Jedro

Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi moral pritožnik zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki je imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov.

Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-380/2023/5 (1222-16) z dne 24. 2. 2023, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske Unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Hkrati je odločila, da če tožnik v postavljenem roku ne bo zapustil teh območij, se ga z njih odstrani in se mu prepove vstop nanje za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena iz razlogov iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Pojasnilo je, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da bi v Maroku ostal, če bi tam več zaslužil. Njegove pavšalne navedbe, da mu država ne pusti delati in da težko pride do zaposlitve (pri čemer je v Maroku imel plačano delo kot ...), po presoji sodišča prve stopnje ne izkazujejo preganjanja oziroma diskriminacije. Tožnik tudi ni zatrjeval, da kot Berber v Maroku ne bi imel zagotovljenega dostopa do izobraževanja, zdravstva in ostalih bistvenih storitev. Med zaslišanjem se dogodka, ko bi bil zaradi berberske narodnosti žrtev diskriminacije, ni spomnil, njegova izpovedba, da naj delodajalci ne bi želeli sprejeti njegovega življenjepisa, pa je presplošna in nepreverljiva – nenazadnje je tožnik delo imel. Glede na navedeno je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, ki niso posledica preganjanja, ti pa priznanja mednarodne zaščite ne utemeljujejo. Utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi osebne okoliščine ali tveganja, da v izvorni državi utrpi resno škodo, povzročeno s strani tretje osebe, tožnik v upravnem postopku ni niti zatrjeval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je toženka tožnika z uporabo koncepta varne izvorne države seznanila in mu dala možnost, da se o tem izjavi.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v izvorni državi ni imel redne zaposlitve, da tam ni pravic, da je živel v revščini in da mu država ni pustila delati. Ker arabski delodajalci raje zaposlujejo Arabce, težje najde zaposlitev. Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela so dejstva, ki so pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali pritožniku v primeru vrnitve v Maroko grozi resna škoda zaradi revščine in diskriminacije pri zaposlovanju. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali je Berberom v Maroku dostopna humanitarna pomoč in kako so obravnavani na trgu dela. Pritožnikova trditev, da arabski delodajalci niso želeli sprejeti njegovega življenjepisa, ni splošna in nekonkretizirana. Pritožnik tudi ni bil seznanjen s pomenom varne izvorne države (zaradi revščine, grožnje lakote in diskriminacije pri zaposlovanju Maroko zanj to ni) in s toženkino dokazno oceno njegovih izjav. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in toženkino odločbo odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi moral pritožnik zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki je imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov1 (primerjaj tudi prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Njegove trditve, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer delo ima) in da nekaj arabskih delodajalcev ni želelo sprejeti njegovega življenjepisa, tega standarda ne dosegajo.

10. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do tveganja, da bi pritožnik ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 je pojasnilo, da tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Glede na pomanjkanje navedb v tej zvezi, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pridobivati dodatnih informacij o razmerah v Maroku. Kam meri pritožba s trditvami, da pritožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen s toženkino dokazno oceno njegovih izjav, ni povsem jasno. Pritožnik je bil z navedenim seznanjen z vročitvijo toženkine odločbe.

11. Ker za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1, na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na drugi razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Pritožbeni očitki v tej zvezi so zato nebistveni in se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 173/2018 z dne 9. 8. 2018.