Jedro

Le s stavbno pravico se pridobi pravica imeti v lasti zgradbo določeno časovno obdobje nad ali pod tujo nepremičnino. Takšna stavbna pravica pa se lahko ustanovi le s pravnim poslom in ne tudi na podlagi zakona ali z odločbo državnega organa.

Izrek

I. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se II. točka sodbe spremeni tako, da se glasi: „II. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama v roku 15 dni pravdne stroške v višini 457,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje pravdne stroške v višini 2.079,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki pritožbene stroške v višini 84,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika skupaj z deležem lastništva, ki ga imata že vpisanega v zemljiško knjigo, vsak do ½ lastnika nepremičnin ID znak št 000, 001 in 002 (1) (točka I) in še odločilo, da sta toženi stranki po enakih delih dolžni tožnikoma v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 915,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II).

2. Drugotoženka v pritožbi navaja, da prvo sodišče ni pravilno presojalo pogojev, ki jih določa zakon za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Prvo sodišče ni ugotavljalo pogojev za priposestvovanje objektov in posebej zemljišča, štelo je, da gre za nedeljivo celoto, ki je ni mogoče razdeliti. Tožnika se nista pozanimala, kako sta prodajalec in njegov pravni prednik prišla do zemljišča, na katerem je bil postavljen objekt, vprašanje lastništva pa bi tožnika lahko preverila v zemljiški knjigi. Tožnika sta priznala, da v zemljiško knjigo nista vpogledala in nista vedela, kdo je vpisan kot lastnik, na takšen način pa ne ravna skrben kupec nepremičnine. V času gradnje je bila drugotoženka prepričana, da je bila s sklenitvijo menjalne pogodbe med njo in občino sklenjena veljavna pogodba, na podlagi katere bo za zemljišča v M. dobila nadomestna zemljišča in delno plačilo odškodnine. Iz navedenega razloga drugotoženka ni nasprotovala gradnji. Ni relevantna okoliščina, da drugotoženka od občine v postopku I P 187/2008 uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala zaradi razdrte menjalne pogodbe, in ne od lastnikov. Drugotoženka z lastniki hiš ni v pravnem razmerju, vpisana pa je kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin.

3. Prvotožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških in v pritožbi navaja, da prvotožena stranka lastninski pravici tožnikov ni nikoli nasprotovala. Prvotožena stranka je delež S. H. pridobila na podlagi sodne poravnave v postopku I P 187/2008, dne 1. 9. 2008 pa je s tožnikoma že sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, na podlagi katere sta tožnika postala zemljiškoknjižna lastnika navedenega idealnega deleža na nepremičninah. Prvotožena stranka je bila s tožnikoma ves čas pripravljena urediti zemljiškoknjižno stanje sporazumno, zato ni bilo povoda za vložitev tožbe. Tudi tožbo na ugotovitev lastninske pravice v postopku I P 187/2008 je prvotožena stranka vložila z namenom, da bo zemljiškoknjižno stanje lahko uredila s kasnejšimi kupci. Tožnikoma je bilo ves čas znano, da bo prvotožena stranka po pridobitvi lastništva na nepremičninah z njima sporazumno uredila zemljiškoknjižno stanje. Iz navedenega razloga morata tožnika kriti pravdne stroške prvotožene stranke.

4. Tožnika sta vložila odgovor na pritožbi prvo in drugotožene stranke, prvotožena stranka pa odgovor na pritožbo drugotoženke, v katerih se predlagatelji zavzemajo, da pritožbeno sodišče pritožbe zavrne kot neutemeljene.

5. Pritožba drugotoženke ni utemeljena, pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Zmotna je le odločitev, da mora prvotožena stranka povrniti tožnikoma pravdne stroške.

7. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo na zakonsko določbo o priposestvovanju iz drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (3), ki določa, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. S 1. 1. 2003 je začel veljati Stvarnopravni zakonik (4), ki je na novo uredil pravni institut priposestvovanja in v 269. členu določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ.

8. Na podlagi citiranih zakonskih določb je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da sta tožnika s priposestvovanjem izvirno pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ker sta imela od leta 1997 nepremičnine v posesti in nista vedela in tudi nista mogla vedeti, da nista postala lastnika nepremičnin. Tožnika sta bila v opravičljivi zmoti, da nista lastnika nepremičnin. Tožnika sta upravičeno verjela, da je družba I., d.o.o., s katero sta sklenila kupoprodajno pogodbo, pravno veljavno pridobila lastninskopravna upravičenja od pravne prednice prvotožene stranke, ki je na podlagi gradbenega dovoljenja zgradila na nepremičninah gradbene objekte, nepremičnine pa pridobila od drugotoženke na podlagi menjalne pogodbe. Prvotožena stranka je na nepremičninah gradila objekte v skladu z gradbenim dovoljenjem in na podlagi menjalne pogodbe, drugotoženka pa takšni gradnji ni nasprotovala, čeprav je za gradnjo vedela. Prvotožena stranka je bila v času gradnje dobroverna, saj je od drugotoženke na podlagi menjalne pogodbe iz leta 1983 prejela nepremičnine v last in posest (5), menjalna pogodba pa je bila razdrta šele s pravnomočno sodbo 6. 12. 2011. Prvotožena stranka je tako na podlagi 24. člena ZTLR pridobila lastninsko pravico na nepremičninah originarno z gradnjo na tujem zemljišču, nato pa je nepremičnine z menjalno pogodbo prenesla na družbo I., ki je nepremičnine prodala tožnikoma s prodajno pogodbo dne 5. 10. 1997. Iz prodajne pogodbe izhaja, da je zemljiškoknjižno stanje še neurejeno, ker sta se toženi stranki v menjalni pogodbi dogovorili, da se bo zemljiškoknjižna izvedba prenosa lastninske pravice izvedla šele po uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja po sklepu o dedovanju, ki jo bodo izvedli dediči. Postopek dedovanja po pravni prednici drugotoženke se je vodil od leta 1973, drugotoženka pa se je vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin šele leta 2007. 9. Ob takšnih dejanskih okoliščinah sta tožnika utemeljeno verjela, da sta sklenila pravno veljavno kupoprodajno pogodbo in da sta s plačilom kupnine pridobila lastninsko pravico, hkrati pa sta tudi prevzela posest na nepremičninah in jo izvrševala kot lastnika. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da posamezne okoliščine (prvotožena stranka kot javnopravna oseba, ob upoštevanju, da je zgradila objekte brez nasprotovanja drugotoženke in ob izkazanih pogodbah in gradbenem dovoljenju), dokazujejo, da sta bila tožnika ob sklenitvi prodajne pogodbe v dobri veri, da sta pravno veljavno pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, kar pomeni, da sta bila dobroverna in sta imela zakonito posest več kot deset let, od leta 1997 pa vse do trenutka, ko sta se seznanila s pravdno zadevo I P 187/2008. Iz navedenih razlogov je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala nepremičnine.

10. Tožnika sta pridobila lastninsko pravico na zemljišču in objektih s priposestvovanjem. Le s stavbno pravico se pridobi pravica imeti v lasti zgradbo določeno časovno obdobje nad ali pod tujo nepremičnino (256. člen SPZ). Takšna stavbna pravica pa se lahko ustanovi le s pravnim poslom (257. člen SPZ) in ne tudi na podlagi zakona ali z odločbo državnega organa, zato so neutemeljene pritožbene navedbe drugotoženke, da sta tožnika pridobila le lastninsko pravico na zgradbah, drugotoženka pa je ohranila lastninsko pravico na zemljišču. 11. Iz priloženih listinskih dokazov izhaja, da prvotožena stranka nikoli ni nasprotovala zahtevkom tožnikov, da z vknjižbo v zemljiško knjigo pridobita lastninsko pravico na nepremičninah. Tožba na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je bila vložena zaradi ravnanj drugotoženke, ki ni priznala lastninske pravice tožnikoma in ker je bila hkrati vpisana kot (so)lastnica spornih nepremičnin. V zemljiški knjigi ni bila vpisana prvotožena stranka, ob tem, da tudi iz navedb tožnikov (tudi v tem postopku) izhaja, da je prvotožena stranka vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zoper drugotoženko v pravdni zadevi I P 187/2008 iz razloga, da bi lahko prvotoženka prenesla lastninsko pravico na tožnika. Lastninska pravica se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, zato ni odločilna okoliščina, da je prvotožena stranka v postopku I P 187/2008 uveljavljala priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, odločilna je okoliščina, da je bil postopek uveden zaradi varstva koristi tožnikov in da nikoli ni bilo sporno, da prvotožena stranka priznava lastninsko pravico na nepremičninah tožnikoma, kar potrjuje tudi obsežna listinska dokumentacija. Prvotožena stranka je tudi takoj pripoznala tožbeni zahtevek tožnikov, zato utemeljeno navaja, da ni dala povoda za postopek in zato morata tožnika prvotoženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Prvo toženi stranki so bili priznani stroški v višini 2.079,00 EUR in sicer: za nagrado za postopek v višini 890,50 EUR, za nagrado za narok 822,00 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR ter 20 % DDV. Prvotoženi stranki so bili priznani tudi stroški za pritožbo in sicer: nagrada za postopek s pritožbo 50,00 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR in za DDV 14,00 EUR, skupaj 84,00 EUR. Tožnika sta dolžna povrniti prvotoženi stranki priznane pravdne stroške pred sodiščem prve in druge stopnje v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

12. Prvo sodišče je tožnikoma priznalo pravdne stroške v višini 915,00 EUR, ki sta jih bili toženi stranki dolžni plačati v enakih delih. Zaradi uspeha prvo tožene stranke s pritožbo je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu in drugotoženki naložilo, da povrne tožnikoma pravdne stroške v višini 457,50 EUR.

13. Pritožbeni razlogi prvotožene stranke so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo (sklep) v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožba drugotoženke pa ni bila utemeljena, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Drugotoženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba drugotoženke zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Odgovora na pritožbo tožnikov in prvotožene stranke nista bila potrebna, zato tožnika in prvotožena stranka krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka za odgovora na pritožbe.

(1) V nadaljevanju nepremičnine.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZTLR.

(4) V nadaljevanju SPZ.

(5) Glej VI. člen Menjalne pogodbe z dne 14. 4. 1983 - A33.