Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela. Tožnik ni zatrjeval, da v Maroku kot Berber ni imel zagotovljenega dostopa do izobraževanja, zdravstvenih in ostalih bistvenih storitev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 18. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Ima dokončano osnovno šolo in tri leta srednje šole v Casablanci. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju tudi Maroko ali izvorna država) še vedno prebivata njegova starša, dva brata in sestra, tožnik je od tam odšel oktobra 2022 zaradi brezposelnosti in zato, ker tam ni pravic. Želel si je izboljšati svoje življenje. Po poklicu je brivec. Povedal je, da se mu sicer v izvorni državi ni pripetilo nič konkretnega, bilo ni nobenega posebnega dogodka, ki bi ga spodbudil k odhodu. V Slovenijo je nezakonito vstopil preko Turčije in po balkanski poti odšel do Hrvaške, od koder je 16. 1. 2023 vstopil v Slovenijo. Njegova ciljna država je Italija. Svojo istovetnost z izvirnikom osebnega dokumenta ni izkazal, saj naj bi potni list pustil v Turčiji, uradni osebi v Republiki Sloveniji pa je pokazal fotokopijo tega dokumenta.

3. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 20. 2. 2023. Takrat je potrdil, da ima potni list pri prijatelju v Turčiji, osebno izkaznico pa je pustil v Maroku. Predložil ni nobene dokumentacije, s katero bi izkazoval svoje trditve. Ponovil je svoje osebne podatke in dodal, da je po narodnosti Berber. Povedal je, da mu v šoli ni šlo dobro, zato s šolanjem ni nadaljeval, temveč se je leta 2017 pričel preživljati kot frizer. Delala sta tudi njegov oče in brat. V družinski hiši so živeli v revščini, zato je odšel iz Maroka. Tam dela ni mogoče najti, saj ti država ne pusti delati. Težko je priti do zaposlitve in si ustvariti življenje. Poudaril je, da je bila njegova edina težava v Maroku revščina. Razen frizerstva drugih del v izvorni državi ni opravljal. Kot frizer je delal približno dva tedna na mesec, zaslužil je okoli 100 evrov mesečno. To ni bila redna zaposlitev, redno zaposlitev si je sicer prizadeval najti, a neuspešno. Delo je iskal le v Casablanci, drugje v Maroku ne bi bilo nič boljše, saj je stanje povsod enako. Če bi imel bolje plačano zaposlitev, bi ostal v izvorni državi. V primeru vrnitve tja, bi bilo zanj vse enako kot prej. Dejal je, da je za pot do Slovenije porabil približno 2.000 EUR, pri tem mu je pomagal oče. Glede položaja Berberov v Maroku je povedal, da ti živijo v revščini in večinoma v gorah. Imajo težko življenje, Arabci živijo bolje. Za Berbere država ne naredi ničesar (v smislu infrastrukture in drugih storitev – da bi jim npr. olajšala dostop do trga dela), znajti se morajo sami. Težje najdejo zaposlitev kot Arabci, država pa glede tega ne ukrene ničesar. Pojasnil je, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je želel, da bi bili njegovi prstni odtisi zavedeni v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija), ki je članica Evropske unije (v nadaljevanju EU).

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je ta svojo prošnjo utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo v Maroku in željo po boljšem življenju. Menila je, da so navedena dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je tožnik navedel slabe možnosti za zaposlitev in revščino. Ocenila je, da ti razlogi ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku onemogočen dostop do izobraževanja, zdravstvenih ali socialnih storitev. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku (revščina in visoka stopnja brezposelnosti med Berberi), ni pa izkazal, da bi bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci Maroka.

5. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nerelevantne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 6. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi, saj je sam navedel, da iz Maroka ne bi odšel, če bi tam zaslužil več. Tožena stranka zaključuje, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za prosilca ne bi bila varna izvorna država.

7. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Meni, da so njegove izjave relevantne in da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Opisal je revščino, otežen in neenakopraven dostop do trga dela, zato bi morala tožena stranka ugotavljati ali bi mu v primeru vrnitve v izvorni državi zaradi tega grozila resna škoda. Trdi, da je v Maroku kot Berber zaradi revščine ogrožen in da mu tam grozi lakota. Ni res, da ni izjavil, da je njegovo ekonomsko stisko povzročila država. V zvezi s tem je povedal, da mu je zaradi neenakopravnega položaja z Arabci kot Berberu oteženo iskanje zaposlitve, pri Berberih je zaradi brezposelnosti prisotna revščina. Neenakopravnost na trgu dela ni neka splošna hiba, kot jo imenuje tožena stranka, ki bi morala pred odločitvijo raziskati okoliščine glede dostopa Berberov do trga dela. Seznaniti bi ga morala z dokazno oceno in mu dati možnost, da dopolni svoje izjave, vendar tega ni storila, zato je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

_O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

13. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 14. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

15. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da bi ostal v Maroku, če bi tam zaslužil več in da bi bilo zanj, v primeru, če bi se tja vrnil, vse enako kot je bilo prej.

17. Tožnikove pavšalne navedbe »da država ti ne pusti delati« ali »da težko prideš do zaposlitve«8, s katerimi je utemeljeval svoje osebne okoliščine, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (oziroma diskriminacije), še zlasti zato, ker je kot frizer oziroma brivec v Maroku imel plačano delo, zaslišan na naroku pa je potrdil, da sta poleg njega delala tudi njegov oče in brat. Zato je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela. Nadalje tožnik tudi ni zatrjeval, da v Maroku kot Berber ni imel zagotovljenega dostopa do izobraževanja, zdravstvenih in ostalih bistvenih storitev. Zaslišan se ni spomnil nobenega dogodka, v katerem bi bil kot Berber deležen diskriminacije, izpoved o revščini, s katero se sicer soočajo Berberi v oddaljenih vaseh in na podeželju, pa ne more šteti kot njegova osebna pravno pomembna okoliščina tudi glede na to, da je tožnik pojasnil, da živi v mestu. Sodišče se zato pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da so ga Arabci zaradi njegove narodnosti diskriminirali, posledično pa tudi ne subjektivnega elementa preganjanja iz tega razloga. Te ugotovitve ne more omajati splošna tožnikova izpoved češ, da pri iskanju zaposlitve delodajalci niso želeli sprejeti njegovega življenjepisa, saj so ga obravnavali kot drugorazrednega državljana. Te posplošene izjave tožnik na naroku ni konkretiziral, zato je niti ni mogoče preveriti, ko že zapisano zgoraj, pa je tožnik povedal, da je v Maroku delo imel. Po oceni sodišča je imel tožnik z zaključeno osnovno šolo, najmanj enim letom srednje tehnične šole9 in s praktičnim znanjem, ki ga je pridobil pri opravljanju del frizerja oziroma brivca, možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je delo opravljal 15 dni na mesec in da je zaslužil okoli 100 evrov mesečno.

18. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.10

19. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.11 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.12 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.13 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

20. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

21. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način mu je bil pojasnjen pojem »varna država«, ki ga on ne razume. Tožena stranka bi ga morala s tem predhodno in podrobno seznaniti ter mu omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da Maroko zanj ni varen. Poleg tega bi morala izkazati, da je Maroko za Berbere varna država.

22. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II14 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.15 Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 sprejelo stališče, da je tožena stranka že v okviru razlage načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države16. Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev.

23. Tožniku je bilo dejstvo, da tožena stranka šteje, da je Maroko varna izvorna država, predočeno ob podaji prošnje za mednarodno zaščito17, vendar tega ni komentiral. Bil je poučen, da lahko kadarkoli opozori na nejasnost oziroma o njej vpraša uradno osebo, vendar tega ni storil18. Uradna oseba ga je vprašala, če ima še kakšen drug razlog za odhod iz izvorne države19, oziroma ali bi želel k povedanemu še kaj dodati, pa je tožnik odgovoril nikalno20. Opozorila ga je, da mora na vprašanja odgovarjati natančno ter navesti vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se v izvorno državo ne želi vračati21. Glede na ugotovljeno ne drži tožbeni očitek, da tožnik o pojmu „varna izvorna država“ ni bil ustrezno poučen in da se o tem ni imel možnosti izjaviti, zato je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka.

24. Tožena stranka je tožnika namreč izrecno pozvala naj navede dejstva, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Uradna oseba je oba razgovora vodila aktivno, na jasen in transparenten način ter tožniku s postavljanjem vprašanj omogočila, da se izjavi glede vseh pravno pomembnih okoliščin, tožnik pa ni imel pripomb zoper postopanje uradne osebe oziroma zoper razgovora kot takšna22. Na osebnem razgovoru je bil prisotna njegova pooblaščenka, ki ni izpostavila nobene nejasnosti glede pojma varne izvorne države in ki ni imela pripomb zoper delo uradne osebe oziroma glede tega, da tožniku ne bi bilo omogočeno, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih in osebnih okoliščinah. V izpodbijani odločbi je tožena stranka ustrezno obrazložila, zakaj ni razloga za sklepanje, da Maroko za tožnika ne bi bil varna izvorna država. Dokazna ocena, da tožnik ni izkazal, da bi bil v izvorni državi kakorkoli preganjan oziroma, da bi bil tam izpostavljen resni škodi, je po presoji sodišča pravilna. Ne gre spregledati, da je tožnik izjavil, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega23, in da bi tam ostal, če bi bil bolje plačan24, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnik razlogov za občutek ogroženosti v Maroku nima. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 preverjanje okoliščin s strani tožene stranke ne more nadomestiti tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena. Zaradi neizkazanega subjektivnega elementa preganjanja ali resne škode, bi bilo zato pridobivanje dokazil o tem, ali je Maroko za tožnika varna država, odveč.

25. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Prim. 4. stran zapisnika o osebnem razgovoru. 9 Ob podaji prošnje januarja letos je navedel, da ima tri leta srednje šole. 10 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 11 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 12 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve. 14 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ; 15 40. uvodna točka Postopkovne direktive. 16 13. točka obrazložitve. Enako stališče je sprejelo tudi Upravno sodišče v zadevah I U 2230/2018 z dne 9. 11. 2018 in I U 1544/2017 z dne 31. 7. 2017. 17 Prim. 4. stran zapisnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. 18 Prim. 1. stran tega zapisnika. 19 Tožnik je v prošnji navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi brezposelnosti, ker tam ni pravic in zato, ker si želi izboljšati svoje življenje. 20 Prim. 5. stran tega zapisnika. 21 Prim. 2. stran tega zapisnika. 22 Prim. 5. stran zapisnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. 23 Prav tam. 24 Prim. 4. stran zapisnika o osebnem razgovoru.