Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v konkretnih okoliščinah brezplačne rabe mansarde last zapustnika, ki jo je uporabljal brezplačno toženec z družino, ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se tožencu kot zakonitemu dediču vštelo v dedni delež.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.204,14 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 180/2022 z dne 15. 6. 2022 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem se v dedni delež po pokojnem A. A. vračunata tožencu B. B. darili v skupni vrednosti 141.504,00 EUR, in sicer za 22 let brezplačne uporabe mansardnega stanovanja v vrednosti 92.400,00 EUR in plačilo sorazmernega dela stanovanjskih stroškov tega stanovanja v vrednosti 49.104,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 4.702,00 EUR, v roku 15 dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki zakonita dediča po dne ... 2014 umrlem A. A. Zapuščinski postopek, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju pod D 167/2016 je bil prekinjen s sklepom z dne 15. 4. 2022 in je bila tožnica napotena na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom zoper toženca, da je kot dedič prejel darilo s strani zapustnika iz naslova neplačevanja stanovanjskih stroškov za 22 let bivanja pri zapustniku v vrednosti 79.200,00 EUR in pa tudi, da je toženec prejel darilo iz naslova neplačevanja uporabnine za 22 let brezplačnega bivanja v mansardnem delu hiše. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec z družino v mansardnem delu stanovanjske hiše živel vse do smrti zapustnika, tja se je preselil leta 1995 in tu živi še danes. Sodišče je ugotovilo, da je bila volja zapustnika, da je tako bivanje trajnega značaja, saj se tožnik drugače zato ne bi odločil, sploh pa ne ob tem, da mu je s strani delodajalca bila ponujena tudi možnost, da dobi stanovanje, pa se nato tudi na zapustnikovo željo za selitev ni odločil. Sodišče je ugotovilo, da ne glede na to, da si je toženec uredil stanovanje v mansardi, bi lahko zapustnik s partnerko, v kolikor je tak namen imel, živel v srednji etaži hiše. Nadalje je ugotovilo, da tožnica svojih navedb, da bi zapustnik del hiše oddajal v najem, ali pa bi hišo, ki je prevelika zanj prodal in tako povečal vrednost zapuščine in sodišče ugotavlja, da niti tožnica sama zaslišana teh navedb ni potrdila. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je toženec stanovanje v mansardi naredil na lastne stroške na željo zapustnika, da se toženec trajno naseli v tej hiši. Zapustnik je namenil tožencu mansardo in del hiše, da si ga uredi za bivanje in da mu je zapustnik namenil ta del hiše, ker je želel, da živi on sam in njegova družina v njegovi bližini, da mu bo pomagal. Sodišče je ugotovilo, da je bila zapustnikova volja, da se mansarda ne všteje kot darilo tožencu v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZD. Po oceni sodišča je med zapustnikom in tožencem šlo za vzajemne dajatve, ne pa za darilo tožencu v obliki brezplačnega bivanja. Zapustnik je tožencu prepustil mansardo v zameno za bivanje v njegovi bližini in pomoč pri opravilih. Zaradi toženčeve ureditve mansarde se obseg zapustnikovega premoženja ni zmanjšal in se posledično tudi zapuščinska masa zapustnika ni zmanjšala, zato zapustnikovo naklonitev za bivanje v mansardi, tožencu ni mogoče šteti za darilo v smislu 29. člena Zakona o dedovanju – ZD. Sodišče je še ugotovilo, da tožnici niti z lastnim zaslišanjem ni uspelo dokazati, da bi bil zapustnik s tem, ko je toženec živel v mansardi prikrajšan, da bi mansardo lahko uporabljal za druge namene. S tem, ko je toženec živel pri zapustniku, je zapustniku tudi pomagal v vsakdanjem življenju. Šlo je za pomoč med sorodniki, pomoč mlajšim starejšemu pri gospodinjstvu in pri delu okrog hiše, s čimer se je kvaliteta zapustnikovega življenja povečala, za toženca in njegovo družino pa je tak obseg skrbi predstavljal neko obveznost. Po oceni sodišča je šlo za vzajemno dajatev med tožencem in zapustnikom, ne pa za darilo tožencu v obliki brezplačnega bivanja. Sodišče je še zaključilo, da tožnica niti s svojim zaslišanjem ni uspela dokazati navedb glede neplačevanja stanovanjskih stroškov. Dejansko plačevanje položnic je tožencu uspelo dokazati s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič in pa s tem, da je razpolagal z odrezki plačil, kar vse potrjuje, da je položnice plačeval toženec. Toženec je plačeval stanovanjske stroške v ustreznem deležu, od leta 2004 dalje pa je plačeval celotne stroške. Glede na izveden dokazni postopek tožnici ni uspelo dokazati, da je bil toženec obdarjen na račun 22-letnega brezplačnega bivanja v mansardi in 22 let neplačevanja stanovanjskih stroškov, zato je sodišče tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. O stroških postopka pa je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Odločilo je, da se stranki povrnejo samo stroški, ki so bili za ta postopek potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica še vedno vztraja, da se je pokojni s tem, ko je tožencu dovolil uporabljati mansardno stanovanje, odpovedal delu svojih upravičenj, izhajajočih iz lastninske pravice in jih je prenesel na toženca, ki je bil s tem okoriščen. S tem, ko je stanovanje uporabljal, zanj pa uporabnine in najemnine ni plačeval, prav tako zapustniku ni nudil primerne druge protidajatve, ki bi bila sorazmerna zapustnikovemu darilu, je bil za vrednost, ki jo predstavlja neplačana uporabnina oziroma najemnina, obdarjen. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni sledilo izpovedi tožnice, da pokojni ni želel, da bi otroci bivali pri njemu. Sodišče konkretno ne pojasni, zakaj kot neutemeljene šteje navedbe tožnice, da je toženec v nepremičnini želel prebivati sam. Neutemeljene so navedbe sodišča prve stopnje, da iz zaslišanja prič izhaja, da je bil zapustnik vesel, da je imel toženca in njegovo družino pri sebi. Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo. Ob upoštevanju določbe členov 29., 31. in 46 ZD, je bilo tožencu dano brezplačno bivanje v mansardnem stanovanju in to je potrebno kvalificirati kot darilo. Zapustnik si namreč v zameno za dano pravico ni izgovoril nasprotne izpolnitve. Skupnega bivanja in občasne pomoči, ki je med sorodniki običajna pa ni mogoče šteti za protidajatev. Namen pokojnega je bil v tem, da toženca obdari, s tem, da njegovi družini omogoči neodplačno uporabo mansarde. Navaja, da zgolj pomoč v vsakdanjem življenju, ne more predstavljati vzajemne dajatve, več kot dve desetletji dolgemu brezplačnemu bivanju v mansardi. Pri tem je nepomembno, da je toženec mansardo adaptiral sam, ker vložek v nepremičnino ni predmet obravnavane zadeve in ne predstavlja dela tožbenega zahtevka. Zapustnik se je s tem, ko je tožencu dovolil uporabljati mansardno stanovanje in je plačeval stroške v zvezi z nepremičnino, odpovedal delu svojih upravičenj, izhajajočih iz lastninske pravice in jih je prenesel na toženca, ta pa je bil s tem okoriščen, ker je stanovanje uporabljal skupaj s svojo družino, za uporabo pa ni plačeval nikakršnega nadomestila. Iz zadeve VSL II Cp 641/2018 in z dne 19. 9. 2018 izhaja, da brezplačna uporaba mansardnega stanovanja lahko predstavlja darilo, ker starši niso dolžni nuditi brezplačnega stanovanja otrokom, potem je mogoče takšno uporabo stanovanja brez odmene, opredeliti kot darilo. Dejstvo, da si je toženec sam uredil na lastne stroške mansardno stanovanje in da je pomoč od staršev prejemala tudi tožnica, predstavlja nebistvene navedbe za odločitev o tožbenem zahtevku. Obravnavanega neodplačnega razpolaganja v korist toženca tako slednjemu ne bi bilo moč vračunati v dedni delež le, če bi bila taka zapustnikova volja oziroma ob izpolnjenosti dejanskega stanja iz tretjega odstavka 46. člena ZD. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe VSK opr. št. I Cp 1131/2006 z dne 29. 5. 2007. Dogovor o neodplačnem bivanju v stanovanju je bil realiziran in s tem vsebuje darilni namen. S tem, ko je toženec mansardno stanovanje uporabljal, zanj pa uporabnine ali najemnine ni plačeval, je bil za vrednost, ki jo predstavlja neplačana uporabnina oziroma najemnina, obdarjen. Ta denar je namreč prihranil, prav tako pa je prihranil plačevanje stroškov v zvezi z uporabo nepremičnine, zaradi česar bi sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku moralo v celoti ugoditi. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se vrne temu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi tožeča stranka namreč sama, zaslišana kot stranka tega pravdnega postopka, svojih podanih trditev iz tožbe ni potrdila. Na naroku dne 9. 12. 2021 ni potrdila trditev o tem, da je pokojni A. A. plačeval vse stanovanjske stroške. Enako nedokazana je ostala tudi trditev tožeče stranke o tem, da zapustnik nikoli ni želel, da bi otroci bivali pri njemu in so zato pritožbene trditve tožeče stranke tudi v tej smeri neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je pokojni želel, da otroci bivajo pri njemu in je sodišče takšen zaključek sprejelo na podlagi izpovedbe tožene stranke in priče C. C. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere izpovedbam priče D. D. in E. E., ki sta izpovedovala o tem, da je bil pokojni A. A. vesel, da je imel toženo stranko in njegovo družino ob sebi. Tožena stranka tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, saj je sodišče dejansko stanje v pretežnem delu ugotovilo na podlagi izpovedbe tožeče stranke same, ki pa nič od tega, kar je zatrjevala v tožbi in kasneje v vlogah, ni potrdila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o zmotni in o napačni uporabi materialnega prava. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je res, da je darilo po ZD vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca, vendar je bistveno, da zaradi te naklonitve dobijo drugi zakoniti dediči iz zapuščine efektivno manj, kot v primeru, da darila ne bi bilo oziroma, da je bil zakoniti dedič kateremu je zapustnik darilo dal, v razmerju do drugih zakonitih dedičev favoriziran. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da zakoniti dedič iz zapuščine ne bi prejel manj, kot v primeru, da tožena stranka s svojo družino v mansardi ne bi živela in tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ni bila favorizirana. Pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšno neodplačno razpolaganje, za katerega iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev. Tožena stranka je dokazala, da je mandardo primerno za bivanje usposobila sama, s svojimi sredstvi, da pokojni A. A. nikoli ni imel namena tega dela stanovanjske hiše uporabljati sam, niti ga prodati ali oddati v najem, temveč je pokojni A. A. želel, da v tem delu stanovanjske hiše živi tožena stranka skupaj z družino, ker jih je želel imeti v bližini in tudi A. A. nikoli ni imel v zavesti, da gre za darilo toženi stranki. Tožena stranka je dokazala, da je skupaj s svojo družino pomagala in skrbela za očeta pri vsakodnevnih opravilih, kot tudi takrat, ko je oče potreboval dodatno pomoč. Prav tako je bilo dokazano, da je tožena stranka zadnja leta tudi v celoti plačevala stanovanjske stroške. Prav tako se zapustnikov obseg, to je obseg njegovega premoženja ni v ničemer zmanjšal in se zato tudi ni zmanjšala masa same zapuščine. Mansarda je bila pred vselitvijo neprimerna za bivanje. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je razpolaganje z zapustnikovo nepremičnino bilo opravljeno z namenom premoženjskega preferiranja tožene stranke. Zapustnik ničesar ni storil v škodo svojega premoženja, temveč je bil zapustnik tisti, ki je od tega, da je tožena stranka živela v mansardi imel koristi. To je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni bila perferirana in tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ni bila neenakopravno obravnavana. Tožena stranka ni dokazala zakaj bi ona, zaradi bivanja tožene stranke v stanovanjski hiši prejela manj, kot bi v primeru, če tožena stranka v hiši ne bi živela. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je tožena stranka prejela korist zaradi uporabe mansardnega dela stanovanjske hiše. Trditve tožeče stranke, da bi se v primeru plačevanja najemnine in stroškov s strani tožene stranke povečala zapuščinska masa zapustnika pa predstavljajo zgolj domnevo, ki temelji na predpostavki, da bi zapustnik ta sredstva privarčeval, kar pa bi se lahko uresničilo ali pa tudi ne. Tožena stranka še izpostavlja, da je ves čas postopka zatrjevala, da ni bilo v zavesti zapustnika, ne v zavesti tožene stranke, da bi uporaba mansardnega dela stanovanjske hiše predstavljalo darilo, teh trditev pa tožeča stranka, tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala in tudi ni uspela dokazati nasprotnega. Volja zapustnika ni bila, da naj se uporaba mansarde tožencu vračuna v njegov dedni delež in tudi iz teh razlogov niso izpolnjeni materialnopravni pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zapustnik mansardnega dela stanovanjske hiše nikoli ni dojemal kot svojega dela nepremičnine, ki naj bi po njegovi smrti predstavljala del zapuščine po njem, zapustnik je bil tisti, ki je želel, da toženec živi v mansardnem delu zato, ker si je želel njegovo bližino in bližino njegove družine zaradi pomoči in ker je bližina toženca in njegove družine zapustniku dajala občutek varnosti, prav tako pokojni nikomur ni omenil, da naj bi bivanje toženca v mansardnem delu predstavljalo darilo zapustnika tožencu. Pokojni nikoli ni izrazil, da pričakuje plačilo najemnine s strani toženca, zapustnik ni plačeval vse stroške v zvezi s stanovanjsko hišo, zapustnik pa mansardnega dela stanovanjske hiše nikoli ni imel namena oddajati v najem ali prodati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato se predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je na vsebinsko ugotovljene okoliščine konkretnega primera, glede večletne brezplačne uporabe zapustnikovega dela nepremičnine – mansarde te ocenilo kot takšne, da ne gre za darilo v smislu 29. člena ZD. Iz dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča izhaja, da se je toženec vselil skupaj z družino v mansardni del stanovanjske hiše zapustnika, ta del stanovanjske hiše pa je tudi z lastnimi sredstvi preuredil v prostore, primerne za bivanje. Toženec je namreč z družino v mansardnem delu hiše živel vse od leta 1995 do smrti zapustnika in tam živi še sedaj. Zapustnik mu je sam rekel, da si naj toženec v mansardi uredi stanovanje za svojo družino, kar je toženec tudi storil. Tekom bivanja je toženec dobil možnost, da se odseli v stanovanje last Premogovnika, ker bi lahko dobil službeno stanovanje, vendar je zapustnik izrazil željo, da toženec ostane skupaj z družino v hiši. pri njemu in zapustnik mu je rekel, da naj ne jemlje drugega stanovanja. Zapustnik je bil vesel, da je imel toženca in njegovo družino ob sebi, da so se med seboj v redu razumeli, se vsakodnevno družili in praznovali večje dogodke skupaj. Sodišče je sledilo izpovedbam toženca in priče, da je bila volja zapustnika, da je tako bivanje trajnega značaja, saj se toženec za to drugače ne bi odločil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni potrdila navedb, da je imel zapustnik namen, da ta del hiše odda v najem ali pa jo proda in bi s tem povečal vrednost zapuščine. Sodišče je ugotovilo, da niti tožnica sama, zaslišana kot stranka teh navedb ni potrdila. Toženec je stanovanje v mansardi uredil na lastne stroške,. na željo zapustnika, da se toženec trajno naseli v hiši. Pokojni je v tej zvezi tožencu namenil mansardni del hiše, da si ga toženec uredi za bivanje, ker je želel, da živi on sam in njegova družina v njegovi bližini. Sodišče je ugotovilo, da je iz zapustnikovih ravnanj mogoče sklepati, da je bila zapustnikova volja, da se mansarda ne všteje kot darilo tožencu, v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZD. Zapustnik s tem, ko je prepustil mansardni del hiše tožencu ni bil prikrajšan, saj sam tega dela hiše ni imel namena uporabljati niti ga prodati, niti oddati v najem, ampak je želel, da v njem živi toženec z družino. Prav tako je sodišče ugotovilo, da tožnici niti z lastnim zaslišanjem ni uspelo dokazati, da bi bil zapustnik s tem, ko je toženec živel v mansardi prikrajšan in da bi mansardo lahko uporabljal za druge namene. Sodišče je ugotovilo, da je zapustnik pomagal tudi tožnici, ki je skoraj 5 let živela pri zapustniku. Sodišče je nato ugotovilo, da je tožencu s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič uspelo dokazati, da so zapustniku on in njegova družina nudili pomoč. Zapustnik s tem, ko je tožencu namenil neizdelan del mansarde za svoje bivanje, svojega premoženja in posledično zapuščine ni zmanjšal. V zapuščino toženca spada celotna nepremičnina, katere lastnik je bil zapustnik in, ki je po toženčevi zaslugi več vredna kot bi bila, v kolikor mansarda ne bi bila izdelana. Po oceni sodišča je šlo za vzajemno dajatev med tožencem in zapustnikom, ne pa za darilo v obliki brezplačnega bivanja. Zapustnik je tožencu prepustil mansardo za bivanje, v zameno za bivanje v njegovi bližini in za pomoč pri opravilih. Sodišče je še ugotovilo, da tožnica niti s svojim zaslišanjem ni uspela dokazati navedb glede neplačevanja stanovanjskih stroškov. Dejansko plačevanje položnic za stanovanjsko hišo je tožencu uspelo dokazati s svojim zaslišanjem in z zaslišanjem prič in pa s tem, da razpolaga z odrezki plačil, kar vse potrjuje, da je položnice plačeval sam. Toženec je plačeval stanovanjske stroške v ustreznem deležu. Sodišče je ugotovilo, da volja zapustnika ni bila, da se bo prvotožencu uporaba mansarde po smrti zapustnika štela kot darilo, ki bi se tožencu kot zakonitemu dediču vračunalo v dedni delež. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje je zato neutemeljena pritožba, da je bil toženec za vrednost, ki jo predstavlja neplačana uporabnina oziroma najemnina, obdarjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pokojni s tem, ko je prepustil mansardo tožencu, ni odpovedal delu svojih upravičenj, izhajajočih iz lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vzajemnost med neplačevanjem najemnine in nudenjem pomoči pokojnemu, zato tudi iz razloga vzajemnosti tožnik ni bil obdarjen, ne glede na to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila volja zapustnika v tem, da se najemnina katere ni plačeval, ne všteva kot darilo. Namen, da je pokojni prepustil mansardo za bivanje tožencu ni bil v obdaritvi toženca, ampak je bil v tem, da je imel pokojni ob sebi toženca in vnuke, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve sodbe.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za dokazano, da pokojni ni želel, da bi otroci bivali pri njemu in da je toženec v nepremičnini želel prebivati sam. Odločitev v tej zvezi pa sodišče prve stopnje ne temelji zgolj na izpovedbi priče C. C. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zaslišanja toženca in pričanj C. C., D. D. in E. E. izhaja, da je bil zapustnik vesel, da je imel toženca in njegovo družino ob sebi, da so se med sabo v redu razumeli. Sodišče prve stopnje tako glede na izpovedbo toženca in prič ni sledilo tožnici, da zapustnik ni želel, da si toženec uredi bivanje za stalno v mansardi. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpoved priče C. C. in je verjelo njeni izpovedbi, kljub temu, da gre za življenjsko partnerko toženca, ki ima tudi interes, da toženec v postopku uspe, to pa zato, ker je prepričljivo in stvarno izpovedala o dejstvih. Njena izpovedba pa je v skladna tudi z izpovedbo drugih prič.

8. Iz zaslišanj toženca in priče C. C., D. D., E. E. izhaja, da je bil zapustnik vesel, da je imel toženca in njegovo družino ob sebi, da so se med sabo v redu razumeli, se vsakodnevno družili in praznovali večje dogodke skupaj. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo to dejstvo, da je zapustnik bil vesel, da je imel toženca in njegovo družino pri sebi. To dejstvo, je tako sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dokazne ocene izpovedi toženca ter zaslišanih prič in je tako v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bilo pokojnemu bivanje otrok v njegovi nepremičnini v breme. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da s tem, ko je imel zapustnik ob sebi toženca in njegovo družino, se je kvaliteta njegovega življenja izboljšala, saj je imel družbo in zagotovljeno oskrbo ki, kot navaja toženec ni presegla običajnih skrbi otrok za svojega starša, je pa nedvomno izboljšalo kvaliteto zapustnikovega življenja. Pokojni je celo izjavil, da se toženec naj ne preseli z družino v drugo stanovanje, saj jih je želel imeti ob sebi. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpoved C. C., katere izpoved je dokazno ocenilo kot verodostojno. Sodišče prve stopnje pa je tudi ocenilo, da tožnica teh svojih navedb ni z ničemer utemeljila, kaj tudi sama je izpovedala, da ji ni bilo nič znanega glede odnosov med tožencem in očetom. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja zadeve tako ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in zato ni neutemeljena pritožbena navedba, da je bilo tožencu dana brezplačna pravica bivanja v mansardnem stanovanju in da bi bilo treba brezplačno pravico bivanja v mansardnem stanovanju kvalificirati kot darilo. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločitvi poudarilo, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti, ali je mogoče neplačilo uporabnine za stanovanje šteti kot darilo po 29. členu ZD in, ki naj bi se nato, to zakonitemu dediču vračunalo v dedni delež. Bistveno je namreč, ali je izkazano prikrajšanje dednih deležev sodedičev, ker je zapustnik dovolil svojemu sinu in družini, da biva v njegovem stanovanju, pri čeme je potrebno ugotoviti, ali se je morda masa zapuščine s tem zmanjšala1. Sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru ugotovilo, da je v določeni meri obstajala vzajemnost dajatev med zapustnikom, tožencem in njegovo družino, kot je obrazloženo zgoraj, kot bistveno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapustnikov namen s tem, ko je prepustil brezplačno uporabo mansardnega dela stanovanjske hiše, ni bil v obdaritvi toženca. Sodišče prve stopnje v ravnanju pokojnika ni ugotovilo darilnega namena, to je v obdariti toženca kot svojega sina z brezplačnim bivanjem v njegovi stanovanjski hiši. Namen ni bil v obdaritvi, ampak v tem, da je imel ob sebi toženca in vnuke, torej toženca in njegovo družino, kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zapustnik tožencu in njegovi družini uporabo mansarde omogočal neodplačno, saj mu je želel pomagati. Po oceni sodišča prve stopnje je šlo za vzajemno dajatev med tožencem in zapustnikom, ne pa za darilo tožencu v obliki brezplačnega bivanja. Zapustnik je tožencu prepustil mansardo v zameno za bivanje v njegovi bližini in za pomoč pri opravilih. Do dogovora je prišlo na izrecno željo zapustnika, toženec je imel možnost, da se odseli drugam, pa je zapustnik izrazil željo, da toženec ostane.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnikovo razpolaganje ni pomenilo prikrajšanja zapustnikovega premoženja v korist toženca v smislu 533. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je zapustnik tožencu dovolil, da si uredi stanovanje v mansardi s tem, da mu je mansardo naklonil neodplačno, uredil pa si jo je toženec na lastne stroške. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnici v dokaznem postopku ni uspelo dokazati, da bi zapustnik lahko mansardni del hiše uporabljal za druge, z njene strani zatrjevane namene. Po oceni sodišča je šlo za vzajemno dajatev med tožencem in zapustnikom, ne pa za darilo tožencu v obliki brezplačnega bivanja v mansardi. Zapustnik je tožencu prepustil mansardo v zameno za bivanje v njegovi bližini in za pomoč pri opravilih. Že Vrhovno sodišče RS pa je v prej omenjeni odločbi poudarilo, da je pojem neodplačnega razpolaganja v dednem pravu avtonomen in se razlaga glede na cilj dednega prava, ki je v enaki, pravični razdelitvi zapuščine in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zakon o dedovanju (ZD), ki posebej definira pojem darila, v 29. členu določa, da je darilo tudi odpoved pravici, odpustu dolga in tisto, kar je zapustnik za življenje dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Toženčevo brezplačno bivanje v nepremičnini last pokojnega v celotnem obdobju bi bilo lahko skladno z definicijo iz 29. člena ZD in bi se lahko štelo kot darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Vendar pa v konkretnem primeru to bivanje glede na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, vse to zanesljivo nakazuje na zapustnikovo voljo, da tega bivanja v mansardnem delu stanovanja ni mogoče šteti kot darila2. Resda pomoč med sorodniki, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v celoti ne more predstavljati vzajemne dajatve v več kot dve desetletji dolgemu brezplačnemu bivanju v mansardi, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila volja zapustnika v tem, da se to bivanje ne všteva kot darilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo darilnega namena zapustnika, saj je sodišče ugotovilo, da zapustnikov namen ni bil v obdaritvi toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se zapustnik ni odpovedal delu svojih upravičenj, izhajajočih iz lastninske pravice s tem, ko je tožencu omogočil bivanje v mansardi, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zapustnik s tem, ko je tožencu namenil neizdelan del mansarde za njegovo bivanje, svojega premoženja in posledično zapuščine ni zmanjšal. V zapuščino toženca spada celotna nepremičnina, katere lastnik je bil zapustnik in, ki je po toženčevi zaslugi celo več vredna, kot bi bila, v kolikor mansarda ne bi bila izdelana.

12. Tožnica se nadalje v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL II Cp 641/2018 z dne 19. 9. 2018, v kateri je sodišče na vprašanje, ali toženčeva 16-letna brezplačna uporaba mansardnega stanovanja lahko predstavlja darilo, na to vprašanje pozitivno odgovorilo. Takšno stališče bi sicer držalo, vendar pa glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera in glede na novejše odločbe sodišč v RS, pravica do vračunanja darila dedičev v dedni delež ne nastopi že z vsako naklonitvijo in koristjo, ali nudenjem ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katere iz konkretnim okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča, ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev3. V konkretnih okoliščinah tega primera, zapustnik ni namenil mansardni del stanovanja za bivanje tožencu v škodo svojega premoženja ali pa z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča, ter s tem neenakopravnega obravnavanau drugega zakonitega dediča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tudi tožnica neodplačno dalj časa bivala pri zapustniku. Prav tako je tožnica, kot to navaja toženec s strani zapustnika prejela finančno pomoč ob nakupu stanovanja, česar tožnica ni zanikala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za pomoč med sorodniki, pomoč mlajših starejšemu pri gospodinjstvu in delu okrog hiše, s čimer se je kvaliteta zapustnikovega življenja povečala, za toženca in njegovo družino pa je tudi obseg skrbi predstavljal neko obveznost. Po oceni sodišča druge stopnje je šlo za vzajemno dajatev med tožencem in zapustnikom, ne pa za darilo tožencu v obliki brezplačnega bivanja. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo, s strani pokojnega neenakopravnega obravnavanja obeh dedičev in s tem preferiranja posameznega zakonitega dediča, to je toženca.

13. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine primera ugotovilo, da je mogoče sklepati, da je bila zapustnikova volja, da se mansarda, to je bivanje v mansardi ne všteje kot darilo tožencu v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZD. Toženec je namreč stanovanje v mansardi uredil na lastne stroške in na željo zapustnika, da se toženec trajno naseli v isti hiši. Priče so izpovedale, da je zapustnik tožencu in njegovi družini namenil mansardni del hiše, da si ga uredi za bivanje in sicer da bo tam živel on sam in njegova družina in to v bližini zapustnika in da mu bo toženec s tem pomagal. Tako ne držijo nadaljnje pritožbene navedbe tožeče stranke, da toženec ni uspel dokazati, da je bila zapustnikova volja takšna, ki ustreza dejanskemu stanju iz tretjega odstavka 46. člena ZD. Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožnice na sodbo VSK I Cp 1131/2006 z dne 29. 5. 2007, saj kot je že obrazloženo zgoraj, mora iti za takšna zapustnikova neodplačna razpolaganja, glede katerih iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča, ter vse ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev. Takšnih ugotovitev in dejanskih zaključkov sodišče prve stopnje ni napravilo, zato pritožba v tem delu, ko se sklicujejo na drugačno sodno prakso kot izhaja iz prej omenjene sodbe, ni utemeljena.

14. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da brezplačne uporabe zapustnikovega dela stanovanjske hiše glede na okoliščina konkretnega primera ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se tožencu kot dediču vračunalo v njegov dedni delež. Bistveno je namreč, da tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja dednega deleža kot deleža sodedinje ravno zato, ker je pokojni dovolil svojemu sinu, da biva v delu njegove stanovanjske hiše, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se masa zapuščine s tem ni zmanjšala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženec s tem, ko je brezplačno uporabljal del stanovanjske hiše nekaj prihranil in sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni prihranil v zvezi s plačevanjem stroškov, saj je stroške redno plačeval. V zvezi z uporabo nepremičnine pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se zaradi te uporabe zapustnikova masa zapuščine s tem ni zmanjšala.

15. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo kot jih je le-ta priglasila v stroškovniku k odgovoru na pritožbo. Tožena stranka je upravičena do odvetniških stroškov za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v višini 1625 točk in za materialne stroške 20 točk po 9. členu OT. Ob vrednosti odvetniške točke, z 22 % DDV, pa tako znašajo pritožbeni stroški tožene stranke skupaj 1.204,14 EUR in jih mora tožeča stranka plačati toženi na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Tako VS RS sodba II Ips 22/2019 z dne 12. 12. 2019. 2 Tako tudi VSL sodba II Cp 1220/2020 z dne 9. 9. 2020. 3 Tako tudi VSK sodba I Cp 98/2019 z dne 3. 9. 2019.