Jedro

Zakon v zvezi z obveznimi sestavinami predloga za dopustitev revizije postavlja stroge formalne zahteve, ki jih predlagatelj ni izpolnil. Jasno ni formuliral nobenega konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega naj bi Vrhovno sodišče dopustilo revizijo; posledično tudi ni zatrjeval, kaj šele konkretno obrazložil njegove obče pomembnosti, torej doprinosa k razvoju sodne prakse ali enotni uporabi prava, ki presega pomen konkretne zadeve. Predlog večinoma pomeni prikrito nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 3.450 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Predlog ni popoln.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse; zlasti pa v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Stranka mora v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP).

6. Zakon torej v zvezi z obveznimi sestavinami predloga za dopustitev revizije postavlja stroge formalne zahteve, ki jih predlagatelj ni izpolnil. Jasno ni formuliral nobenega konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega naj bi Vrhovno sodišče dopustilo revizijo; posledično tudi ni zatrjeval, kaj šele konkretno obrazložil njegove obče pomembnosti, torej doprinosa k razvoju sodne prakse ali enotni uporabi prava, ki presega pomen konkretne zadeve. Predlog večinoma pomeni prikrito nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Navedba, da „odločitev pritožbenega sodišča odstopa od bogate sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih“, je povsem pavšalna, saj predlagatelj ne opiše, kakšna naj bi ta praksa bila in ne navede niti ene same tozadevne odločbe Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev v konkretnem primeru odstopala.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).