Jedro

Dejstvo, da gre v tej zadevi za intervencijsko pravdo, na porazdelitev bremena pravdnih stroškov vpliva samó, v kolikor gre za uporabo pravil o povrnitvi stroškov, ko v postopku na aktivni ali pasivni strani nastopajo sosporniki (določbe 161. člena ZPP), sicer pa je potrebno uporabiti splošna pravila o porazdelitvi stroškov. Stališče zahteve, da že intervencijska narava konkretne pravde in njen končni rezultat, preprečuje odmero po 157. členu ZPP, je zato zmotno.

Določba 157. člena ZPP tožniku nalaga povrnitev toženčevih stroškov, če ugotovljeno procesno dejansko stanje vodi do zaključkov, da toženec ni dal povoda za tožbo, in da je do določene faze postopka pripoznal zahtevek. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko tožnik lahko ne glede na svoj materialnopravni položaj (utemeljenost njegovih materialnopravnih upravičenj) iz ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da mora za zaščito svojega položaja zahtevati sodno intervencijo. Logična posledica takšnega stališča je, da zgolj to, da je bilo zahtevku zoper prvo toženko nato ugodeno, še ne pomeni, da je dala povod za tožbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče že v uvodu opozarja, da se zahteva nanaša izključno na odločitev o pravdnih stroških, zato ostalih vidikov spora v nadaljevanju ne bo natančneje povzemalo.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku zaradi ugotovitve solastninske pravice tožnikov in tožencema po enakih delih naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 915,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa pritožbi prve toženke in spremenilo odločitev o pravdnih stroških tako, da je drugi toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 457,50 EUR, tožnikoma pa povrnitev pravdnih stroškov prve toženke v višini 2.079,00 EUR. Tožnikoma je naložilo še povrnitev pritožbenih stroškov prve toženke v višini 84,00 EUR.

3. Pritožbeno sodišče se je pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroških oprlo na določbo 157. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).(1) Zaključilo je, da prva toženka ni dala povoda za tožbo, ker zahtevku nikoli ni nasprotovala. Poleg tega je že v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek, zato je tožnikoma naložilo povrnitev njenih pravdnih stroškov.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje o pravdnih stroških je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je pritožbeno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je prva toženka pripoznala zahtevek, vendar je spregledalo, da zaradi narave intervencijske tožbe in posledičnega položaja tožencev kot enotnih sospornikov pripoznava ni imela pravnih učinkov. Spregledalo je tudi, da sta tožnika intervencijsko tožbo vložila pred modifikacijo zahtevka v zadevi I P 187/2008. Drži sicer, da prva toženka ni nasprotovala zahtevku tožnikov, vendar njeno prizadevanje ni pripeljalo do izpolnitve njunega zahtevka, saj vpisa v zemljiško knjigo nista mogli doseči ravno zaradi spora med toženkama v zadevi I P 187/2008, ki sta bili vknjiženi kot solastnici. Pravdni stroški morajo bremeniti tistega, ki je povzročil, da je bila pravda potrebna. Tožnika sta skladno s pravico do sodnega varstva s tožbo zavarovala svoja materialnopravna upravičenja in z njo tudi uspela. Razlog, da tožnika nista mogla urediti zemljiškoknjižnega stanja, je v sferi obeh toženk. Prizadevanja prve toženke urediti stanje niso obrodila sadov, zato je bila tožba potrebna. Po tem, ko je prva toženka zoper drugo toženko vložila tožbo v zadevi I P 187/2008, je svoje pravice zavarovala z intervencijsko tožbo in v njej zatrjevala pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Iz razloga ekonomičnosti sta tožnika predlagala združitev pravd.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po drugem odstavku 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena obema strankama, ki sta nanjo obrazloženo odgovorili. Prva toženka je predlagala njeno zavrnitev. Odgovor tožnikov je bil vložen po izteku tridesetdnevnega roka (smiselna uporaba drugega odstavka 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), zato ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Stroškovni sklep ima naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je, da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je revizija dopustna po določbah 384. člena ZPP. Ker revizije zoper stroškovni sklep ni, Vrhovno sodišče pa je tudi ne more dopustiti, je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena (drugi odstavek 385. člena ZPP).

8. Za presojo utemeljenosti zahteve so relevantna naslednja dejstva, ugotovljena pred sodiščema nižjih stopenj: - Prva toženka je zoper drugo toženko vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine (zadeva I P 187/2007). Prva toženka je najprej zahtevala ugotovitev lastninske pravice v svojo korist, tožeči stranki pa sta imeli položaj stranskih intervenientov na strani prve toženke. Tekom postopka v zadevi I P 187/2007 je prva toženka tožbeni zahtevek „modificirala“ tako, da je primarno zahtevala ugotovitev lastninske pravice v korist tožnikov, podredno pa zase.

- Tožbo v tej zadevi sta tožnika vložila pred „modifikacijo zahtevka“ v zadevi I P 187/2007. - Prva toženka je zahtevek tožnikov v tej zadevi pripoznala že v odgovoru na tožbo, vendar preden je v zadevi I P 187/2007 modificirala tožbo. V trenutku, ko je prva toženka pripoznala zahtevek, o zahtevku v zadevi I P 187/2007 še ni bilo pravnomočno odločeno.

- Prva toženka nikoli ni nasprotovala zahtevku tožnikov. Prva toženka je tožbo v zadevi I P 187/2007 vložila samo zato, da bi lahko kasneje lastninsko pravico prenesla na tožnika. Nikoli ni bilo sporno, da prva toženka tožnikoma priznava lastninsko pravico.

9. Zahteva pravilno izpostavlja, da ima pravdni postopek, v katerem je bilo odločeno o z zahtevo izpodbijanih pravdnih stroških, značaj tako imenovane intervencijske pravde oziroma glavne intervencije po 193. členu ZPP.(2) Njena bistvena značilnost je, da je ob vložitvi intervencijske tožbe med tožencema v teku drug pravdni postopek (glavna pravda) glede iste stvari ali pravice, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. V takšni pravdi je na pasivni strani vzpostavljeno zakonito sosporništvo, za katerega ni nujno niti, da je materialno niti formalno, in torej tudi ne, da je enotno.(3) Sodišče prve stopnje pripoznavi zahtevka s strani prve toženke ni priznalo pravnih učinkov ob izhodišču, da sta imela toženca v tej intervencijski pravdi položaj enotnih sospornikov. Vrhovno sodišče poudarja, da zahteva omenjenega stališča ne izpodbija in ga zato v nadaljevanju ne more preizkusiti.

10. Temeljno pravilo za porazdelitev bremena pravdnih stroškov je načelo uspeha, izraženo v določbah 154. člena ZPP, ki pa je korigirano s pravili o porazdelitvi stroškovnega bremena po principu krivde.(4) Za odločitev o zahtevi je bistvena razlaga določbe 157. člena ZPP, ki vsebuje enega od pravil o porazdelitvi stroškov po principu krivde.

11. Dejstvo, da gre v tej zadevi za intervencijsko pravdo, na porazdelitev bremena pravdnih stroškov vpliva samó, v kolikor gre za uporabo pravil o povrnitvi stroškov, ko v postopku na aktivni ali pasivni strani nastopajo sosporniki (določbe 161. člena ZPP), sicer pa je potrebno uporabiti splošna pravila o porazdelitvi stroškov. Stališče zahteve, da že intervencijska narava konkretne pravde in njen končni rezultat, preprečuje odmero po 157. členu ZPP, je zato zmotno.

12. Določba 157. člena ZPP tožniku nalaga povrnitev toženčevih stroškov, če ugotovljeno procesno dejansko stanje vodi do zaključkov, da toženec ni dal povoda za tožbo, in da je do določene faze postopka pripoznal zahtevek. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko tožnik lahko ne glede na svoj materialnopravni položaj (utemeljenost njegovih materialnopravnih upravičenj) iz ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da mora za zaščito svojega položaja zahtevati sodno intervencijo.(5) Logična posledica takšnega stališča je, da zgolj to, da je bilo zahtevku zoper prvo toženko nato ugodeno, še ne pomeni, da je dala povod za tožbo.

13. Dejanski ugotovitvi, da je prva toženka zahtevek tožnikov ves čas, tudi pred pravdo, priznavala, in da je glavno pravdo sprožila prav zato, da se bosta tožnika v končni fazi lahko vknjižila v zemljiški knjigi, pripeljeta do zaključka, da prva toženka povoda za tožbo ni dala. Kasnejša modifikacija zahtevka v glavni pravdi takega zaključka ne more spremeniti, saj je bil celotni postopek (tudi pred modifikacijo) usmerjen v zaščito upravičenj tožnikov. Tega ne more spremeniti niti trditev, da zaradi spora med toženkama vknjižba v korist tožnikov ni bila mogoča. Ugotovljena dejstva utemeljujejo zaključek, da je povod za tožbo dala druga toženka, ki se je zahtevku tožnikov v intervencijski pravdi in zahtevku prve toženke v glavni pravdi ves čas upirala. Predlog tožnikov za združitev pravd na odmero stroškov nima nobenega vpliva, saj obe tudi po morebitni združitvi ohranita vsaka svojo samostojnost. Odločitev o povrnitvi stroškov v procesnem razmerju med tožnikoma in prvo toženko z uporabo določbe 157. člena ZPP je zato pravilna.

14. Nanizani razlogi so Vrhovnemu sodišču narekovali zavrnitev zahteve (smiselna uporaba 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

15. Prva toženka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. V zakonu ni določb, ki bi omogočale prevalitev stroškovnega bremena postopka z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom katerekoli od pravdnih strank na nasprotno pravdno stranko.(6) Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške.

Op. št. (1): Če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške (157. člena ZPP).

Op. št. (2): Kdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med drugimi, lahko toži pri sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki z eno tožbo vse do takrat, dokler postopek ni pravnomočno končan (193. člen ZPP).

Op. št. (3): Betetto, N.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 249 in naslednje.

Op. št. (4): Betetto, N.: prav tam, stran 29. Op. št. (5): Betetto, N.: prav tam, stran 44 in naslednje.

Op. št. (6): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 19/2012, II Ips 148/2014 in II Ips 177/2014.