Jedro

O tem, ali je trenutno zdravstveno stanje zavarovanca takšno, da ni zmožen za opravljanje dela tudi v času trajanja invalidskega postopka, odločajo pristojni organi po ZZVZZ. Od uveljavitve ZZVZZ-E trajanje pravice do nadomestila ni omejeno le do dneva dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti II. ali III. kategorije, pravica do nadomestila pa je odvisna in vezana na odločbo o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zavarovanca (ki tudi ne opravlja dela), ki jo v primerih odsotnosti nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovan (razen izjem), izda imenovani zdravnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in odločbi drugotožene stranke št. 1803-284/2007/DI/2 z dne 21. 6. 2007 in št. 1804-988/2007-LJ/2 z dne 25. 4. 2007 odpravilo, ugotovilo, da ima tožnik v obdobju od 31. 10. 2006 do 23. 1. 2007 pravico do nadomestila plače med zadržanostjo z dela za poln delovni čas ter drugotoženi stranki naložilo, da tožniku prizna razliko med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom za navedeno obdobje. Primarni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko za odpravo odločb št. I-517.571 z dne 12. 7. 2007 in št. 24 0517571 z dne 24. 4. 2007 ter za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 31. 10. 2006 dalje je zavrnilo. Presodilo je, da ima tožnik, kljub pridobljeni pravici do dela s krajšim delovnim časom s 1. 8. 2006, pravico do nadomestila za čas zadržanosti od dela za poln delovni čas od 31. 10. 2006 do 23. 1. 2007, ker je delo s krajšim delovnim časom nastopil šele 24. 1. 2007. S tem dnem je bila tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila drugotožena stranka „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je pravica do nadomestila plače poleg ugotovljene začasne nezmožnosti za delo pogojena tudi z dejstvom, da je bil zavarovanec začasno zadržan od dela, kar pomeni, da mu pripada pravica do nadomestila plače le glede na njegovo delovno obveznost, torej za čas, ko bi moral delati, pa zaradi zdravstvenih razlogov za delo ni zmožen. Delovna obveznost tožnika je bila glede na izvršljivo odločbo ZPIZ in novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 10. 2006 štiri in ne osem ur dnevno, kar posledično pomeni, da je bil upravičen do nadomestila plače le za štiri ure dnevno. Nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela predstavlja nadomestilo za plačo in ne nadomestilo za nadomestilo, ki pripada zavarovancu na podlagi njegove invalidnosti in ki lahko bremeni izključno ZPIZ. Meni, da je sodišče nekritično sprejelo tolmačenje dejstva „pričetka dela“ s fizičnim nastopom dela, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko in ugoditvijo zahtevka zoper prvotoženo stranko.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Drugotožena stranka vlaga revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“, vendar pa iz njene vsebine jasno izhaja, da jo vlaga le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v teh mejah.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvotožena stranka z odločbo z dne 24. 4. 2007 tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu, priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 521,84 EUR mesečno od 24. 1. 2007 dalje. Pred tem je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami od 11. 7. 1977 dalje. Pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 1. 8. 2006 dalje je pridobil z odločbo prvotožene stranke z dne 26. 7. 2006. Tožnik je na podlagi dokončne odločbe prvotožene stranke z delodajalcem dne 30. 10. 2006 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, vendar z delom zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni do 24. 1. 2007 ni pričel. Drugotožena stranka mu je do 30. 9. 2006 priznala nadomestilo za začasno zadržanost z dela za poln delovni čas, od 31. 10. 2006 dalje pa mu je z izpodbijanima odločbama priznala nadomestilo za začasno zadržanost z dela le za štiri ure.

8. Revizija utemeljeno poudarja, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji) nimata izrecnih določb, ki bi pravico do nadomestila ali uživanje te pravice določila v odvisnosti od obveznosti, ki jih ima Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vendar pa je na vprašanje, kdo in katere pravice mora v času bolniškega staleža zagotavljati zavarovancu, pri katerem je ugotovljena invalidnost in ima priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, delna pokojnina pa mu še ni odmerjena, Vrhovno sodišče že odgovorilo. V zadevi VIII Ips 551/2007 z dne 8. 9. 2009 je zavzelo naslednje stališče: „ZPIZ-1 v prvem odstavku 159. člena določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje (šele) od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. ZZVZZ je v prvotnem besedilu 34. člena sicer urejal tudi podobno situacijo, saj je v drugem odstavku 34. člena določal, da ima v primerih ugotovljene invalidnosti zavarovanca, ki je zadržan od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, zavarovanec pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije pravnomočna, ali do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončna. Določba tega odstavka je bila kasneje črtana - 2. člen ZZVZZ-E (Ur. l. RS, št. 99/2001). V razlogih za takšno zakonsko spremembo (glej amandma Vlade Republike Slovenije, ki je bil vložen 16. 11. 2001) je med drugim navedeno, da so bile po takratni zakonski ureditvi osebe, pri katerih je bila ugotovljena invalidnost, upravičene do prejemanja nadomestila iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ves čas do pravnomočnosti ali dokončnosti odločbe o invalidnosti, tudi če bi zdravniška komisija ugotovila, da so sposobne za delo. Ker so ti postopki lahko zelo dolgi, so bile ves čas v "bolniškem staležu" in so prejemale nadomestilo, kar pa ni bilo ustrezno. Zato naj bi črtanje tega odstavka takšne osebe glede pravic izenačilo z drugimi zavarovanci in jim omogočilo uveljavljanje pravic do nadomestila le v primeru, ko niso sposobne za delo iz bolezenskih in ne iz administrativnih razlogov. To pomeni, da so "na bolniški" lahko le v primeru zdravstvene nesposobnosti. Tako bi bili zavarovanci, ki so bili po dosedanji določbi v tako imenovanem administrativnem staležu zgolj zaradi čakanja na dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe o ugotovitvi njihove invalidnosti, lahko spoznani kot zmožni za delo, če bi to izhajalo iz njihovega trenutnega zdravstvenega stanja. O tem, ali je trenutno zdravstveno stanje zavarovanca takšno, da ni zmožen za opravljanje dela tudi v času trajanja invalidskega postopka, odločajo pristojni organi po ZZVZZ. Od uveljavitve ZZVZZ-E trajanje pravice do nadomestila torej ni omejeno le do dneva dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti II. ali III. kategorije, pravica do nadomestila pa je odvisna in vezana na odločbo o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zavarovanca (ki tudi ne opravlja dela), ki jo v primerih odsotnosti nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovan (razen izjem), izda imenovani zdravnik (drugi odstavek 81. člena ZZVZZ).

9. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, iz odločb imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije izhaja, da je bila pri tožniku ugotovljena začasna zadržanost z dela celotno sporno obdobje od 30. 10. 2006 do 24. 1. 2007 (po odločbi zdravstvene komisije z dne 9. 1. 2007 od 7. 10. 2006 do 22. 12. 2006, po odločbi imenovanega zdravnika z dne 19. 1. 2007 pa od 23. 12. 2006 do 23. 1. 2007 - obakrat brez omejitve ur začasne nezmožnosti). Zato ni bilo pravne podlage za to, da je drugotožena stranka z naknadnima odločbama z dne 25. 4. 2007 in 21. 6. 2007 tožniku za obdobje ugotovljene začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas, priznala pravico do izplačila nadomestila plače le za polovico polnega delovnega časa.

10. Tolmačenje drugotožene stranke ne upošteva dokončnih in pravnomočnih odločb zdravstvene komisije in imenovanega zdravnika o začasni nezmožnosti tožnika za delo v spornem obdobju brez omejitev. Prav zaradi nadaljnje nezmožnosti za delo tudi v času od 7. 10. 2006 dalje tožnik pri delodajalcu tudi ni nastopil dela na delovnem mestu s krajšim delovnim časom in mu je bila iz teh razlogov ter v skladu s 159. členom ZPIZ-1 priznana pravica do delne invalidske pokojnine šele od 24. 1. 2007. Drugačno tolmačenje tožene stranke bi pomenilo, da bi bil tožnik od dokončne odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti in pravici do dela s polovico polnega delovnega časa upravičen le do nadomestila plače iz sredstev obveznega zavarovanja za tak delovni čas, obenem pa v tem obdobju še ne bi bil upravičen do delne invalidske pokojnine – kot pravice iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšna razlaga ni sprejemljiva, saj bi delavca – zavarovanca postavila v slabši položaj v primerjavi z delavcem, ki v času dokončne odločbe zavoda o ugotovljeni invalidnosti opravlja delo pri delodajalcu (tako tudi sodbi VS RS VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007 in VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009).

11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.