Jedro

Presoja kršitve pravice do obrambe je nujno povezana z utemeljitvijo dokaznega predloga, kot je bila ta podana pred sodiščem prve stopnje.

S posplošenimi namigovanji, da je v predkazenskem postopku prišlo do nepravilnosti pri zbiranju dokaznega gradiva, obramba ne more utemeljiti trditvenemu bremenu, ki se zahteva za utemeljitev dokaznega predloga.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojenega A .A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen osmih mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 150,00 EUR oškodovanki B. B. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) vložil obsojenčev zagovonik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma podrejeno sodišču druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Strinja se s stališčem višjega sodišča, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenčeve pravice do obrambe ni kršilo, svojo odločitev pa je tudi tehtno obrazložilo. Nasprotuje zagovornikovemu stališču, ki stališče sodišča, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ocenjuje kot vnaprejšnjo dokazno oceno. Vrhovni državni tožilec meni, da sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni sprejelo obrambnih verzij dogodka in tudi ne njenih prizadevanj za izvedbo novih dokazov (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021). Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec je v izjavi vztrajal pri zagovornikovih navedbah iz zahteve o tem, da ga s krajem zločina povezuje le ena sled krvi, pri čemer druge niso bile preiskane, ter da sta ga v Ajdovščini ustavila policista, ki sta želela pregledati njegove roke.

B.

5. Obsojencu se očita, da je drugemu vzel drugo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tatvino pa storil z vlomom v zaprte prostore, s tem da je med 9. 3. in 10. 3. 2019 splezal na okensko polico stavbe v Ajdovščini ter poškodoval zunanje polkno in okvir, da je v stavbo lahko vstopil, v njej najprej pregledal pisarno A., nato pa razbil steklo svetlobnega okna in splezal na hodnik stavbe. Po tem, ko je pregledal prostore v pritličju, se je povzpel v prvo nadstropje in vlomil vrata treh pisarn, pisarne pregledal in v eni izmed njih vdrl v leseno omaro ter iz nje odtujil kuverto z najmanj 150,00 EUR gotovine. Ker drugih vrednejših predmetov ni našel, je stavbo zapustil. Obsojenec se je sicer zagovarjal, da dejanja ni mogel izvršiti, ker se je v kritičnem času nahajal na prestajanju zaporne kazni, vendar se je navedba izkazala za neresnično. Poleg ugotovitev o tem, da je bilo na stavbi zunanje okno poškodovano, svetlobno okno pa razbito, je sodišče zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja obsojencu napravilo na podlagi sklepanja o tem, da je krvave sledi v stavbi pustil storilec, ki se je pri razbitju okna poškodoval. Da je v vse navedene prostore vstopil isti storilec in jih pregledal izhaja iz ugotovitev o identičnih sledeh obuval, ki so bile najdene tako ob zunanjem oknu, na hodniku, stopnišču, kot tudi na razmetanih listinah v pisarnah v prvem nadstropju stavbe. Na podlagi analize biološke sledi, odvzete s kljuke ene od pisarn, je bilo ugotovljeno, da gre za sled krvi, DNK analiza pa je pokazala, da ta pripada obsojencu.

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje policistov C. C. in D. D., E. E. iz NFL ter postavitev izvedenca medicinske stroke. Zaslišanje C. C. je obramba predlagala zato, ker je sestavil zapisnik o ogledu poslovne stavbe v Ajdovščini, v katero je vlomil obsojenec. Obramba je v predlogu za izvedbo dokaza na naroku dne 3. 11. 2021 navajala, da bi lahko policist pojasnil, kje je bila najdena sled, ki je v zapisniku o ogledu navedena kot sled št. 4, ter kakšna je razdalja te sledi od mesta najdbe do pisarne, iz katere je bila odtujena gotovina. Glede na tako utemeljitev dokaznega predloga se očitek o kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga izkaže za neutemeljen. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih, logičnih in izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo ugotoviti.1 Ker za dokazni predlog ne zadošča golo breme zatrjevanja (_onus proferendi_), pač pa mora stranka izkazati verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati določeno dejstvo, sodišče obsojenčeve pravice do obrambe, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje C. C., ni kršilo. Obramba namreč ni pojasnila, zakaj bi bilo razjasnjevanje okoliščin o natančnem kraju, s katerega je bila vzeta biološka sled, relevantno za predmetni postopek, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo z navedbo, da izvedba dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja.

7. Zagovornik je relevantnost dokaznega predloga utemeljeval z dodatnimi navedbami v pritožbi, tj. da bi se lahko (i) z zaslišanjem predlagane priče preverilo, ali je bila kakšna sled krvi tudi na razbitem steklu, saj se je obsojencu očitalo, da je na tak način vstopil v stavbo, (ii) zakaj je policija zavarovala le eno sled krvi, če jih je bilo po prostoru sicer polno, pri čemer ni nujno, da vse pripadajo isti osebi. Takšna dopolnitev skladno s sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča2 ne more predstavljati samostojnega dokaznega predloga oziroma njegove dopolnitve, pač pa gre po vsebini za uveljavljanje stališča obrambe glede ugotovljenih dejstev, tj. glede tega, da je bil obsojenec edini vlomilec in edina oseba, ki je v stavbi pustila sledove krvi, o čemer je prepričano tudi višje sodišče (točka 5 obrazložitve). Presoja kršitve pravice do obrambe je zato nujno povezana z utemeljitvijo dokaznega predloga, kot je bila ta podana pred sodiščem prve stopnje, zagovornikove navedbe v tej smeri pa so se izkazale za neutemeljene. Sodišče druge stopnje pa skladno z uveljavljenim stališčem Vrhovnega sodišča z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, ne krši pravice do obrambe.3

8. Tudi sicer navedbe, da bi bilo mogoče z nadaljnjim jemanjem bioloških vzorcev na kraju kaznivega dejanja mogoče izključiti prisotnost drugih oseb, predstavljajo posplošena namigovanja obrambe, da je v predkazenskem postopku prišlo do nepravilnosti oziroma nenatančnega zbiranja gradiva. S takimi navedbami po sprejetem stališču Vrhovnega sodišča obramba trditvenemu bremenu, da bi bilo z nadaljnjim zbiranjem gradiv mogoče najti razbremenilno vsebino, ne more zadostiti.4 Iz tega razloga zato tudi niso utemeljene navedbe, da bi moralo sodišče C. C. zaslišati glede načina odvzema biološke sledi in rokovanja z njo, saj utemeljitev dokaznega predloga v tem delu ne presega posplošenih namigovanj, da naj bi pri tem postopanju policije prišlo do nepravilnosti.

9. Sodišče je skladno z zgornjimi izhodišči utemeljeno zavrnilo tudi predlog obrambe za zaslišanje policista D. D., ki naj bi obdolženca v marcu 2019 v Ajdovščini in želel pregledati njegove roke. Obramba je predlog utemeljevala z navedbo, da takrat na obsojenčevih rokah policist ni našel vidnih poškodb. Kršitev pravice do obrambe zagovornik vidi v tem, da bi lahko zaslišani policist potrdil obsojenčevo navedbo, da poškodb, ki naj bi nastale ob vlomu (razbitje stekla) na rokah ni imel. Kot je na enake pritožbene navedbe odgovorilo že višje sodišče se v predmetni zadevi za nerelevantno izkaže, zakaj policist ob (morebitnem) pregledu obsojenčevih rok ni zaznal nobenih poškodb. Ključno je namreč, da se je sodišče prepričalo, da je v stavbo vlomila prav tista oseba, katere sled krvi je bila zavarovana. Pri tem je neutemeljen tudi zagovornikov očitek, da je sodišče napravilo predhodno dokazno oceno, za katero bi šlo le, če sodišče predloga za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešnega, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.5 Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je dejanje izvršil en storilec, ki je v stavbo vstopil tako, da je poškodoval polkno zunanjega okna, v notranjosti stavbe pa razbil svetlobno okno in splezal skozenj ter se pri tem poškodoval in za sabo pustil več krvavih sledi. Da je šlo za eno osebo izhaja iz dejstva, da so bile na različnih mestih (okenska polica vlomljenega okna, hodnik, stopnišče) najdene identične sledi obuval kot so bile zavarovane na razmetanih papirjih v pisarnah v prvem nadstropju stavbe. Glede na navedeno je tudi dokazni predlog za zaslišanje D. D. sodišče prve stopnje zaradi njegove nerelevantnosti utemeljeno zavrnilo.

10. Pri dokaznih predlogih za zaslišanje E. E. iz NFL in postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko povedala, kdaj je (glede na čas strjevanja krvi) odvzeta biološka sled nastala in ali je sled lahko posledica poškodbe, ki na rokah obsojenca sploh ni bila vidna, je obramba izhajala iz lastnega videnja dejanskega stanja, tj. da pri obsojencu po dogodku nobenih sledi poškodbe z razbitim steklom ni bilo mogoče opaziti in da zato ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja. Glede na to, da nižji sodišči te obrambne teze nista sprejeli, zavrnitev dokaznih predlogov ne pomeni kršitve pravice do obrambe, iz enakih razlogov, kot jih je Vrhovno sodišče navedlo v prejšnji točki, pa tudi ne vnaprejšnje dokazne ocene.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je brez zaposlitve, dohodkov in premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo zaradi njenega plačila lahko sicer ogroženo njegovo vzdrževanje.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 365/2002 z dne 12. 2. 2004, I Ips 323/2003 z dne 15. 4. 2004, I Ips 166/2009 z dne 22. 10. 2009, I Ips 54003/2010 z dne 6. 10. 2011 idr. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 36694/2010 z dne 13. 12. 2018. 3 Sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-109/04 z dne 11. 4. 2006, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 14857/2015 z dne 15. 6. 2017. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021.