila železno ograjo tudi na nižjem podestu ali pa jo podaljšala v obliki črki L. Sicer pa se krivda delodajalca predpostavlja, ta se lahko odgovornosti reši, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V konkretnem primeru toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez krivde njene zavarovanke. Delodajalec, ki dopušča napačno ravnanje delavcev, če delavce ni poučil o pravilnem delu, kakor tudi če izvajanje dela ni ustrezno nadzoroval, ne more biti niti delno razbremenjen svoje odškodninske odgovornosti. Tako tudi odločbi I Cp 909/2009 in II Ips 431/2000. Toženka pa ni dokazala niti tega, da bi svoje delavce ustrezno poučila o varnem delu v zvezi z zapiranjem pokrova kontejnerja, niti da bi izvajanje takega dela ustrezno nadzorovala, zato je v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo, tudi na podlagi krivdne odgovornosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožnik se je dne 16. 12. 2011 poškodoval pri opravljanju dela za zavarovanca toženke, svojega delodajalca. Ko je odvrgel smeti v kontejner, je z bočne strani kontejnerja, ki je bil nameščen v jašku zavarovanem z ograjo, do konca zaprl še pokrov kontejnerja tako, da se je močno nagnil čez ograjo, pri čemer mu je zaradi spolzkosti tal spodrsnilo in je padel v jašek, pri tem pa si je poškodoval desno ramo in levo nogo. Od toženke (pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano odgovornost za škodo) je zahteval povrnitev škode tako na podlagi objektivne kot krivdne odgovornosti svojega delodajalca. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen do polovice, na podlagi krivdne odgovornosti zavarovanca toženke, do druge polovice pa je tožnik sam prispeval k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakona – OZ). Odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da kontejnerja za smeti ni mogoče opredeliti kot nevarno stvar, metanja smeti v kontejner in zapiranja kontejnerja pa ne kot nevarno dejavnost, pa čeprav se oboje odvija v slabih vremenskih razmerah in na način kot je to storil tožnik (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen OZ). Kot je nadalje pravilno ugotovilo, gre za običajno aktivnost, ki je sicer v primeru spolzke podlage povezana z manjšo mero nevarnosti, ki pa jo je ob ustrezni skrbnosti in spoštovanja varnostnih predpisov mogoče nadzorovati.

8. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženka v smislu prvega odstavka 131. člena OZ (torej na podlagi krivdne odgovornosti), pri čemer ima tožnik po določbi prvega odstavka 965. člena OZ neposreden zahtevek zoper toženko – zavarovalnico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pokrov kontejnerja potem, ko je tožnik vanj vrgel smeti, sodelavec pa je spustil pokrov, ni popolnoma zaprl. Potrebno ga je bilo dokončno zapreti in zatakniti zapiralo. Tožnik je to storil, kot je bilo opisano zgoraj (točka 6). Pri tem se je moral, kot rečeno, močno nagniti čez ograjo. Tožnik in tudi njegovi sodelavci, ki so opravljali to delo, so pokrov na ta način običajno zapirali, za kar je delodajalec vedel in takšen način tudi dopuščal. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je toženka dokazala, da bi bilo pravilno zapiranje, brez nevarnosti padca čez ograjo, takšno, da bi se tožnik spustil do kontejnerja in s spodnje strani zaprl pokrov ter zataknil zatič. Kontejner s pokrovom je namreč visok 180 cm in za povprečno visoko osebo (za kakršno je sodišče ocenilo tudi tožnika) je takšno zapiranje možno. Da gre za takšno višino kontejnerja je toženka trdila in izkazovala že v vlogi z dne 13. 5. 2015, tako pa je izpovedala tudi priča T. N. Ne trditvam in ne izpovedbi toženec ni oporekal, zato je sodišče prve stopnje (tudi) to dejstvo upravičeno vzelo za podlago sodbe (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnika videlo in ga ocenilo za povprečno visokega človeka, kar z navedbo v pritožbi, da je visok 175 cm, potrdi tudi sam, v posledici tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil zmožen zapreti kontejner na pravilen način (brez dodatnega podesta ali stopnice).

9. Tožnik je s svojim neskrbnim ravnanjem torej nedvomno prispeval k nastanku škode, zaradi česar je po določbi prvega odstavka 171. člena OZ upravičen samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kot je povsem utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, bi moral v opisanih okoliščinah ravnati tako, da bi prišel pred kontejner s spodnje strani, za nekaj centimetrov potegnil pokrov navzdol tako, da bi se popolnoma zaprl in nato s tega, spodnjega mesta, pokrov še zataknil z zapiralom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je njegova sokrivda (najmanj) 50 %.

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi ni upoštevno pritožnikovo sklicevanje na odločbi I Cp 909/2009 in II Ips 431/2000. Če gre pri odločbi I Cp 909/2009 za sodbo Višjega sodišča v Mariboru (druge odločbe s tega področja v razpoložljivih bazah pritožbeno sodišče ni našlo), zadeva ni primerljiva, saj je šlo v zadevi za objektivno odgovornost. V zadevi II Ips 431/2000 pa tožnikova sokrivda ni bila ugotovljena, medtem ko je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tožnikovo sokrivdo nedvomno ugotovilo.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Glede na to, da gre za pritožbeni postopek zoper vmesno sodbo in je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve, je pritožbeno sodišče še odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.