Jedro

Tožnik zaradi pravnomočno ugotovljene začasne zadržanosti od dela ni pričel z delom s krajšim delovnim časom, zato pogoj za izplačilo delne invalidske pokojnine ni nastopil, tožnik pa je upravičen do nadomestila plače v breme zdravstvenega zavarovanja v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v 1. odstavku III. točke izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Območne enote ... prve tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2007 in odločba njene Centrale na sedežu št. ... z dne 12. 7. 2007 ter, da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 521,48 EUR od 31. 10. 2006 dalje. V I. točki izreka je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi Z. št. ... z dne 25. 4. 2007 in št. ... z dne 21. 6. 2007. V II. točki izreka je razsodilo, da je tožnik v obdobju od 31. 10. 2006 do 23. 1. 2007 upravičen do nadomestila plače med zadržanostjo od dela za polni delovni čas in mu je druga tožena stranka Z. dolžan v 8 dneh izplačati razliko med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom za navedeno obdobje. V 2. odstavku III. točke izreka je Z. naložilo, da tožniku povrne 364,78 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008 – ZPP) pritožila druga tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da podredni tožbeni zahtevek zavrne, ugodi pa tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko za plačilo delne invalidske pokojnine od 31. 10. 2006 dalje ter Z. naloži tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je bil tožnik na podlagi dokončne in izvršljive odločbe prve tožene stranke razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa. Skladno z odločbo je tožnik z delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi za ustrezen delovni čas, delo naj bi nastopil z 31. 10. 2006. Tožnik je bil od 31. 10. 2006 do 24. 1. 2007 začasno zadržan od dela zaradi bolezni, pravico do delne invalidske pokojnine je zato pridobil šele s 24. 1. 2007. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zavarovancem priznava pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, nadomestilo pripada zavarovancu glede na delovno obveznost. Sodišče prve stopnje je dan pričetka dela nepravilno razlagalo in je s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Po Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/07 - ZDR) se v skladu z 9. členom obveznosti na podlagi opravljanja dela pričnejo uresničevati z dnem nastopa dela, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, kar v obravnavanem primeru pomeni 31. 10. 2006, tudi v primeru, če delavec tega dne iz upravičenih razlogov ne začne delati. Bolezen je opravičljiv razlog, kljub temu je potrebno upoštevati, da je dan začetka dela omenjeni datum. S takšno razlago je zagotovljeno, da so zavarovanci, pri katerih je bila ugotovljena invalidnost in svojega dela v skrajšanem delovnem času zaradi bolezni niso mogli nastopiti, enakopravno obravnavani z zavarovanci, ki v času dokončnosti odločbe o ugotovitvi invalidnosti niso hkrati začasno nezmožni za delo zaradi bolezni. Opozarja na 158. člen ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina zavarovancem, ki so v delovnem razmerju oz. zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kar vključuje odsotnost zaradi bolezni. Če bi bil tožnik zdrav bi dobil plačo glede na njegovo dejansko delovno obveznost, ki je od 31. 10. 2007 znašala 20 ur tedensko oz. 4 ure na dan. Nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela mu gre le za tolikšno plačo, torej za polovico delovnega časa, saj ni obveznost druge tožene stranke plačevati nadomestilo za nadomestilo. Delavci, ki zaradi bolezni niso bili zmožni nastopiti dela v skrajšanem delovnem času morajo imeti enako pravno varstvo kot tisti, ki so bili po dokončnosti odločbe zdravi in so pričeli delati. Obveznosti iz pravic mora nositi zavod, ki je pravico priznal. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bilo kršitev, na katere je sodišče druge stopnje, ob obravnavi pritožbe, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem se po 2. točki 2. odstavka 13. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - ZZVZZ) zagotavlja nadomestilo plače med začasno zadržanostjo z dela v obsegu, določenim z zakonom. Nadomestilo gre po 1. odstavku 29. člena ZZVZZ in po 3. odstavku 137. člena ZDR zavarovancu v breme zdravstvenega zavarovanja na podlagi mnenja osebnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije od 31. dne zadržanosti od dela in sicer za delovne dneve oz. delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. O začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov po 1. alineji 2. odstavka 81. člena ZZVZZ odloča imenovani zdravnik, pritožbe zoper odločitve imenovanega zdravnika pa na podlagi 82. člena ZZVZZ obravnava in o njih odloči zdravstvena komisija. Podrobneje vrste in obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter postopke za njihovo uresničevanje določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, sprejeta na podlagi pooblastil iz 26. ter 5. odstavka 81. člena ZZVZZ (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). Pravila v 1. odstavku 138. člena povzemajo zakonsko določbo, da zavarovancu pripada nadomestilo plače za delovne dni oz. delovne ure, ko je upravičeno zadržan od dela zaradi bolezni. Zadržanost od dela zaradi bolezni je po ZZVZZ in Pravilih edino merilo, od katerega je odvisen čas uživanja pravice do nadomestila. V zvezi z uresničevanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ZZVZZ ter Pravila nimata določb, ki bi pravico do nadomestila ali uživanje te pravice določila v odvisnosti od obveznosti, ki jih ima Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, delodajalec ter sam zavarovanec glede uveljavitve pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za razliko od predpisov, ki določajo pogoje za pridobitev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa 1. in 2. odstavek 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) glede izplačevanja delne invalidske pokojnine določata, da je pričetek izplačevanja odvisen od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega oz. od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu.

Iz listin v upravnem spisu druge tožene stranke, odločb imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, izhaja, da sta navedena organa za celotno sporno obdobje od 31. 10. 2006 do 23. 1. 2007 ugotovila tožnikovo začasno zadržanost od dela, pri čemer v nobeni izmed odločb ni omejitve, da je tožnik zadržan od dela le za čas, za katerega je, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, po odločbi prve tožene stranke z dne 26. 7. 2006 od 1. 8. 2006 dalje zmožen za delo. Tožnik je na podlagi dokončne odločbe prve tožene stranke o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja dne 30. 10. 2006 sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu v skladu s pogoji iz dokončne odločbe, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo delo nastopil 31. 10. 2006, po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 112/2005) na dela prosti dan. Iz dokončnih odločb imenovanega zdravnika iz zdravstvene komisije ter iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela, kot ga je predložila druga tožena stranka izhaja, da je bil tožnik vsaj od 8. 7. 2005 dalje ter tudi v spornem obdobju začasno zadržan od dela za poln delovni čas. Z odločbo št. ... z dne 8. 8. 2006 je imenovana zdravnica odločila, da je tožnik od 18. 8. 2006 dalje zmožen za delo v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 26. 7. 2006, vendar je bila po pritožbi tožnika in delodajalca z odločbo zdravstvene komisije z dne 24. 8. 2006 omenjena odločba spremenjena tako, da je bila za tožnika ugotovljena začasna zadržanost od dela od 1. 7. 2006 do 30. 9. 2006 brez omejitev. Tudi iz vseh kasnejših odločb imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije izhaja, da so pristojni organi druge tožene stranke za celotno obdobje, tudi za čas, ko naj bi tožnik po omenjeni pogodbi o zaposlitvi nastopil delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa, ugotovili nezmožnost za delo.

Tožnik zaradi pravnomočno ugotovljene začasne zadržanosti od dela ni mogel pričeti z delom, zato pogoj za izplačilo delne invalidske pokojnine po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 ni nastopil. Po 4. odstavku 229. člena Pravil lahko druga tožena stranka zavrne zahtevo delodajalca za poravnavo obračunanih nadomestil plač, kar pomeni, da se zavarovancu ne izplačajo, le v primeru če: - jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni; - ni izkazano, da je delodajalec plačal delavcu iz lastnih sredstev nadomestilo plače za 120 delovnih dni v koledarskem letu, ali če ne izkaže, da gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 dni in je v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni; - v primeru začasne nezmožnosti za delo, ko gre nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, da je zadržanost od dela utemeljena.

V obravnavanem primeru ni podana nobena od navedenih okoliščin. Z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami pristojnih organov druge tožene stranke je za sporno obdobje izkazano, da je bil tožnik zadržan od dela zaradi bolezni, z delom torej ni mogel pričeti in je zato upravičen do nadomestila plače za čas od 31. 10. 2006 do 23. 1. 2007 v celoti, saj ni sporno, da je po obvestilu delodajalca prvi toženi stranki z dne 20. 3. 2007, priloženem v upravnem spisu, začasna zadržanost od dela prenehala 23. 1. 2007 in je dejansko pričel z delom na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa dne 24. 1. 2007. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.