Jedro

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je delodajalec odgovoren že zgolj zato, ker bi moral tožniku preprečiti opravljanje spornega opravila (obrezovanje žive meje z električnimi škarjami).

Sodišče je tisto, ki mora oceniti, katera dejstva bo na podlagi vseh izvedenih dokazov štelo kot dokazana (8. člen ZPP), glede na ugotovljena dejstva pa mora nato sprejeti pravilen materialnopravni zaključek, v danem primeru, kateri udeleženec ni upošteval vseh predpisov o varnosti in zdravju pri delu oziroma, ali je bilo ravnanje zavarovanca toženke protipravno (v nasprotju s standardi varstva pri delu).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.450,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v višini 750,07 EUR v roku 15 dni po vročitvi prepisa sodbe,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnik. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Izvedenec ni odgovoril na vsa postavljena vprašanja, ali so bili upoštevani vsi varnostni standardi, oziroma glede na izpovedbo priče B. K., da se izvedenec izjavi o vprašanju iz 2 alineje 2. točke sklepa sodišča z dne 2. 4. 2020 (pravilno 4. 6. 2020). Tožnik meni, da je do poškodbe prišlo iz razloga, ker ni bil ustrezno usposobljen za delo z električnimi škarjami. Ni res, da bi mu delodajalec zagotovil vsa zaščitna sredstva, kakor tudi opravljanje izpita iz varstva pri delu, čeprav bi naj bila dokazila predložena. Praktičnega preizkusa znanja ni nikoli opravil, v roke so mu takoj dali rezalnik in je moral delati, ne da bi ga kdo poučil, kako se dela z njim. Pri zavarovancu toženke je bil zaposlen za določen čas treh mesecev za navadna fizična dela, ki niso zajemala dela z nevarnim sredstvom, kot so škarje za rezanje žive meje. Delo s škarjami bi mu delodajalec moral preprečiti. Če si je tožnik motorne škarje samovoljno vzel, je lahko le prispeval k nastanku škode, primarno odgovornost nosi delodajalec, ki je delavcu takšno delo dovolil. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik in upoštevalo izpovedb prič, predlaganih s strani tožnika. Po drugi strani pa so si bile izpovedbe prič, ki jih je predlagala toženka, v nasprotju, predvsem, ko je ena priča trdila, da je bil na mestu nezgode drugi delavec, kot je dejansko bil. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženki naloži povračilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz navedene določbe 350. člena ZPP izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato lahko sodišče druge stopnje preizkus sodbe opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik ni zadostil procesno opisanem načinu uveljavljanja kršitve zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v pritožbi ni navedel, konkretno katere predlagane dokaze je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnilo, zato v tem delu pritožbenih navedb ni mogoče presojati. Prav tako tožnik v pritožbi ni pojasnil, katere izpovedbe prič si prihajajo v nasprotje in glede katerih pravno pomembnih dejstev.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je delodajalec odgovoren že zgolj zato, ker bi moral tožniku preprečiti opravljanje spornega opravila (obrezovanje žive meje z električnimi škarjami). Tega, na kakšen način naj bi delodajalec preprečil tožniku opravljanje navedenega dela oziroma, ali je delodajalec v danem primeru sploh imel možnost, da tožniku prepreči sporno opravilo, tožnik natančneje ni pojasnil. Sodišče druge stopnje zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru škoda tožniku nastala izključno zaradi njegove lastne odločitve, da bo obrezoval živo mejo z električnimi škarjami, čeprav navedeno opravilo ni spadalo v njegov delokrog, niti mu ni bilo izrecno naročeno, da mora obrezovati živo mejo.

9. Sodišče je v postopku imenovalo izvedenca za varnost in zdravje pri delu z nalogo, da ugotovi, na kakšen način je bilo pri delodajalcu poskrbljeno za varno delovno okolje in delovni proces. Iz navedenega mnenja izhaja, da se nesreča ne bi pripetila, če bi tožnik upošteval navodila vodje dela in bi opravljal dela, za katera je bil poslan na delovišče (grabljanje ostankov žive meje). Za taka dela mu ne pripada varovalna oprema, ki se uporablja za dela, kjer lahko pride do vrezov. Pa tudi sicer se za rezanje žive meje ne predvideva varovalna oprema (hlače z všito jekleno podlogo), kot to zatrjuje tožnik, te se namreč uporabljajo za delo v gozdu. Nadalje še iz mnenja izhaja, da kljub temu, da tožnik dela z motornimi škarjami ne bi smel opravljati, pa je glede na priložen Kontrolnik za preizkus praktične usposobljenosti za varno delo (priloga B6, v nadaljevanju kontrolnik) razvidno, da je tožnik bil praktično uveden v delo za različno delovno opremo, med katero je naveden tudi obrezovalnik vej. Tožnik tako v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil za delo z motornimi škarjami za obrezovanje žive meje ustrezno usposobljen. Sodišče prve stopnje je namreč svojo ugotovitev prepričljivo utemeljilo na podlagi vpogleda v Potrdilo o uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem delu usposabljanja iz varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom z dne 20. 3. 2018 (priloga B6) in navedeni kontrolnik. Kontrolnik je tožnik sam lastnoročno podpisal. Tožnik navedenih listin, ki potrjujejo, da je bil ustrezno usposobljen za delo s spornimi škarjami za obrezovanje vej zgolj s svojo izpovedbo ne more izpodbiti. Sicer pa v pritožbi konkretizirano ne navaja, da navedene listine ne bi izkazovale dejanskega stanja (da bi jih morebiti podpisal, ne da bi bilo opravljeno usposabljanje ali da jih sploh ne bi podpisal).

10. Iz mnenja še izhaja, da so bili s strani zavarovanca toženke izvedeni in upoštevani vsi varnostni dejavniki, ki so potrebni za delo, za katerega je bil tožnik zaposlen po pogodbi o zaposlitvi. Izvedensko mnenje je izdelano popolno, jasno in strokovno, odgovorjeno je bilo na vsa zastavljena vprašanja sodišča. Tožnik v roku, določenem za izjasnitev glede izvedenskega mnenja, dopolnitve ni predlagal. Dopolnitev mnenja je sicer predlagal po zaslišanju B. K. glede vprašanja, ali so bili upoštevani vsi varnostni standardi in če niso bili, kateri udeleženec jih ni upošteval. Sodišče prve stopnje je pravilno takšen predlog zavrnilo. V tej zvezi je pojasniti, da je sodišče tisto, ki mora oceniti, katera dejstva bo na podlagi vseh izvedenih dokazov štelo kot dokazana (8. člen ZPP), glede na ugotovljena dejstva pa mora nato sprejeti pravilen materialnopravni zaključek, v danem primeru, kateri udeleženec ni upošteval vseh predpisov o varnosti in zdravju pri delu oziroma, ali je bilo ravnanje zavarovanca toženke protipravno (v nasprotju s standardi varstva pri delu). Naloga sodnega izvedenca je predvsem, da sodišču pomaga pri razrešitvi strokovnih vprašanj (243. člen ZPP), v konkretnem primeru, kakšni so standardi varnosti in zdravja pri delu, ki jih mora izpolnjevati delodajalec in tudi delavec.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), po kateri mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka pa morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti delodajalca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi sporne škarje (obrezovalnik vej) predstavljale nevarno stvar, kot to omeni v pritožbi tožnik. Objektivna odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ) je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi ne glede na način uporabe in je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Tožnik je trdil le, da so škarje za obrezovanje vej nevarne, če te nihče ne pouči, kako se z njimi dela, kar sicer izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, ne pa tudi, da bi bile lahko škarje nevarne kljub njihovi pravilni uporabi.

12. Glede na povedano in ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).