Jedro

Res je, da sodišče podrobneje ni obrazložilo obtoženčeve odločenosti in vztrajnosti za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, vendar ta ugotovitev izhaja iz preostalega dela obrazložitve sodbe, saj je dejanje storil kljub temu, da se je pri tem poškodoval. V zadostni meri je sodišče upoštevalo tudi to, da si je prilastil le 150,00 EUR denarja, pri čemer pa je jasno, da ni iskal denarja zgolj v navedeni višini, temveč je iskal kaj več, spričo tega, da je poskušal odpreti tudi železno omaro z dokumenti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen osem mesecev zapora. Oškodovani B. B. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisodilo premoženjskopravni zahtevke tako, da je obtožencu naložilo, da mora oškodovanki izplačati znesek 150,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nima prav obtoženčev zagovornik, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Odločilna dejstva so po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljena, sprejeti zaključki pa podrobno in prepričljivo obrazloženi tako, da jih pritožbena izvajanja niso omajala. Bistvo pritožbe sloni na očitku, da dokazni postopek ni z zanesljivostjo potrdil, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je iz oškodovankine pisarne odtujil 150,00 EUR, saj v pisarni niso bile najdene nobene kapljice krvi, ki bi glede na obsežnost krvavitve na hodniku, morale biti tudi v pisarni oškodovanke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem policista C. C., ki je opravljal ogled kraja kaznivega dejanja, saj bi se z njegovim zaslišanjem ugotovilo, kje se je nahajala sled označena s številko 4, na ta način pa bi se preverila tudi vsebina zapisnika o ogledu oziroma, ali gre resnično za sled s krvjo in koliko je znašala razdalja sledi od vhodnih vrat v pisarno oškodovanke, pričo pa bi bilo mogoče zaslišati še glede drugih okoliščin kot npr., zakaj se je zavarovala le ena sled krvi.

5. Navedeni očitki niso utemeljeni in se je do njih prepričljivo izjasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbe tako, da njenim razlogom ni treba ničesar dodati. Dejstvo je, da se je storilec ob vlomu v objekt porezal pri razbitju okna nad vrati knjižnice in nato pustil krvne sledove v notranjosti, glede katerih je strokovna ekspertiza pri nacionalnem forenzičnem laboratoriju, s primerjavo DNK profila potrdila, da pripadajo obtožencu. Ker je bil ovržen tudi obtoženčev alibi, tako ni nobenega dvoma, da se je nahajal v objektu, v katerem je bilo vlomljeno, vendar je kljub temu, po mnenju pritožnika, podan dvom, da je ravno on vzel kuverto z denarjem, saj v pisarni oškodovanke niso bili najdeni krvni sledovi, ki bi morali biti. Tak dvom pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan, saj iz albuma fotografij, posnetih ob ogledu kraja kaznivega dejanja, ne izhajajo tako obilni madeži krvi v prostorih, da bi se morali le ti nahajati tudi v prostoru, iz katerega je bil vzet denar. Vidne so le manjše kapljice krvi, kar kaže, da poškodba ni bila huda, dejstvo pa je tudi, da je bila uporabljena torbica s prvo pomočjo, ki se je nahajala v pisarni oškodovanke in s katero si je nato obtoženec očitno tudi oskrbel rano. Čeprav tej okoliščini pritožba ne posveča potrebne pozornosti z navedbo, da gre pri uporabi torbice za prvo pomoč za nedokazano hipotezo, pa ravno to dejstvo še dodatno potrjuje, da se je obtoženec nahajal v pisarni oškodovanke. Ta je zaslišana kot priča navedla, da se je torbica za prvo pomoč nahajala v omari in nato bila odprta, kar po oceni sodišča z zanesljivostjo potrjuje, da jo je obtoženec našel, ko je preiskoval prostor in nato si s prvo pomočjo tudi oskrbel rano. Zato ne more biti prav nobenih pomislekov, da je denar iz pisarne vzel prav obtoženec.

6. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju policista, ki je opravljal ogled, ni prekršilo obtoženčeve pravice do izvedbe dokazov v svojo korist, saj obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza, ni utemeljila. Po mnenju pritožnika bi sodišče moralo zaslišati priče zgolj zaradi preverjanja vsebine zapisnika o ogledu in ugotavljanja tistih dejstev in okoliščin, ki pa glede na zanesljivost že ugotovljenih dejstev, sploh niso pomembna. Enako velja tudi za predlog za zaslišanje avtorja strokovnega poročila glede analize krvnih madežev, saj okoliščina, da policist D. D. pri obtožencu po dejanju ni zaznal poškodb, ne pomeni, da se ta ni poškodoval. Kot že rečeno, je ob dejanju bil poškodovan, saj je pustil sled krvi, zakaj policist poškodbe ni videl, pa sploh ni bistveno. V pritožbi zatrjevane okoliščine so torej povsem drugotnega pomena, zaradi česar dejansko stanje ni zmotno in tudi ne popolno ugotovljeno. Kolikor pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tega očitka podrobneje ni obrazložil, preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, pa tudi ni pokazal nobenih pomanjkljivosti.

7. Kar zadeva odločbo o kazenski sankciji zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine neutemeljeno upoštevalo obtoženčevo odločnost in vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, saj tega z ničemer ni obrazložilo, poleg tega pa mu v škodo tudi ne bi smelo šteti tiste okoliščine, ki so že del opisa kaznivega dejanja. Zato je izrečena kazen prestroga, sodišče prve stopnje pa je tudi dalo premajhno težo temu, da je šlo pri dejanju za minorno kriminalno količino.

8. Preizkus izpodbijane kazenske sankcije v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da v nobenem primeru ni mogoče trditi, da je obtožencu izrečena kazen osmih mesecev zapora prestroga. Res je, da sodišče podrobneje ni obrazložilo obtoženčeve odločenosti in vztrajnosti za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, vendar ta ugotovitev izhaja iz preostalega dela obrazložitve sodbe, saj je dejanje storil kljub temu, da se je pri tem poškodoval. V zadostni meri je sodišče upoštevalo tudi to, da si je prilastil le 150,00 EUR denarja, pri čemer pa je jasno, da ni iskal denarja zgolj v navedeni višini, temveč je iskal kaj več s pričo tega, da je poskušal odpreti tudi železno omaro z dokumenti. Izrečena kazen zato nikakor ni prestroga tudi glede na to, da je obtoženec specialni povratnik, katerega kazenska evidenca se nahaja kar na osmih straneh. Tudi dejstvo, da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju zaporne kazni v drugi zadevi, ne utemeljuje obtoženčeve pozitivne prognoze, kot to uveljavlja zagovornik, zaradi česar se njegova pritožba tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

9. Spričo vsega obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornika ni uspel, ga je sodišče druge stopnje iz istih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka.